PEANUT BUTTER WOLF

My Vinyl Weighs A Ton

Stones Throw, 1999

Če lahko v hip hopu zadnjih let določimo kakršenkoli trend, je to vrnitev didžejev. Obe didžejski disciplini – vrtenje v živo in produkcija v studiu - sta trenutno nadvse vroči in nadvse noter. Kompilacijskim džokejskim klasikam Return Of The DJ 1 in 2 ter Deep in Deeper Concentration so kar po vrsti sledili samostojni izdelki pobov, ki jih v življenju ne briga za nič drugega, kot za igle, vrteče se krožnike in črno plastiko. Invisibl Scratch Piklz, X-Ecutioners, Mixmaster Mike, Beat Junkiez – to so imena, ki še pred slabima dvema letoma niso pomenila nič, danes ob njih z veseljem zastriže vsako hiphopersko uho.

Peanut Butter Wolf ima zagotovo med vsemi producenti najbolj hecno ime. Otročje na njem pa je samo to, vse druge reči dela Wolf zelo resno in zavzeto. Od popolnega inkognita je v treh letih prišel do pozicije, ko ima v lasti že kar dobro uveljavljeno založbo Stones Throw (v zadnjih dveh letih so izdali 16 nosilcev zvoka) in po mnogo producentskih gostovanjih tudi svoj dolgometražni izdelek. V nasprotju z drugimi ortodoksnimi gramofonarji, ki vse prevečkrat zapadejo v ekshibicionistično razkazovanje spretnosti, je Peanut Butter Wolf veliko prostora pustil rapperjem – torej klepetačem. Varovancu njegove založbe, Rascu, dela družbo še cel koš mladih mic-masterjev, ki so vsi po vrsti od sile spretni obračalci jezika, še posebej pa izstopata Grand de Vis in Planet Asia. Kljub temu pa je na 65-minutnem ploščku več kot dovolj ušesne hrane tudi za privržence turntablizma. Ljubitelje vinilnega praskanja kani v delirij spraviti skoraj devetminutni posse-cut Tale Of The Five Cities, kjer se na gramofonih zvrsti dvanajst hudo dobrih scratcherjev, med njimi tudi Cut Chemist, Rob Swift in Rhettmatic. Toda tudi komadi, ki jih je Wolf naredil brez podpore stanovskih kolegov, so več kot vredni poslušanja. Duhovit izbor samplov in všečnost čvrstih ritmov, nadgrajena s konsistentnimi vokali rapperjev, dajeta že po imenu tono težkemu albumu še dodatno težo. Če bi bil Rdeča kapica, se zagotovo ne bi bal volka. Seveda le, če bi mu bilo ime Kikirikijevo maslo. Dober tek.

Napo-Lee-Tano