SUNSHINE CLUB

Visit To A Small Planet

Glitterhouse/Panika, 1998

Postmoderna melanholija, ki se je v drugi polovici osemdesetih let začrtala s Cowboy Junkies in njihovo Trinity Session, je kmalu dobila posnemovalce; ti so sentimentu sakralne mistike in angelskega glasu dodali še noto alternativnega countryja, ki jo je zastopal Mark Eitzel s skupino American Music Club. To pot so kasneje nadaljevali Mazzy Star, Mojave 3 in Tarnation, v zadnjem času pa se je v ta krog vključila tudi skupina iz San Francisca - Sunshine Club. Njihov prvenec Visit To A Small Planet je zaokrožena kombinacija čustvenega pevskega naboja, ki ga suvereno pooseblja pevka Denise Bon Giovanni, ter melodičnega, ušesom prijetnega kitarskega zvoka, ki po potrebi izbruhne v splet energičnega in jeznega dialoga. Kozmična atmosfera je tako ujeta v splet žalostnega in na trenutke odsotnega glasu, ki se kmalu vrne v ospredje, kot da bi se prav v tistem trenutku prebudil iz sanj. To nakazuje že uvodna pesem z naslovom Happy/Sad, ki zarisuje zelo tanko mejo med obema čustvoma, kako malo je potrebno, da neka iskra neke zvočne linije preskoči z ene strani na drugo. Čustvom dodajo astralno vednost in jo popeljejo na samosvoj, majhen planet, kjer skušajo ustvariti popolnoma svoj pečat. Žametni dotik njihove glasbe tako ni samo neka že ustaljena formula, ampak je hraber eksperiment uvajanja lastne, prepoznavne podobe. Tako v kombinacijo klasičnega rockovskega kvarteta in stalnega menjavanja akustičnih in električnih kitar vpeljejo predvsem igranje na žago, ki osnovnemu zvoku zariše temačno in grozljivo ozadje - še najbolj bi ustrezalo soundtracku za film Johna Carpenterja ali pa bi lahko na vsakem koraku spremljalo Normana Batesa. Avtorske skladbe vsebujejo hladno lepoto, v kateri iščejo člani skupine jedro ustvarjanja in hkrati puščajo dovolj prostora tradicionalnim elementom prostora, iz katerega izhajajo. Sama notranja fotografija skupine pa nakazuje nekatere skupne smernice z naslovnico Trinity Session. Zelo obetavno!

Gregor Bauman