Letnik: 1999 | Številka: 5 | Avtor/ica: Jure Potokar

PHIL WOODS/LEW TABACKIN

Evidence/Statera, 1998

Najnovejša razširitev jazzovske ponudbe prinaša obsežen in zanimiv katalog ameriške založbe Evidence, ki je znana tudi po ponatisih odličnih plošč iz preteklih desetletij, med drugim celotnega kataloga legendarnega Suna Raja.

Tudi pri altovskem saksofonistu in klarinetistu Philu Woodsu ter tenorskem saksofonistu in flavtistu Lewu Tabackinu gre za ponatis albuma, ki je prvič izšel leta 1981 pri založbi Omnisound, vendar je treba takoj povedati, da skoraj dve desetletji, ki sta minili od tedaj, glasbi nista prav nič škodili.

Tako Woods kot Tabackin sta odlična saksofonista, ki bi si zaslužila več pozornosti; o tem zgovorno pričajo posnetki, nastali v Studiu Chelsea v New Yorku ob pomoči izvrstne ritem zasedbe pianista Jimmyja Rowlesa, basista Michaela Moora in bobnarja Billa Goodwina. Vendar glavna zvezdnika ostajata oba pihalca, ki ju povezuje enako silovit, nekoliko grob zvok instrumenta in izjemen občutek za melodično improvizacijo. Prav slednje daje sedmim posnetkom na plošči tudi največji šarm. Nenehno prepletanje izvrstno strukturiranih, duhovitih in povsem spontanih saksofonskih fraz, ki jih tu in tam prekine briljantna klavirska intervencija Jimmyja Rowlsa, zanesljivo poskrbi, da se poslušalec niti za trenutek ne dolgočasi. Izstopajo zlasti uvodna klasika Limehouse Blues iz dvajsetih let, ki jo v novi priredbi prepoznamo šele proti koncu, in obe skladbi Tadda Damerona s konca plošče.

Sodeč po ocenah plošč, ki jih je Phil Woods posnel na začetku osemdesetih let, je bilo to njegovo najbolj plodno obdobje, sodelovanje s Tabackinom pa je samo še dodaten razlog, da spada ta plošča na vrh seznama tistih, ki jih je treba slišati.

Jure Potokar