MUSICORA

Pariz, Francija, od 9. do 13. 4. '99

"April v Parizu" zveni kot poceni popevka iz šestdesetih let, in vendar je april v Parizu bolj muzikaličen kot drugi meseci leta. O tem nas vsako leto želi prepričati "salon" glasbe s pomenljivim imenom Musicora. To vrelišče vsestranske glasbene ponudbe je vse do pred nekaj leti zapolnilo središče Pariza, v zadnjih letih pa je našlo prostore v pravem futurističnem centru La Villette na obrobju mesta. Kompleks se razprostira na 15.500 kvadratnih metrih površine in lahko sprejme več kot tisoč razstavljavcev. Med devetim in trinajstim aprilom je letos na njem razstavljalo šeststo razstavljavcev iz 28 držav, še več pa je bilo organizacij, ki so bolj kot na nacionalno pripadnost želele opozoriti na svojo zaščitno, seveda mednarodno, znamko. Salon glasbe namreč vedno bolj postaja pravi sejem, in ne prostor, kjer bi se obiskovalci lahko naužili dobre glasbe in na enem mestu pregledali razkošno glasbeno literaturo. Poslovnežem, torej tistim, ki z glasbo tržijo, je bil to pot prvič namenjen poseben dan pred uradno otvoritvijo, že drugo leto zapored pa se prodaje in ponudbe dobro zavedajo prireditelji vzporedne prireditve MusicMania. Ta zaseda prostor v šotoru pred zgradbo, ki je namenjena predstavitvi klasične in jazzovske glasbe.

Glasbeni salon Musicora je letos slavil petnajstletnico obstoja. Da bi slovesno počastil jubilej, je prireditev podčrtal s posebej skrbno izbrano glavno temo - z glasom. Tema je pregnetla glavne koncertne dogodke, večje predstavitve in glasbene delavnice. Že otvoritev je s krstno izvedbo ljudskega skladatelja M. A. Dupina dokazala, da bo pozornost usmerjena k pridobivanju množic. Uvodni spev so pripravili številni amaterski zbori iz vse Francije, na prostem pred razstaviščnim prostorom pa jim je dirigiral skladatelj. Dela bi bili verjetno veseli snovalci slovenskih "Besed" sredi prejšnjega stoletja, podobno navdušenje pa so vidno kazali tudi pevci. Izbiri programa, rasti zborov od otroških ansamblov do zrelih skupin, pa je bilo sicer namenjeno sobotno srečanje v veliki dvorani Boris Vian.

Kako navdušiti otroke za petje v zboru? Tema je ob koncu tedna zaposlila otroke in njihove starše. Najmlajši so svoj vstop v spoznavanje pevskega glasu začeli z danes najbolj množičnim in neposrednim razlagalcem - video projekcijo, šele nato je sledilo spoznavanje glasu s profesionalnimi pevci živo. Od razlik med sopranom in basom jih je pot vodila do spoznavanja podobnosti in različnosti med violino in človeškim glasom. Na koncu je prišla na vrsto danes verjetno najbolj modna tema, "glasba sveta". Za atrakcijo je poskrbel pigmejec AKA. Poigraval se je z difonijo in z vsemi neverjetnimi možnostmi, ki jih lahko izpojemo, pravzaprav bolje rečeno, izkričimo in izdihnemo iz sebe.

Glavna tema je ponudila možnost tudi glasbenim talentom na posebnem tekmovanju Odkritja. V dvorani novega pariškega konservatorija, ta leži v centru La Villette, so se pomerili štirje pevci. Prvi nagradi sta odšli na Nizozemsko in v Veliko Britanijo, pripela pa sta si jo angleška sopranistka Kathy Tansey in baritonist Jasper Schweppe. Z imenom Odkritja pa je tekmovanje želelo poudariti tudi pomen drugačnega programa. Pevci so nastopili le s skladbami ustvarjalcev 20. stoletja. Kraj prizorišča in obletnica sta narekovali obvezni skladbi Poulenca in Ravela, pevci pa so v prostem programu posegali tudi po delih Satieja, Scelsija, Schoeka.

Z razkošjem in domišljijo programov je obiskovalce prireditve, pa tudi poslušalce radijskega programa klasične glasbe, obdaril spored Popoldne, živo na France Musique. Koncerti so opozarjali na dobo samospeva, razširjali meje z arabsko, črnsko duhovno, armensko glasbo, ponudili spored stare glasbe in se nazadnje ustavili z mladimi talenti v 20. stoletju. Obsežnejši koncerti so bili obarvani tematsko, kot na primer Pot od operete evropskih dežel do šansona, ali pa lahkotno, na primer Menu a la Offenbach.

Poglobljenemu študiju petja je bil namenjen mojstrski tečaj, ki ga je vodil svetovno znani pevec José van Damm. Za aktivno delo so bili predhodno izbrani štirje pevci pariškega konservatorija, sodelovanje s priznanim umetnikom pa sta si prislužila tudi laureata letošnjega tekmovanja. In kdor se po napornem dnevu še ni želel posloviti od pevskih zvezd, je lahko obiskal še tretje prizorišče, Citté de la Musique, zgradbo, ki gosti tudi edinstveni glasbeni muzej, in si v eni izmed dvoran ogledal ciklus filmov o opernih zvezdah.

Predstava pa bi bila povsem napačna, če bi mislili, da prizorišče kroji le glavna tema ali pa morda glasbena umetnost sama. Podobno kot vsak sejem, glasbeni sejem pa verjetno še veliko bolj, ne more uiti neznanskemu hrupu. Tega pa ne ustvarjajo samo radovedni obiskovalci in podjetni razstavljalci, ampak predvsem brezmejno število razstavljenih glasbil; od tradicionalnih klavirjev do eksotičnih drgal, od dragocene violine do preproste piščali za vsakdanjo rabo. Neznanski hrup je verjetno navdihnil izumitelje, da so se lotili iskanja "neslišnih" glasbil in iznajdbe posebne "akustične kabine". Slednje bi bili posebej veseli sosedi navdušenih in preglasnih glasbenikov.

Že od samega začetka se lahko Musicora pohvali z izjemno ponudbo predstavitev založniških hiš, založb in festivalskih programov. Med založbami plošč so Francozi s posebnim ponosom razkazovali pridobitve zbirke Ocora, kjer je zbrana ljudska glasba sveta. Med izbrano eksotiko lahko najdete tudi zgoščenko slovenske ljudske glasbe. Partiture in knjige so kot vedno paša za oči, kljub sejemskemu ozračju pa enako, ali pa prav zaradi tega, še bolj dragocene.

Organizatorji festivalov se verjetno bolj kot drugi zavedajo, kako pomembno je pritegniti vsakega obiskovalca. In pri tem metode niti niso tako nepomembne. Na sprehod od stojnice do stojnice s francoskimi specialitetami festivalov so tako vabili občinstvo vsak dan točno opoldne s kozarcem pravega francoskega vina. Strategije predstavitve pa se verjetno že vrsto let dobro zavedajo razstavljavci iz skandinavskih držav. Njihovi glasbeno informativni centri vsako leto pripravijo celostno predstavitev glasbene podobe. Letos je bila v ospredju sodobna glasba, kjer niso manjkali njihovi priznani skladatelji, denimo Kaija Saariaho.

In kako se te prireditve udeležujemo Slovenci? Že sedmo leto zapored je Radio Slovenija pod okriljem Evropske zveze radijskih postaj pripravil razstaviščni prostor in se hkrati predstavil tudi s koncertom. Prostor, ki ga druge radijske postaje sicer namenjajo le predstavitvi radijske produkcije, je Radio Slovenija na široko odprl tudi drugim glasbenim institucijam in pobudam. Letos je bila v ospredju predstavitev festivalov v Sloveniji, in po obisku sodeč, je pritegnila veliko pozornosti. Program koncerta je glasbeni program Radia Slovenije oblikoval v skladu z glavno temo Musicore. V dvorani Boris Vian sta nastopila naša obetavna pevca, mezzosopranistka Mojca Vedernjak, pri klavirju jo je spremljala Stefka Perifanova, in baritonist Slavko Savinšek, ki ga je spremljal Vladimir Mlinarić. Njun spored je navdihoval francoski in slovenski samospev z deli Ravela, Poulenca, Iberta, Škerjanca in Lajovca, za most med spoznavanjem dveh kultur pa je poskrbel samospev slovenskega skladatelja Škerjanca na besedilo francoskega pesnika.

Letošnja slovenska predstavitev na Muscori je pokazala, da je končno nastopil čas, ko bi se moralo za celostno predstavitev zavzeti več institucij, društev, festivalov in končno tudi izdelovalcev instrumentov. Naj kot zanimivost navedem, da so bila letos prvič na glasbenem salonu predstavljena naslanjala za violine slovenskega podjetnika Peniča iz Celja. Za podjetnike nam verjetno ni treba skrbeti. Ker pa država Slovenija še vedno ni uspela ustanoviti glasbeno informativnega centra, bi se za celostno predstavitev morala zavzeti kar sama. Ali ji bo uspelo? Morda nekega aprila v Parizu.

Veronika Brvar