Letnik: 1999 | Številka: 5 | Avtor/ica: Jane Weber

CARL WEATHERSBY

Restless Feeling

Evidence/Statera, 1998

Carl Weathersby ni neznanec na bluesovskem prizorišču, saj ga ljubitelji novega elektrificiranega bluesa poznamo po razmeroma odmevnih ploščah Don’t Lay Your Blues On Me in Looking Out My Window, ki sta bili deležni več nominacij za različna glasbena priznanja. Priznati moramo, da je tudi v bluesu veliko po krivici spregledanih glasbenikov. Pred kratkim smo v ugledni reviji Relix lahko prebrali oceno zadnje plošče Toma Principata. Neobremenjeni kritiki, ki znajo ceniti dobrega glasbenika, so ga hitro označili za spregledanega virtuoza. Tudi Carl Weathersby je predvsem po razmišljanju razmeroma mlad glasbenik in pravi, da sta nanj ob Albertu Kingu in Buddyju Guyju odločilno vplivala tudi Robert Cray in Stevie Ray Vaughan, saj sta razmaknila meje bluesa kot glasbenega sloga, mu vdahnila nov pečat in mladim kitaristom vlila dovolj poguma za nova glasbena raziskovanja. Carl Weathersby je za ploščo Restless Feeling posnel skladbe Alberta Kinga, Johnnyja Watsona in Lightnina Hopkinsa, prispeval pa je tudi dovolj svojih pesmi. Ker gre za človeka s številnimi neprijetnimi življenjskimi preizkušnjami in z nepozabnim spominom na grozote iz Vietnama, torej za človeka z rano na duši, njegove pesmi zvenijo bolj resnično. To je ena boljših bluesovskih plošč v zadnjem letu in lahko zapišem, da tako ognjevitega igranja na kitaro že dolgo nisem slišal, čas pa bo pokazal, ali bo Weathersby ostal zapisan v zgodovino bluesa ali pa ga bomo čez noč pozabili kot nešteto drugih. Carl Weathersby je vsekakor med svoje strune vlil nekaj bolečine, to pa je poglavitna značilnost dobrega bluesa.

Jane Weber