Na prepihu

Eldorado evropskega glasbenega posla

Še dandanes se ne morem načuditi, kako naivno sem dojemal večino stvari v glasbenem poslu. Vem, da se sliši izrabljeno, ampak res se vsakič znova začudim, ko se spomnim, da sem še pred desetimi leti izgoreval od entuziazma in živel najprej za "sceno" in šele nato za vse drugo. Vsak "pogled nazaj" me slej ko prej napelje k takšnemu sklepu, ki mu sledi poceni samoopravičilo: "Takrat si živel v Zagrebu, v drugem sistemu, v tretji dimenziji (morda celo v četrti, sam hudič ve!) in tam so bile te stvari pomembne!"

Normalno, v mojem preteklem življenju, ki se je ustavilo 30. junija 1991 zjutraj na vlaku za Budimpešto, je imela glasba večjo specifično težo kot pa v zdajšnjem amsterdamskem. Takrat mi ni pomenila samo službe - s pisanjem, izdajanjem plošč in organiziranjem koncertov sem bil v središču dogajanja praktično 24 ur na dan. Tu, v Amsterdamu, sem sicer še vedno v središču dogajanja, a samo zato, ker delam v svetovno znani koncertni dvorani Paradiso. Glede na vse drugo pa sem tukaj samo obroben opazovalec "scene", ki je zaradi njene lažnosti iz leta v leto bolj vdan.

Preden se spustim v malo globljo analizo, je treba navesti nekaj podatkov o deželi, iz katere se oglašam. Našli jih boste sicer v vsaki turistični brošuri, a se mi dozdeva, da jih večina z lahkoto preskoči in si ustvari napačno sliko o Nizozemski. S 16 milijoni prebivalcev je najbolj naseljena dežela na celotni zemeljski krogli, tržišču pa moramo dodati še deset milijonov Belgijcev. Če upoštevamo še veliko kupno moč, dobro prometno povezanost in neverjetno organiziranost javnega prevoza (še posebej vlakov), je ta dežela teoretično pravi eldorado za glasbeni posel.

ZALOŽNIŠTVO IN DISTRIBUCIJA

Korporativno založništvo je po pričakovanjih preslikava ameriškega in britanskega. Zadnja velika in korenita sprememba se je zgodila pred nekaj tedni, ko je Philips prodal Polygram; tako je postal del podjetja Universal, ki se je doslej omejevalo le na filmski posel. Večina korporativnih založnikov ima sedež v Hilversumu, oddaljenem 20 kilometrov od Amsterdama. Kraj velja za nizozemski Hollywood, kjer so se ob glasbenem poslu naselile tudi vse tukajšnje televizijske postaje ter kopica producentskih hiš, med katerimi je daleč največja Endemol.

Izven korporativnih tokov (za katere se verjetno bolj zanimajo bralci Financial Timesa kot bralci Muske) je na tako imenovani neodvisni sceni situacija približno taka: dominantno vlogo igrata PIAS (Play It Again Sam) in Konkkurent. Ob lastnih izdajah sta tudi uvoznika in distributerja večjih in manjših britanskih in ameriških neodvisnih hiš. PIAS, recimo, zastopa Mute in vse, kar sodi pod njeno okrilje, medtem ko je glavni adut Konkkurenta newyorški Matador. Nekje na obrobju dogajanja je Sonic Rendevous iz Aalkamara, ki je nastal po razpadu nekoč bolj znanega distribucijskega podjetja Sempahoore.

Daleč največji dobavitelj in prodajalec robe ter v bistvu tudi najpomembnejši člen v verigi med proizvajalci in kupci je ljudem, ki niso iz glasbenega posla, popolnoma neznano podjetje Bertus iz komaj opaznega mesteca Alphen a/d Rijn. Bertus je tako imenovano wholesale podjetje, ki deluje tako, da kupuje od najrazličnejših nizozemskih založnikov - od EMI, Warnerja in Sonyja do Konkkurenta in PIAS-a - in produkte distribuira po trgovinah in verigah trgovin. Njegov ogromni katalog je tudi baza podatkov, ki jo uporabljajo vsi, tudi najmanjše trgovine. Cena CD-jev pri Bertusu je resda za 40 centov višja kot pri stalnih distributerjih, vendar Bertus praktično pokriva celotno diskografsko ponudbo v državi, zato tudi najmanjše specializirane trgovine raje trgujejo z njim kot neposredno z distributerji. Zaradi relativno nizkih stroškov dostave tega velepodjetja se jim enostavno bolj splača. Po drugi strani pa to pomeni, da manjši založniki, ki izdelkov ne uspejo uvrstiti v Bertusov katalog, od trenutka, ko njihove izdaje kupi še zadnji prijatelj, znanec in simpatizer, ne morejo pričakovati nič več. Vendar tudi prodor v Bertusov katalog še vedno ni jamstvo, da boste sploh kaj prodali. Je le eden od prvih pogojev.

KONCERTNA PRODUKCIJA

Zvenelo bo neumno, vendar je res. 95 odstotkov vse koncertne ponudbe te dežele, med katero je tudi pet svetovno znanih festivalov - dvodnevni Pinkpop v Landgraafu na samem jugu države (tromeji Belgije, Nizozemske in Nemčije), štiridnevni North Sea Jazz, tridnevni Crossing Border v Congrescentrumu v Den Haagu, pa tudi tridnevni spektakel pod ogromnimi šotori na polderju, trideset kilometrov vzhodno od Amsterdama, ki se mu reče Lowlands Paradise, ter metalska veselica Dynamo Air nedaleč od Eindhovna –, je delo ene same samcate agencije. Od Rolling Stones in Celine Dion do Sonic Youth in Blues Explosion, od Simply Red do Smog in Cat Power - vse to dela dvajset ljudi, ki so stalno zaposleni v agenciji Mojo iz Delfta. Mojo ima enostavno monopol nad koncertno produkcijo na Nizozemskem. Do njega so se dokopali v tridesetih letih obstoja. Tudi če manjša agencija uspe v nekem glasbenem žanru, bo čez leto ali dve pristala pod Mojovim dežnikom. Ene redkih, ki se že dlje časa preživljajo izven Moja, so agencije Paperclip iz Nijmengena (svoj čas je bila zaslužna za preboj skupin založb SST in Sub Pop v Evropo), Slavetraders (v glavnem pokriva skupine profila Touch and Go) ter še nekaj drugih, ki se ukvarjajo samo z izvajalci world music.

Razmere so pripeljale do tega, da je postala večina koncertnih dvoran po vsej Nizozemski praktično ekspozitura Moja, njihovi programski vodje pa nimajo bogve kaj načrtovati, saj se jim vse servira od zgoraj - z Moja. Takšen monopol je poguben za domačo sceno. Če skupina - pa naj bo še tako dobra - ni na spisku agencije Double You, ki jo je Mojo ustanovil kot podagencijo za nizozemske skupine, skorajda ne more igrati v boljših dvoranah. Programski vodje takšnim skupinam namreč ne nudijo radi koncertov, saj se zavedajo, da bo program kluba odvisen najprej od tega, kaj jim bo dodelil Mojo. Prav zato Mojove skupine drugim odžirajo kruh, pa čeprav je res, da jih je večina, ob častnih izjemah, kot sta Urban Dance Squad in Claw Boys Claw, mediokritetnih in za nobeno rabo. To pa neposredno vodi k stagnaciji potencialno zanimivih skupin, od katerih ima večina ob zgolj občasnih nastopih bolj malo možnosti, da preživi začetno fazo.

PUBLIKACIJE IN ELEKTRONSKIIJI

Prisotnost popularne glasbe v petih tako imenovanih nacionalnih časopisih je zelo solidna. Koncerti in nove izdaje so takoj recenzirani, kakovost besedil je občasno celo presenetljivo dobra. Glavni glasbeni časopis je dvotednik OOR (v prevodu pomeni uho, sluh). OOR je zelo konvencionalen, pa čeprav je pred kratkim doživel korenito grafično preoblikovanje. Besedila so večinoma dolgočasna, vsebine in intervjuji predvidljivi in brez ostrine. Vse to jih žal ne ovira, da ne bi bili daleč najvplivnejši časopis v deželi. Gre za enega tistih medijev, ki z recenzijami neposredno in v veliki meri vplivajo na prodajo novih izdaj. Po drugi stani pa je daleč najkvalitetnejša revija na Nizozemskem pravzaprav belgijski dvomesečnik Gonzo Circus, ki je posrečena združitev ambicioznega in tuzemnega. Ob teh velja omeniti še nekoč vplivno alternativno rockovsko revijo Opscene, ki je, kot vse kaže, izgubila vse bralce - tako kot skupine, ki so to publiko navduševale.

Med elektronskimi mediji je situacija še bolj tragična. Korporativna dominacija je na tem področju najizrazitejša. Čez dan prižgati katero koli od milijon radijskih postaj pomeni samo eno: takojšnjo depresijo z didžeji, ki parajo živce, in z njihovimi izpadi ter prisiljeno požiranje sveže prispelih porcij "žajfe" s tekočega traku EMI in Sonyja. Še pred nekaj meseci je bil Radio 3 prostor, kjer se je dalo med osmo zvečer in polnočjo slišati nove izdaje iz najrazličnejših glasbenih žanrov, od jungla do kitarskega noisa. Z novo programsko politiko se je čas skrajšal na tri ure, od devetih do dvanajstih, zunanji faktorji (beri: biznis) pa so dobili vpliv na glasbeni izbor. Edini resnično neodvisni prostor v amsterdamskem etru imata tako dve squaterski radijski postaji: Radio 100 in neredni Vrije Keyser, katerih večerni programi so izključno prostovoljne iniciative navdušencev in so kot take pravi užitek za poslušanje.

Televizija nima ponuditi nič dobrega, razen kdaj pa kdaj v oddaji Loladamusica, ki pokriva zanimivejše pojave v glasbenem svetu. Vse drugo na vseh sedemindvajsetih amsterdamskih kanalih - razen lokalnega Cult TV - obstaja samo z enim namenom: prodati čim več smeti, in to predvsem najstnikom.

Generalno gledano je tukajšnji glasbeni posel kljub brezbrižnemu in neformalnemu videzu ena sama strogo nadzorovana in od zgoraj usmerjena kategorija, za katero je svoboda tržišča skoraj neznan pojem; kot posameznik, pa bodi še tako dober, v njem nimaš kaj iskati - če slučajno nisi izbran "od zgoraj" in postaneš relevanten. Sicer ti preostane borba z mlini na veter, z neskončnimi telefonskimi klici, nikoli poslušanimi demo posnetki, s poslušanjem nekompetentnih ljudi, požiranjem lastnega ega ter s prevladujočim občutkom, da greš s tistim, s čimer se ukvarjaš, v stalnem ritmu tri korake naprej, tri korake nazaj, tri korake naprej, tri korake nazaj, tri korake naprej ...

Ante Čikara