Letnik: 1999 | Številka: 5 | Avtor/ica: Gregor Bauman

BOB DYLAN

Hala Tivoli, Ljubljana, 28. 4. '99

Celostno podobo sredinega koncerta (in tudi celotne kariere) Boba Dylana je mogoče preprosto opisati s klasično sekvenco iz filma Tender Mercies Brucea Beresforda, ko se Robert Duvall pogovarja s hčerko, ki je ni videl že nekaj let. Dialog, ki deluje zelo hladno in odmaknjeno, doseže vrhunec v trenutku, ko ga vpraša, ali se še spomni pesmi, ki ji jo je pel v zgodnjem otroštvu, da bi zaspala. Vendar tudi to ne more predramiti, vsaj na videz, nobenih čustev v njem; kategorično odvrne, da se ne spomni nobene pesmi in da je niti nikoli ni uspaval. Pogovor, ki je tako ostal hladen, zaprt in čustveno prazen, dobi popolnoma novo razsežnost, ko hči odide in Robert ostane sam v sobi. Počasi se približa oknu in gleda njen odhod. V tistem trenutku se položaj obrne. Spremeni se izraz na obrazu, pojavijo se čustva in začne si potiho šepetati pesem, za katero je nekaj trenutkov prej trdil, da je ne pozna. Tako je bilo za mnoge, tudi zame, veliko presenečenje, da se je za togo celoto čustvene odsotnosti prebudil nasmešek na licu Boba Dylana, ki je vse do tedaj kot človek deloval preveč profesionalno, ujet v čustveno praznino, skrit za ranjenim in nedostopnim srcem. S to preprosto gesto je le pokazal obiskovalcem koncerta, da niso prišli zaman, da čuti njihov odmev in glasbo, ki jo igra; če prenesem v filmski svet - bil je Robert Duvall, ki strmi skozi okno. Popravni izpit, če se pogojno tako izrazim, je torej popolnoma uspel. Še več, odprl je neko novo polje, ki ga, po pravici povedano, nisem pričakoval tako neposredno. Jasno je dal vedeti, da to ni njegova zadnja beseda in da lahko v prihodnje pričakujemo še kakšno bolj življenjsko stran njegovega obraza. Še vedno ni popolnoma temno, čeprav se že mrači. Ravno v tem prehodu je tisti časovno kratek moment, ki se ga zaveda, vendar ni opustil upanja, da se lahko zbudi v jasnem jutru. In prav je tako.

Navkljub mnogim interpretacijam je Bob še vedno razcepljen, razpet med akustičnim izpovednim folkom in električno različico, v katero je tokrat zelo intenzivno vnašal elemente countryja, ki so delovali zelo osvežujoče. Prvi del koncerta je tako postregel s klasičnim repertoarjem Mr. Tambourine Man, A Hard Rain’s A Gonna Fall, Don’t Think Twice It’s All Right in dosegel vrhunec z diabolično verzijo pesmi Masters Of War, v kateri je izstopal predvsem bobnar z neusmiljenim prikazom bobnenja različnih projektilov. Zelo presenetljivo je deloval tudi glas Boba Dylana, ki sicer nima več take razsežnosti, kot jo je imel nekoč, in tudi amplituda petja je bila bolj konstantna kot ne, je pa poslušalec v večini primerov vsaj razumel besedilo in ni poslušal nekih momljajočih skupkov besed. Sam se veliko bolj nagibam k drugemu delu koncerta, ko so akustične instrumente zamenjali električni in se je začel, preprosto povedano, rock and roll. Malo mi je le žal, da smo z zadnje plošče Time Out Of Mind slišali le dve pesmi, countryjaško obarvano Not Dark Yet in Lovesick. Izstopala je zlasti verzija Highway 61 Revisited z razvlečenim, a hkrati izvrstnim kitarskim vložkom, to je bila v bistvu značilnost prvega in drugega dela koncerta. Nato začasna vrnitev k akustiki za Blowin’ In The Wind. In potem presenečenje. Kot da bi se Bob hotel oddolžiti skupini The Rolling Stones, ki je nedvomno pripomogla k njegovi revitalizaciji v devetdesetih letih, je zaigral njihovo verzijo pesmi Not Fade Away in za finale kar pričakovano Like A Rolling Stone. Značilnost koncerta je predvsem povsem nova aranžerska podoba njegovih pesmi, ki se večinoma začnejo s komaj razpoznavnim uvodom in končajo z razvlečenimi instrumentalnimi improvizacijami. Originalna pesem tako ne vsebuje več momenta nedotakljivosti, ampak je zapis mogoče prilagoditi trenutku in čustvom. Tako so pesmi delovale močneje in udarneje, kot če bi poslušali njihov približek studijskim zapisom. To mogoče ni ustrezalo mlajšim poslušalcem, ki so mislili, da bodo skupaj prepevali njegove pesmi, saj so jih večinoma spoznali šele ob refrenu. In za konec edina zamera: Bob - lahko bi se še enkrat vrnil na oder, pa četudi s Knockin’ On Heavens Door. Hkrati iskreno upam, da ne boš uresničil verza: "You broke the heart that love you / Now you can seal up the book / And not write anymore."

Gregor Bauman