NAS THE BOOM in LUNAR

Channel Zero, Ljubljana, 26. 4. 1999

Z gostovanjem ameriške skupine The Boom v klubu Channel Zero je bila po daljšem času prekinjena predvidljivost koncertne ponudbe v Ljubljani, tako se ni bilo treba - kot ponavadi - odpraviti po odmerke sodobne ameriške drugačne neodvisne produkcije v ilirskobistriški klub MKNŽ. Privlačnost početja The Boom je osnovana na delu gospoda Freda Erskina iz skupine June Of 44, ene izmed izstopajočih skupin matematične postrockovske produkcije, ter okrepljena z zatočiščem pri dejavni založbi Slowdime, polsestri washingtonske založbe Dischord. Vendar pa skupina The Boom nikakor ne sodi med še ene potomce dischordove produkcije, prej bi jo pripisali spisku novega jazza ali punk jazza, ki z glasnim funky groovom kliče v spomin Rip Rig and Panic. Trde osnove The Boom so na nastopu brstele v improvizacijskem razdajanju, v katerem sta imela najpomembnejšo vlogo trobenta in saksofon, ki pa nikakor nista donela samozadostno, temveč v nenehnem dialogu z živahno ritem sekcijo in ostro feedback kitaro. Raztegnjenost skladb je dajala veliko svobodnega prostora za izražanje instrumentalnih izbruhov, ki so delovali sveže, očiščujoče in dobrohotno ter nikoli niso dosegli meje prepotentnosti. Parafraziranje znanih in napol znanih stavkov, ukradenih iz jazzovske zapuščine Parkerja, Coltrana in Aylerja ter tudi iz melodike hrupa japonskih Boredoms, je dalo odmerke privlačnega koncertnega vtisa, ki pa ga ni požirala jazzovska publika. Na prizorišču ni bilo ne uglajenih džezerjev ne razposajenih jazzarjev. Kdo je za to kriv? Morda že zopet ta karizma Metelkove?! Morda pripadnost skupine bolj neodvisnim rockovskim krogom?! Ali še neuveljavljenost na novih jazzovskih poljih?! Ali samo neobveščenost in nepripravljenost na nekaj neznanega in posledično nepredvidljivega? Zato pa so se na vse pretege namučili zagrebški Lunar, da so se prebili na mesto predskupine, in povsem upravičeno. Slintovski potomci s Hrvaškega so se v polurnem nastopu izkazali kot skupina, ki ima kaj pokazati. Počasi naraščajoča in valeča se instrumentalna godba Lunar je zgovoren glasbeni primerek, ki se zaveda, da je bolje biti tiho, kot pa težiti z že povedanim in izpasti banalno. Popolna osredotočenost na glasbeno izraznost in iskanje originalnosti v univerzalno predvidljivih matematičnih obrazcih postrocka dajeta temu kvartetu prepotrebnega ustvarjalnega potenciala, ki so ga vedno znova zaokrožili s kratkimi dorečenimi izbruhi. Hkrati pa se je potrdilo, kako prikrajšane so takšne skupine: najprej se morajo zaradi nevsakdanje glasbene govorice hudo namučiti, da si priborijo naklonjenost koncertnih organizatorjev, in ko jim dopustijo nastop na odru, se morajo še dokazati kot povsem suverena skupina. Na srečo jim je uspelo!

BIGor