Letnik: 1999 | Številka: 5 | Avtor/ica: Jure Potokar

YOSUKE YAMASHITA

On Cinema

Verve/Multimedia, 1998

MAKOTO OZONE TRIO

Dear Oscar

Verve/Multimedia, 1998

GUY LAFITTE/PIERRE BOUSSAGUET

Crossings

EmArcy/Multimedia, 1999

Jazz je seveda že dolgo globalni fenomen, in čeprav še vedno najbolj cenimo ameriške izvajalce, je že dolgo jasno, da obstajajo izjemni posamezniki tudi drugod po svetu. To zlasti velja za Japonsko, kjer je jazz zelo cenjen in priljubljen, pa tudi za Francijo velja nekaj podobnega. Žal pogosto odlični glasbeniki iz teh držav neupravičeno ostajajo v senci ameriških.

Josuke Jamašita je pianist, ki se mi je vtisnil v spomin s silovitim nastopom na ljubljanskem jazzovskem festivalu leta 1974, ko je dodobra razmajal steinwaya na odru. Od tedaj se je očitno precej umiril in danes velja za enega najbolj uglednih japonskih glasbenikov, z izrazito osebnim slogom in velikim skladateljskim potencialom. Prav o slednjem priča tudi plošča On Cinema, ki prinaša scensko glasbo za film Dr. Kanzo slovitega japonskega režiserja Šoheija Imamure. Jamašita se je v tragično filmsko zgodbo očitno dobro vživel, kajti ustvaril je glasbo, ki je v bistvu jazz, vendar pogosto nadgrajen s "klasičnimi" aranžmajskimi prijemi, tu in tam pa tudi z uporabo elementov japonske ljudske glasbe, a ostaja ves čas presenetljivo poslušljiva tudi zunaj običajnega konteksta.

Tudi Makoto Ozone je pianist mlajše generacije, ki se je šolal na znamenitem Berklee Collegeu, kjer je tudi spoznal basista Kijošija Kitagavo in bobnarja Clarencea Penna, ki sta člana njegovega sedanjega tria. Tudi naslov plošče je menda dovolj zgovoren in mišljen kot poklon Oscarju Petersonu, ki ostaja Ozonejev največji vzornik. To je več kot očitno ne samo v Petersonovih lastnih skladbah, ampak na vsej plošči, čeprav izvedba žal ni tako lahkotno tekoča, kot bi jo pričakovali, pa tudi Kitagava ni ravno Ray Brown, ki je bil vedno tako pomemben del zvočne sinergije Petersonovih triov.

Crossings je plošča, ki prinaša nastop francoskih glasbenikov, tenorskega saksofonista Guyja Lafitta in basista Pierra Boussagueta, novembra 1997 na festivalu Gare en Jazz na železniški postaji Borredon-Montalzat. Taki nastopi od obeh glasbenikov seveda zahtevajo vrhunsko tehniko, uigranost in po možnosti tudi čimbolj podoben način razmišljanja. Lafitte in Boussaguet očitno izpolnjujeta vse te zahteve, kajti plošča Crossings prinaša glasbo, ki je ne samo izvrstno odigrana, ampak premore tudi celo vrsto duhovitih rešitev, ki jih lahko najdeta samo dobro "uglašena" glasbenika. Zlasti saksofonist Lafitte z zvokom saksofona, ki nekoliko spominja na Sonnyja Rollinsa, nenehno preseneča z rešitvami, ki se zdijo povsem logične, obenem pa so slišati zelo sveže in melodične, odigrane pa so s tako lahkoto, kot da bi bil tega sposoben prav vsak. Za primer lahko navedem improvizacijo z naslovom Matisse ali katerega izmed bolj znanih jazzovskih standardov, čeprav tudi avtorske skladbe ne zaostajajo prav dosti.

Jure Potokar