Letnik: 1999 | Številka: 5 | Avtor/ica: Maša Gedrih

20. GLASBENI BIENALE

Zagreb, od 16. do 25. 4. 1999

Zagrebški bienale sodobne glasbe velja za enega pomembnejših v srednjeevropskem prostoru. V nasprotju s sarajevskimi festivali med vojno ni deloval, pač pa se je letos, ob dvajsetletnici, pojavil v vsem blišču. Zgoščeno desetdnevno glasbeno dogajanje - po izčrpnosti primerljivo s predlanskim EMK v Ljubljani, ne pa s Slovenskimi glasbenimi dnevi - je dobro promoviralo deželo. Videti je, da so imele skupne koristi prednost pred ekvalizacijo partikularnih idej. To je bilo opazno v sijajni organizaciji in tudi v programski zasnovi, ki je že doživela bolj avantgardne čase.

Poleg osnovnih koncertnih dejavnosti so se v festivalskem zavetju združevali tudi multimedijski projekti sicer samostojnega festivala Media-Scape, simpozij na temo multimedia in zvok, razstave (Schönberg, Poljski glasbeni plakat, MBZ na koncu tisočletja) ter mali happening Hrvaškega ornitološkega društva.

Promocijska naravnanost festivala seveda določa programsko zasnovo: velika imena glasbene zgodovine iztekajočega se stoletja in hrvaški skladatelji, bi lahko povzeli na kratko. Slovence sta zastopala le Nenad Firšt, sicer napol Zagrebčan, in Peter Šavli, živeč v ZDA. Pogrešala sem predvsem prisotnost Globokarjevega ustvarjalnega duha, ki pomeni v kontekstu Bienala in tudi v vsem evropskem prostoru izstopajočo figuro glasbene misli. Vendar je potrebno ob tem povedati tudi, da je slovenska medijska odsotnost - ignoranca reprezentativnega dogodka - temu vsaj enakovredna. S kolego z Radia Slovenija nisva zasledila nikogar.

Organizatorji so predstavili vse vidnejše skladatelje hrvaške glasbe, ki so doslej sodelovali na Bienalu, tudi na mlajšo generacijo niso pozabili. Posebne pozornosti so bili deležni Ivo Malec, Milko Kelemen, Dubravko Detoni in Silvije Foretić. Poklon hrvaški glasbi je Hrvaško društvo skladateljev zaokrožilo z izdajo dvodelnega CD-ja MBZ na koncu tisočletja.

Glasbena selekcija civilizacijskega meteža iztekajočega se stoletja se je odvrtela po umetnostnozgodovinski osi. Klasiki 20. stoletja (Debussy, Stravinski, Šostakovič, Bartók …), tretja dunajska šola (Schönberg, Webern, Berg …), avantgarde petdesetih in šestdesetih let (Stockhausen, Boulez, Nono …), njihovi nasledniki v postrevolucionarnem času (Messiaen, Ligeti, Penderecki, Xenakis …), minimalisti (Pärt, Gubaidulina, Kančeli) in pripadniki izvenžanrskih pristopov (Louis Sclavis New Quartet, Nyman …) so po zvočnem polju razgrnili raznolika glasbena tkanja. Soočena v bežnem trenutku desetih dni so nas prepričala, da je glasbena kvaliteta neodvisna od oblike, ki jo zavzame. Esencialno je univerzalno – toliko bolj, kolikor močneje individualizirana osebnost je glasbenik.

Skladateljsko in tudi interpretativno stopnjo kakovosti je zaznamoval širok razpon: od vrhuncev umetniškega zrenja, ob katerem lahko slišiš zveneti tišino, pa vse do preigravanj običajnih smrtnikov. Morda bi bila običajnejša petdnevna festivalska doba - ob najboljšem izboru enakega programa - ustreznejša. Med izvajalci bom izpostavila le nekaj vrhunskih mojstrov: Godalni kvartet Arditti, Madžarska državna opera, Uralska filharmonija, Poljski komorni orkester in Louis Sclavis New Quartet.

Hrvati, posebno Zagrebčani, so v dolgi zgodovini meščanstva vključili kulturo v vsakdan, tako da so bile prireditve dobro obiskane, čeprav je stalno pokašljevanje in odhajanje sredi stavkov dalo slutiti, da visokoumetniška zanimanja niso v ospredju. Da organizatorji poleg umetniške, promocijske in narodnozavedne funkcije festivalskega dogajanja razmišljajo tudi o njegovih vzgojnih možnostih, so pokazale ugodnosti, ki so jih bili deležni mladinci. Hrvaška država je torej vložila dosti sredstev v sfere, ki pri nas veljajo za malce banalne. (Koncipiranje samopodobe ni močna stran Slovencev, ne na umetniški, ne na politični ravni.) Vendar je bleščeča oblika prinesla tudi dovolj bogate vsebine, da jo je popolnoma upravičila.

Maša Gedrih