NAS

I am

Columbia, 1999

Nas ni novo ime. Nasprotno, že njegov prvenec Illmatic ga je pognal med kredibilne klasike pravega in neponarejenega uličnega hip hopa. Naklonjenost je žel pri uličnih živahnežih, vajenih trdega življenja, in tudi pri bolj umirjenih, izobraženih, razgledanih, conscious ljudeh. Naslovnica s plašnim otroškim obrazom je prevzela celo Terryja Gilliama, ki je motiv nalepil na ograje postapokaliptično razsutega New Yorka v Dvanajstih opicah. Nekaj let kasneje je Nas zadeve zastavil bolj glavnotočno: druga plošča It Was Written je zaradi nekaj hitov dosegla zavidanja vredne prodajne rezultate, na prvencu oblikovno identični naslovki pa se je Nas kazal z zrelejšim, odraslim obrazom.

Zdaj je Nas še starejši, in – očitno – bogatejši: barve na ovitku ploščka so še vedno pretežno rjave, a Nasov obraz je zdaj ujet v faraonsko ledeno spokojnost, oplemeniteno z zlatim premazom. Ploščo smo nestrpno pričakovali, nekateri celo tako, da so ukradli nekaj mastrov in jih jadrno počili na bootleg. Izbor komadov je tako verjetno malce drugačen, kot bi bil brez neljubih tatinskih prstov, toda že oktobra bo izšla njegova nova plošča, Nastradamus, na kateri bodo po napovedih zapisani remiksi ukradene robe. A vrnimo se k aktualnemu izdelku.

Ploščo odpre drugi del klasike z Nasovega prvenca, New York State Of Mind Pt. II, prav tako kot prvi del v čvrsti in prepoznavni produkciji DJ Premiera. Nadaljuje jo presenetljivo dober hit singel s Puffom Daddyjem Hate Me Now, potem pa zadeva v sredinski, tipični Trackmasters produkciji rahlo zvodeni. Dvignejo jo šele tekoče, zabavne in z dobrimi refreni podprte Nasove rime v komadih I Want To Talk To You in Life Is What You Make It s pasjim Ruff ryderjem DMX-om. Nas je še zmeraj besedni car, ki ga krasijo prepoznaven "flow", tehnično izpiljeno podajanje in z drobnimi ter premišljenimi besednimi igrami nadgrajena osnovna forma besedil. Osnovna tema je še vedno New York in preživetje na njegovih urbanih brezpotjih.

Nasu so po drugem ploščku očitali komercializacijo in prodajanje kapitalu. Mogoče res, a vsekakor je bolje, da se z denarjem in velikimi nakladami spogledujejo talentirani glasbeniki, kot pa polsposobneži tipa Master P in Puff Daddy. Kljub nekaj spodrsljajem in na trenutke zelo sredinskemu učinku lahko na koncu še vedno s čisto vestjo zapišem: Nas je naš.

Napo-Lee-Tano