DAVID WIFFEN

South Of Somewhere

Sos Production, 1999

Končno! The Voice, kakor so Davida Wiffena poimenovali številni kritiki, se je vrnil na glasbeno prizorišče. In to zelo prepričljivo. Sprva samo s ploščo, katere količina je omejena, in zato posebna, saj je opremljena z njegovim podpisom in izdana v samozaložbi, kasneje, zaradi velikega zanimanja, pa bo izšla tudi v licenčni produkciji. Zagotovo opogumljen po ponovni izdaji plošče Coast To Coast Fewer (EMI Music Canada, 1994), ki je bila dobesedno razgrabljena, zato je doživela še ponatis ponatisa, je David - zlasti po prepričevanju prijateljev - lani končno stopil v studio in znova posnel nekaj starejših pesmi, dodal jim je tudi šest pesmi, ki jih je napisal v zadnjem obdobju. Plošča je torej prerez Davidove glasbene zgodovine in aktualizira njegove pesmi iz začetka sedemdesetih let (Lost My Driving Wheel, Skybound Station, Fire On The Water), ki smo jih večinoma poznali v verzijah drugih avtorjev, ter jih zelo prepričljivo naveže na verze, ki jih je ustvaril v zadnjem obdobju. Čeprav je med pesmimi skoraj trideset let časovne razlike (1970-1999), tega resnično ni opaziti. Odsotnost z odrov se praktično ne pozna. Njegov glas je še vedno močan in prodoren in se imenitno ujema v kontekst glasbe, ki jo predstavlja. Glasba je še vedno predvsem folk, ki se zvočno in tudi tekstovno navezuje na glasbeno izročilo Teksasa (predvsem na blues in country, občasno je začutiti tudi elemente jazza). Nenazadnje to nakazuje že sam naslov plošče. V ta kontekst so v nasprotju s prejšnjimi projekti vneseni bogatejši in številčnejši aranžmaji drugih instrumentov, med katerimi je osvežujoča predvsem harmonika, ki doda pesmim še kanček intimnega razpoloženja. Besedila so osebnoizpovedna in iz njih je mogoče neposredno ali alegorično razbrati Davidovo življenjsko usodo, ki jo je nakazoval in kasneje tudi doživel v zadnjem četrtletju. Sem nedvomno sodi pesem Coast To Coast Fewer, ki govori o usodi mladega glasbenika (At Seventeen He Started To Try / Some Things That’s Been On His Mind / Livin’ The Life A Man On The Go / And Havin’ A Real Good Time), ki se navkljub popularnosti vedno bolj umika v notranjost ter išče izhod iz te osamljenosti z alkoholom (Now He Sits Alone / Like There’s No One Home / Just Starin’ Out The Door / The Bottle Keeps Him Company / As He Wonders / What He Stays There For); s tem se vedno bolj oddaljuje od sebe in tudi od ljudi. Res zgodba, slišana že neštetokrat, vendar tokrat v zares izjemni obliki. Pretekla so leta, v katerih je srečeval različne demone, ki so mu preprečevali stik s samim seboj, in se pri tem na begu celo soočil s samim hudičem (Get Out Old Lucifer / At The Next Stop I’ll Make / An Evil Smile Came To His Lips / As He Said: Your Soul I’ll Take!). Vendar David ni hotel doživeti usode Fausta ali junaka iz pesmi Roberta Johnsona - Me And The Devil - in prodati svoje duše za dosego nekega višjega cilja. Raje je zapeljal z glavne ceste in sčasoma umiril nasprotja v sebi (The People Do Not Notice Me As I Stand Here In The Wind / My Hopes And Dreams Are Almost Gone / Now I’m Paying My Sins) ter se ob koncu stoletja zmagoslavno vrnil na odre. In vrnil se je skozi glavna vrata. Plošča, ki jo krasi slika samega izvajalca (medtem se je začel namreč ukvarjati tudi s slikarstvom), je sad nekega boja, pooseblja upanje in je polna življenja. V resnici gre za obračun s preteklostjo, ki bi jo David najraje čimprej pozabil. Začel je verjeti vase in s tem odprl pot za naprej. Pri tem se je oprl na svoj enkratni talent in nakazal, da ima še vedno kaj dodati v glasbeni mozaik. Sicer pa bo o sebi in svoji glasbi spregovoril v eni izmed prihodnjih številk revije.

Gregor Bauman