PSYCHO-PATH, ŠTIRJE PRAVI DEDCI

Klub K4, Ljubljana, 7. 4. 1999

Še malce okorni, a z veliko želje po pristni izraznosti, so Dedci ogrevali občinstvo pred nastopom prekmurskih Psycho-Path. Nekje na liniji Jesus Lizard in Penthouse se fantje še lovijo v lastni izraznosti, na meji med artikuliranostjo in tehnično še nedodelanim obvladovanjem inštrumentov. Sramežljivo spogledovanje s funky ritmi, ki ga prikrivajo z robustnimi prijemi, trden bas in drzno samosvoji kitarski izleti ponujajo dovolj dobre nastavke za naprej. Potrebno bo le malce vaje - in takrat bodo šele lahko suvereno izpeljali zamisli, ki se za zdaj le nakazujejo v gorečem entuziazmu.

Prav nič okorno so Psycho-Path z veliko želje po pristni izraznosti nadaljevali večer. Meli je verjetno sedaj lažje, ko ima za seboj trdno in v vsakem trenutku zanesljivo spremljavo. Tako je lahko sama bolj samozavestna, tudi samoobvladljiva; to je bilo razvidno v njenih gibih, ki nas tokrat niso več spravljali v zadrego, in v natančni artikulaciji glasu. S kilometrino pa iz njihove glasbe izginjajo iskrivi prebliski, male spontane domislice, ki lahko vsak njihov nastop naredijo za enkraten dogodek. Še v navidezni improvizaciji so bili vsak trenutek prisebni, kar previdni, morda tudi zaradi nastopa v središču (uf). Kajti, zakaj so potemtakem prišle štiri violinistke samo zaradi izvedbe Eating Worms?

Janez Golič