A KOT ANDRAŽ, KOT AVE

Komorni zbor Ave deluje 15 let. Letos jeseni si bo privoščil koncert, na katerem si bo voščil za tale jubilej. 15 let ga vodi njegov ustanovitelj Andraž Hauptman, ki je ob delu z zborom v žep pospravil že štiri diplome – iz solopetja in flavte na srednji glasbeni šoli, iz dirigiranja in klavirja na akademiji. Na tej si že poldrugo leto služi kruh kot "umetniški sodelavec korepetitor" solopevcev iz razreda redne profesorice Eve Novšak Houška, prej pa je delo opravljal honorarno.

Komorni zbor Ave se je pravkar vrnil z Bavarskega, iz Marktoberdorfa. Z nagrado za izvedbo dela slovenskega skladatelja Lebiča. Pred tem Grand Prix v Grčiji, Rodos. Toliko doslej, v letu 1999. Lani festivali v Pescari v Italiji, v Provansi, tekmovanje v Montreuxu v Švici. Leto poprej Grand Prix v Toursu, turneja po ZDA od San Diega - kot gost na konvenciji ameriških zborovodij - do San Joseja, San Francisca, Dallasa, Oklahome … Še pred tem intenzivno leto 1996: mednarodno tekmovanje v Mariboru, v Gorici – Seghizzi, Grand Prix v Atenah, potovanje zborovodje Andraža Hauptmana v Avstralijo na Svetovni zborovski simpozij, leta 1995 Evropski simpozij v Ljubljani, nato nepozabna turneja zbora v Južni Afriki – tudi tam Grand Prix, pa kje je že Tolosa 94, turneja v ZDA in Kanadi 94, Tours 93 …, da o koncertih ne govorimo.

Pol življenja že imaš zbor Ave.

… je tako kot imeti otroka. Mislim, da se je tak odnos vzpostavil med mano in Ave. Že zdavnaj je prerasel hobi, je sestavni del mojega življenja. Ima seveda življenjsko zgodbo, z vzponi in padci, z lepimi trenutki, včasih je tudi kaj bolečega vmes.

Prav gotovo bo tako še nekaj časa, čeprav …

… se oziram v prihodnost, se zavedam, da je to obdobje, ki ga bo nekoč konec. Vendar se ne čutim tisti, ki bi odločal, kdaj konec in kako, to bo nakazal sam čas; in okoliščine …"

Ko dvigneš roke za intonacijo, udarec na vilice in tiha koncentracija, začutim, da se nekaj dogaja med tabo in pevci. Kako to občutite vi?

Je komunikacija, trudimo se, da bi posredovali neko skupno sporočilo ljudem, ki nas poslušajo. Publika nam daje energijo, vzpostavlja atmosfero. Gre za pretok energij med pevci in mano, sporočilo je namenjeno z odra navzdol. Tudi koncert je neke vrste kompozicija, ki ima začetek, vzpon in sklep. Ta kompozicija je zelo lepa, če se vzpon stopnjuje do konca. Da raste neka napetost do konca.

In kako je potem čutiti odziv publike?

Po aplavzu. Aplavz je potrditev tistega, kar počneš na odru, je tudi naravna reakcija poslušalca. Če ga ni, vsa stvar obvisi v zraku. Tudi pevci so se navajeni sprostiti v tistem trenutku, se psihično pripraviti za naslednjo skladbo. Različno je od koncerta do koncerta, od odra do odra, povsod nekoliko drugače in zanimivo, nikoli ni šablona, vedno imamo opravka z živo populacijo, ki se različno odziva in bistveno vpliva na to, kako bo koncert uspel. Gre za pomembno pomoč.

V Marktoberdorfu, na primer, tekmovalna določila ne dovoljujejo ploskanja med posameznimi skladbami, pač pa šele ob koncu 25-minutnega sporeda.

Čudno, zelo čudno, zelo neugoden občutek. Še hujši je občutek na koncertih, če ni nekega odziva …

Kako se torej zbor počuti na tisti zadnji postaji pred vstopom na oder?

Včasih je zelo negativno, zame in za zbor, če moramo dolgo čakati na nastop. Če je časa premalo, spet ni dobro, ker se ne moreš umiriti, dobro pripraviti. Ansambel se mora najti v neki skupni točki tik pred nastopom. Vzpostaviti želim skupno koncentracijo, a puščam svobodo, da jo vsak naredi po vzorcu, ki mu je najljubši. Nekateri se pogovarjajo, drugega vidim, kako hodi samotno okoli … ni recepta.

Koliko je interpretacija odvisna od razpoloženja, od naboja v danem trenutku?

Zelo veliko. Iz izkušenj vem, da je lahko zbor stoodstotno pripravljen, toda če koncentracija pade, gredo stvari narobe. Več stvari vpliva na to. Interpretacija je odvisna tudi od prostora, kjer se poje. Rajši imam, da se pusti kakšno možnost odstopanja od dogovorjenega zaradi trenutnega navdiha. Mora pa biti zbor že na visoki stopnji, da sledi odtenkom, da obvlada skladbo na pamet, da v trenutku vsi reagirajo – morda v tempu, dinamiki, seveda v skladu s partituro. Tu gre res za lep dialog med mano in pevci. Tudi njim veliko pomeni. Po koncertu pridejo k meni in se pogovorimo. Lepo je, ko pride pevec in ti reče – hvala za lep koncert. Mislim, da je vredno več kot kakšna zlata medalja. To je konec koncev bistvo, ne neke točke in ocene žirije. V kakšnem res fenomenalnem akustičnem trenutku pojemo samo zase, se dobesedno naslajamo nad lepoto zvoka, ki ga prostor oplemeniti in nam ga vrne kot feed back …

Kaj pa po koncertu, kako se takrat počutiš?

Strašno izčrpanega. Če se glavobol pojavi šele naslednjega dne, sem zelo presenečen. Najhuje je to, da se človek ne more vsaj za en dan odklopiti in si napolniti baterij. Že čaka nov delovni dan in z njim nove obveznosti. Glasbo in vse dogajanje v zvezi z njo doživljam zelo intenzivno, to me še dodatno izprazni. A ne obžalujem, da tako dojemam glasbo. In v širšem smislu tudi Ave. Ave kot način življenja, bi lahko rekel.

Utegneš imeti kakšen hobi? Je kakšen, ki bi ga želel imeti?

Nimam specifičnega. Pravzaprav o tem nisem kaj dosti razmišljal. Včasih sem rad kolesaril, potem sem to zanemaril, že dve sezoni si govorim, da bi si spet nabavil kolo … ne vem, po svoje sem zapečkar. V bistvu sem rad tu, v Ljubljani, v svetu, ki ga poznam. Sem neke vrste "ziheraš", ampak včasih si človek zaželi kam ven iz okvirov, v katere je postavljen."

Počitniško potovanje, Havaji?

Ja, na Havaje sem ravno pomislil, ko smo na začetku junija. Sanjam o počitnicah, a jih bom preživel muzikalno. Nimam druge izbire, julij je že oddan. (To je čas za izbiranje in razmišljanje o skladbah za naslednjo sezono …, op.a.)

Ljudje tvojih let hodijo v disco.

V disco sem zašel dvakrat v življenju, pa moram reči, da sploh ni bilo slabo. Zelo sem užival. A je bilo tudi tisto med turnejami Ave. In smo spet tam, ne? Saj ne, da bi čutil kakšno potrebo ali željo, ampak zdi se mi, da mora človek izkusiti tudi take stvari.

Se malo znoreti?

Težko rečem, nisem tip človeka, ki bi kdaj pa kdaj moral skočiti iz svojega okvira. To ni moj stil, jaz sem tak, vedno tak …

Bi želel imeti kakšno lastnost, ki je nimaš?

Ja, rad bi imel še malo debelejšo kožo. Čeprav sem si je v 15 letih kar nekaj pridobil, mislim, da še ni dovolj. Trudim se za to, je že bistveno drugače kot nekdaj, a če je človek premalo občutljiv, to ni najbolje za glasbo. Prava mera – koliko pa to je, ne vem.

Imaš kakšno željo za zlato ribico?

(medklic: zdajle bi potreboval eno pivo … in zelo oklevajoče dalje:)

Ja, je zelo banalna in materialna, a jo bom povedal, ker je aktualna: da bi imel možnost kje mirno delati in ustvarjati, to se spet navezuje na glasbo. Da bi malo izstopil iz tempa, za kratek čas zaživel življenje, ga pogledal iz drugačne perspektive …

Jasna Nemec Novak