Letnik: 1999 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Jure Matičič

AVSTRIJSKI ELEKTRONSKI SABOTERJI

Od glavnih založb pa do najpomembnejših producentov. Predstavljamo estete, ideologe in eklektične ustvarjalce avstrijske elektronske glasbe.

"The SABOSHIP set course for planet Earth! See you in the next lightyears!" lahko preberemo vpisano na vinilu kompilacije Electro Juice založbe Sabotage.

Medtem ko se na Dunaju odvijajo skrivnostne podzemne operacije, nepričakovane sabotaže javnega reda in miru ter vznemirjanje glasbene publike, se najbolj znan avstrijski didžejevski duo, Kruder and Dorfmeister, z albumom remiksov The KandD Sessions predstavlja na evropskih in ameriških neodvisnih lestvicah. Znana sta po tem, da sta med najbolj zaželenimi didžeji po evropskih klubih, obenem pa se težko otepata vseh ponudb za remikse. Sicer pa sta geografsko trdno zasidrana tam, kjer sta začela glasbeno kariero, na Dunaju. London ali New York bi bila zaradi bližine glasbene industrije, glavnih klubov in nenazadnje tudi zaradi večine poslušalcev verjetno primernejša kot glasbeno rahlo odmaknjen Dunaj, ki le redko pride v anale popularne glasbe. A vendar ležerna Avstrijca kljub vabljivim ponudbam in lokacijam nikakor ne bi rada zamenjala sproščene atmosfere, ki jo ponuja Dunaj. Razlog za to je med drugim tudi vedno širši krog lokalnih založb, producentov in klubov, ki se ukvarjajo z nenavadno mešanico novodobnih elektronskih godb. Medtem ko se Kruder and Dorfmeister izmed vrst podzemnih producentov le zadržano prebijata v ušesa splošnega poslušalstva, je dunajska elektronska scena v nekaj letih dosegla že neke vrste kultni underground status. Radikalne interpretacije tako imenovane postrave eksperimentalne elektronike, ki so na začetku devetdesetih začele prihajati iz kleti in spalnic dunajskih producentov, so se sčasoma združile v homogeno sceno. Iz Avstrije trenutno prihaja presenetljivo veliko število glasbenih izdelkov, za katere so poskrbele založbe Sabotage, Craft, Mego, Cheap, Morbid, Rhiz, G-Stone, Uptight, Klein ..., posredno pa tudi münchenska Disko B, ki je že od samega začetka nudila zavetje različnim dunajskim producentom. Pri Disko B so albume izdali že Patrick Pulsinger, Susanne Brokesch, Hans Platzgumer in Gerhard Potuznik. Z vsako novo ploščo nam dunajske založbe predstavijo nov glasbeni stil v strukturi neobstoječih dominantnih glasbenih podob, ki bi jih lahko pripisali dunajskim elektronikom, pa naj bo tehno, house, acid, boben in bas, hip hop, funk, trip hop ali pa nerazpoznavni elektroakustični eksperimenti. Dunajska scena je kombinacija bohemskih, liberalnih elektronskih producentov, ki se ne menijo za prevzete vzorce in ne odobravajo postavljenih razlik med glasbenimi žanri, obskurnih založb, grafičnih oblikovalcev, ki poskrbijo za to, da je glasbeni izdelek hkrati tudi vizualni dosežek, ter publike, ki je brez zadržkov pripravljena sprejeti vse vrste eksperimentov. Dunajske založbe k sodelovanju pritegujejo tudi veliko število tujih glasbenikov iz Detroita (Le Car, Ectomorph, Robert Hood ...), Londona (Kodo Eshun), Nizozemske (I-F), Nemčije (Panacea, Krok, Hecker ...) in tako naprej. Na dogajanje na Dunaju so posledično postali pozorni vsi glasbeni friki, ki se napajajo pri majhnih, intenzivnih prizoriščih. Angleška revija Wire in nemška Spex sta leta 1997 v naslovnih zgodbah predstavili veliko dunajsko eksplozijo elektronske glasbe, didžejev in producentov, berlinska založba !K7 pa je izdala reprezentativno kompilacijo Vienna tone. Avstrijske elektronske scene tako ne sestavljajo samo lokalni producenti, ampak tudi tisti tuji producenti, ki so projekte izdali pri omenjenih avstrijskih založbah.

Z razcvetom avstrijske elektronike je povezan tudi pojav velikega števila festivalov in simpozijev, ki se ukvarjajo z novimi elektronskimi mediji, teorijo in glasbo (Virtual Futures in Ars Electronica v Linzu, Phonotaktik na Dunaju, Steirischer Herbst v Grazu ...). Na Dunaju se ni nikoli zares razvila tipična rave scena. Običajna rave institucija z vsemi ceremonijami, ki spadajo zraven, je tako običajno speljana na teoretske razprave o elektronski glasbi, pri producentih je kot kontrast tehnološki brezosebnosti pomembna sposobnost improvizacije z elektronsko mašinerijo, skoraj vsak producent je sposoben nastopiti v živo, akustični instrumenti pa še zdaleč niso izstopili iz igre. Sicer pa na dunajski Glasbeni akademiji že dolgo obstaja Inštitut za elektroakustično in eksperimentalno glasbo, tako da so nekateri dunajski podzemni akterji že v izobraževalnem sistemu dobili prave glasbene smernice.

Rhiz

Rhiz od nedavnega obstaja na tistem mestu, kjer se srečajo vsi pripadniki dunajske elektronske subkulture, tako da je obenem klub, računalniški center, založba in lokal. Rhizov bar Modern vodita Peter Rantasa in Christof Kurzmann. Christofa poznamo po enem od projektov založbe Rhiz, skupini Orchester 33 1/3, ki jo je ustanovil skupaj s Christianom Fenneszom, eden od gostov na albumu, ki meša drum’n’bass ritme, hrup, bigbendovska trobila in avantgardne kitarske zvoke, pa je tudi nemški jazzist Peter Brötzman. Pri Rhizu je izšla tudi kompilacija Picknik Mit Hermann, ki z 19 komadi različnih producentov (Fennesz, Alois Huber, Bask, Curd Duca, Farmers Manual, Pommasl, Epy ...) dokumentira poznopoletno glasbeno dogajanje v dunajskem Hermannparku pred dvema letoma. Koncept Rhiza se je začel razvijati leta 1995 s prvim festivalom Phonotaktik, ki je večino današnjih dunajskih elektronikov opogumil in spodbudil k delovanju ter jim priskrbel prve osnovne glasbene smernice. Obenem pa se je pokazala potreba po prostoru, ki bi zastopal in gostil novo sceno. Rhiz tako služi kot prizorišče plesnih predstav, live actov, improviziranih koncertov, teoretskih razprav ter kot prostor, kjer izmenjujejo ideje, opremo in računalniške programe.

Kar nekaj let pred Rhizom se je pojavila radijska oddaja (kar se tiče drugih aktivnosti, pa tudi organizator koncertov, freestyle nastopov ...) Tribe Vibes, ki je leta 1989 začela s hip hopom, potem pa se je razširila še na oddelek z imenom Rough Mix, ki po besedah voditelja Wernerja Geigerja meša dub vs. electro vs. tehno vs. drum’n’bass vs. hip hop vs. what’s that noise. Idejo za Tribe Vibes je dobila Katharina Weingartner, potem pa sta se ekipi pridružila še DJ DSL in že omenjeni Werner Geiger (DJ Demon Flowers in šef založbe Uptight). Oddajajo vsak četrtek zvečer na radiu FM4, ki deluje pri državnem radiu ORF in je namenjen izključno mladinskim kulturam in novim glasbenim izrazom. Pod vplivom novih založb in producentov ter radia FM4 se je tako po letu 1995 pojavilo veliko število skupin, ki mešajo različne elektronske godbe s pravimi glasbili. Najlepši primer so na primer Sofa Surfers, Planet E, Bask, Count Basic, Bask, Cord Duca ..., za katere bi lahko trdili, da prihajajo iz Krudrove and Dorfmeistrove eklektične šole duba, trip hopa, džeza in drum’n’bassa. Sofa Surfers so ravnokar dokončali drugi album, Cord Duca pa jih ima za seboj že kar pet. Živi nekje med Miamijem in Dunajem, sodeloval pa je med drugim tudi z nemško založbo Mille Plateaux. Tribe Vibes so po drugi strani sprožili val avstrijskega hip hopa: Aphrodelics, Sugar B, BTO Spider, Texta ...

Sabotage

Glasbena založba Sabotage je le del širše organizacije, prilagodljivega kolektiva Sabotage Communications. Idejni vodja Robert Jelinek je Sabotage Communications ustanovil leta 1992 na Češkem z namenom, da bi izvajal moteče umetniške projekte in akcije, ki bi v običajni življenjski prostor vnašali anomalije, pričakovane konfliktne situacije ter soočali publiko z dejanji, za katere ne vemo točno, ali so umetnost ali ne. Sabotage je torej nenasilni umetniški projekt, v katerem se zbira skupina ljudi, dejavnih v reklamni industriji, grafičnem oblikovanju in na glasbeni sceni, ki izvajajo sabotaže v javnih prostorih (telefonskih govorilnicah, barih, galerijah, dvigalih, stanovanjskih naseljih, parkih ...). Sabotage Comm. skuša zbuditi in izoblikovati zavest javnosti, deluje pa seveda izven vladajočega sistema, saj je najmanj 90 odstotkov njenih akcij ilegalnih. Sabotage Comm. deluje nad vsebinskimi, tematskimi in geografskimi določevanji, deli pa se v več oddelkov: Sabotage Projects, Sabotage Recordings/Craft Records in Alibi Service.

Sabotage so, na primer, leta 1995 na komercialni ulični rave prireditvi Free Party (podobno kot Love Parade) najeli tovornjak, ki pa so ga v nasprotju z drugimi opremili le s 300 praznimi škatlami za kokoši in z magnetofonom, ki je predvajal le posnete zvoke kokoši. Zraven so delili letake, ki so govorili o razprodaji mladinske kulture, kulturni politiki in komercializaciji subkulturnih strategij. V nekem parku so na drevesa, kipe in vodnjake postavili senzorje, ki so sprožali alarme. Robert Jelinek je na telefonske govorilnice obešal znake Ne Moti!, kasneje pa je v avstrijskem Linzu vse telefonske imenike v javnih govorilnicah zamenjal s tistimi iz nemškega Linza. Pri Sabotage so razvili tudi poseben parfum z vonjem po denarju. Namenjen je ženskam in moškim, "diši" pa po svežem bankovcu za 100 dolarjev. Robert Jelinek celo razmišlja, da bi na nikogaršnjem ozemlju med Avstrijo in Nemčijo ustanovil državo ... Akcij je še veliko, vse pa so dokumentirane v katalogih in predstavljene s črno-belimi fotografijami. Med pisne publikacije spadata tudi revija Five, izdana ob petletnici založbe, in Subetage Pocketbook, izdana nedavno ob prekinitvi delovanja založbe Sabotage. Subverzivne poteze Avstrijcev lahko še najlepše primerjamo z dejavnostmi bivših KLF-ovcev v The K-Foundation.

Založba Sabotage je začela delovati leta 1995 kot projektna založba v elektronski pop glasbi; k projektom je povabila različne lokalne in tuje producente. Seveda so bile tudi v glasbene izdelke podtaknjene majhne sabotaže. Kompilacija The Lens Cleaner je bila, denimo, spravljena v embalaži, ki je spominjala na ovitke čistilnih diskov za CD gramofone. Med minimal tehnom Franca Pomassla, Andreasa Burgerja in drugih se slišijo navodila za čiščenje, predstavitev kompilacije pa se je odvijala v javni pralnici. Elektro kompilacija Handle With Care je bila opremljena s CD ROM-om, ki je vseboval virus, ta pa je za nedoločen čas zablokiral CD pogon na računalniku. Za kompilacijo Unreleased so pri Sabotage naredili 1000 različnih ovitkov, ki so prikazovali različne znane osebe iz sveta popularne glasbe. Pri Sabotage nikoli ne veš, kaj bo skrito v ovitku cedejke ali vinila. EP Will Not Play Tonight, He Is Ill Matta Wincha so izdali v obliki praznega vinila, brez zarez in brez glasbe. Zraven je bil priložen listek z naslovi komadov. Neprijetne reakcije je pri novinarjih povzročil tudi drugi Pommaslov album Skeleton 2. Prvi album Skeleton so znova natisnili, opremili z drugačnimi naslovi, novo naslovnico in novo kataloško številko. Tudi tiskovna izjava je govorila o novem izdelku avtorja. Novinarji so kasneje vneto pisali o glasbenih razlikah obeh albumov.

Sabotage po glasbeni plati združuje elektro, tehno, drum’n’bass in hiphop glasbenike iz različnih delov sveta. Zelo močna je povezava z Detroitom. Duo Le Car sta prvi EP izdala prav pri Sabotage, na kompilacijah Electro Juice, jubilejni Five in Chill Out pa se pojavljajo še Ectomorph, Ultradyne in lokalni elektro producenti kot Def Con, Satanic Soul (DJ Elin, ki drugače spada pod založbo SSR), Polig, Pommasl, Gerhard Potuznik ... Enega od svojih najboljših projektov je za Sabotage naredil tudi nizozemski Inter-Ferenc, pod imenom Lonny and Melvin. Večina dunajskih elektronskih producentov je tako že prispevala h kakšnemu izdelku založbe Sabotage, zraven pa so se pojavljali in sodelovali z vsemi drugimi založbami. Tako po svoje vsi pomagajo drug drugemu in se pojavljajo v neštetih sodelovanjih in pod različnimi imeni projektov.

V nasprotju s Sabotage je Craft namenjena individualnim producentom, ki sami izberejo komade, zaporedje in grafično podobo ovitka. Inter-Ferrenc je na primer na ovitku vinila objavil gangstersko zgodbo. Poleg lokalnih producentov (Epy, Texta, Gerhard Potuznik, Alex Is My Bro, Men At Arms) so prostor pri založbi Craft našli tudi številni tuji umetniki. Tako je angleški glasbeni kritik in teoretik Kodwo Eshun (Wire, i-D) s Pommaslom prvič sodeloval v glasbenem projektu, ki je dobil ime Architectronix. Natančneje o različnih projektih Sabotage in Craft kdaj drugič, sicer pa je pred dvema mesecema Sabotage kot založba prenehala obstajati. Preimenovali so jo v Subetage, vse obstoječe glasbene izdelke založbe pa so 7. maja stopili delavci nekega asfaltnega podjetja in jih polili po plesišču dunajskega kluba Flex. Prva izdaja pri Subetage je Electro Juice 2, sledi pa ji svetovna turneja najpomembnejših producentov Sabotage.

Abuse Industries

Način dela založb Sabotage, Craft, Mego in Cheap je prilagodljiv, ustvarjajo v ohlapnih, a domiselnih kolektivih, ki so sposobni hitro reagirati na različne pojave. Glasba je za Roberta Jelineka le eden od načinov komuniciranja s publiko. Zato so poleg glasbe pomembni tudi grafična podoba, način in kraj živih nastopov, teoretska predstavitev ... Tina Frank in Heike Neihl oblikujeta izdelke založbe Mego tako, da ostanejo edinstveni, brezčasni in nepozabljeni. Skoraj nikoli ni uporabljena običajna plastična škatla. Grafična podoba albuma je zelo pomembna, saj mu poleg glasbene vsebine zagotovi, da ga bo poslušalec tudi po nekaj letih ponovno vzel v roke. Izdelki založbe Mego naj bi bili zbiralski predmeti. Povsem značilen slog pooseblja tudi Andy Orel, ki se skriva za imenom Abuse Industries. Njegovo delo so naslovnice novega Hellovega albuma Munich Machine, albuma Porno Patricka Pulsingerja ter Kirlianovega Pleasure Yourself. Vsi ovitki založbe Cheap pridejo izpod Andyjevih rok, med stalnimi strankami pa so tudi založbe Disko B, SSR, Rancho Relaxo, Tension in druge. Njegovi izdelki so lo-fi grafični kolaži, ki jih je z računalnikom recikliral iz obsežne zbirke starih revij. Paralela z lo-tec džezom in tehno elektrom dunajskih glasbenikov je več kot očitna. Abuse Industries pa ni le grafični studio, ampak tudi založba, ki jo vodi Constantin Peyfuss. Pri njej najdemo malce nenavadne izdaje Gerharda Potuznika, Patricka Pulsingerja in kolegov. A več o tem kasneje.

Mego

Založba Mego je nastala leta 1994 iz ostankov založbe Mainframe, ki je med prvimi v Avstriji izdajala tehno plošče Ilse Gold, Kirliana, Elina in drugih. Ustanovitelji so Ramon Bauer, Peter Maininger in Andy Pieper, leta 1995 pa se jim je pridružil še Peter Rehberg (Pita). Mego deluje v Berlinu (Andy Pieper) ter na Dunaju (vsi drugi). Baza založbe je v zapuščeni tovarni na obrobju Dunaja, kjer so studio, grafična delavnica in celo nekaj stanovanjskih prostorov.

Mego je upravičeno najbolj eksperimentalna dunajska založba. Njihov katalog vsebuje ambientalna dela, ki temeljijo na posemplanih hladilnikih (General Magic, Pita, Elin), hip hop (DJ DSL), elektroakustične skladbe (Fennesz), cestni elektro (Gerhard Potuznik), elektronski noise (Farmers Manual, Fuckhead, Merzbow/Russel Haswell), elektroniko (Sluta Leta, Hecker) in redke vdore melodičnih struktur, ki so edina vez, ki jo ima Mego s svetom pop glasbe. Pod kataloško številko MEGO 007 lahko najdemo delavski suknjič, podobno, kot je pri Sabotage pod kataloško številko SAB 11 narejen znak iz umetnega stekla, namenjen glasbenim trgovinam, ki prodajajo njihove izdelke. Mego se ne zanašajo več na običajne distribucijske poti. Plošče prodajajo v lastni internetni trgovini, imenovani M.DOS. Poleg plošč založbe Mego lahko v trgovini M.DOS dobimo tudi izdelke drugih neznanih podzemnih elektronskih založb, ki so vredne posebne pozornosti. To globalizira akcije založbe Mego. Omenim naj tudi sodelovanja z založbama Source in Touch, ki sta eno od podzaložb, Tray, namenili samo izdelkom skrivnostnega kolektiva Farmers Manual. Album je za Tray naredil tudi Ramon Bauer. M.DOS je del internetnih strani, ki imajo za Mego skoraj enako veljavo kot glasba in grafika. Mego Box vsebuje podrobne podatke o vseh umetnikih založbe Mego, njihovih stranskih projektih in ploščah, ki so jih izdali pri drugih založbah. Das Archiv vsebuje vse članke, napisane o založbi Mego, še najbolj zanimiv pa je interaktivni "on-line" sekvencer The Megomat. Uporabnik lahko izbere zvoke iz baze semplov, jih preuredi, kasneje pa po elektronski pošti dobi končni rezultat - svoj osebni Mego izdelek. Internetu je prilagojena tudi podzaložba Falsch, ki z Real Audiem predstavlja komade, ki obstajajo le na internetu. Zanimivo je, da ponuja Mego na diskotečnih izdelkih le malo informacij o avtorjih in komadih, če sploh obstajajo, na internetni strani pa nasprotno najdemo natančne biografije, diskografije ...

Mego deluje po principu ekskluzivnosti, elitnosti umetniškega dela, ki postane tak s postavitvijo v določeno okolje. Peter Rehberg je v nekem intervjuju priznal, da se navdihujejo tudi pri dadaistih, sicer pa Marcel Duchamp za Mego ni niti približno tako pomemben kot Deleuze za Mille Plateaux. Založba Mego se je že zdavnaj rešila vseh povezav z mrežo tehno klubov, fenov in distribucije. Glavni kreativni izziv ni več popolna tehnična produkcija, ampak naključno izkoriščanje napak, ki jih delajo digitalne naprave, anomalij, ki nastanejo pri običajnih snemalnih procesih. Glasbene škatle uporabljajo na načine, za katere niso bile predvidene, in jih tako trpinčijo do skrajne mere.

Založba producentov ne izbira s poslušanjem demo trakov, ampak na osnovi osebnih prijateljstev, poznanstev ... Večina producentov Mego tudi stalno spreminja zvok, tako da ni mogoče priti do neke tipične podobe.

Cheap

Skoraj polovico vse glasbe v katalogu založbe Cheap sta naredila Patrick Pulsinger in Erdem Tunakan. Najdemo ju pod različnimi psevdonimi: IO, Private Lightning Six, Showroom Recordings Series, Sluts’n’strings and 909, B.low Laughter Machine in Lazer Muzik. Poleg tega se komaj prebijemo skozi nešteta sodelovanja in solo projekte, ki sta jih nanizala ustanovitelja založbe Cheap. Pulsinger, nekakšna zvezda avstrijske elektronike, je na primer že leta 1995 izdal solo album sluzastega tehnološkega lo-fi džeza in funka Porno pri münchenski založbi Disko B, s Tunakanom pa sta že sodelovala z angleško založbo Mo’Wax ...

Založba Cheap je nastala v istem času kot Mainframe in G-Stone, pred tem pa sta Pulsinger in Tunakan vpletena v založbi Abuse Industries. Cheap je sčasoma dobila še dodatni sestrski založbi Morbid in Suprecheap (izključno izdaje na 10¨ vinilu). Čeprav tukaj ni ne duha ne sluha o različnih sabotažah in umetniških manifestih, je Cheap popolnoma nekonformistična. Velja pravilo, da si lahko srečen, če imaš katerega od njihovih izdelkov, saj so pogosto omejeni le na serije 300-500 izvodov. Poleg tega se vsakič, ko se na založbi pojavi nov izdelek in nov zvok, zbriše enega starega. Podobne strategije uporabljata tudi manchestrska založba Skam ter münchenska Musik Aus Strom, sicer pa lahko potegnemo tudi zvočne primerjave.

Cheap spoznamo po tipični garažni produkciji. Patrick Pulsinger je zvok definiral kot kletno produkcijo, Erdem Tunakan pa je v nekem intervjuju povedal, da še posebej pri živih nastopih na odru najraje uporabljata staro, porabljeno opremo, ki daje komadom umazan, a hkrati čist zvok. Pa še veliko lažja je za improvizacijo kot digitalni sekvencerji in računalniki. Večina komadov nastane po dolgih seansah, ko se iz komada odstrani vse nezaželene in dolgočasne elemente. Vsakič se lahko naredi komad v popolnoma drugačnem stilu, pa naj bo acid techno (IO), groovy funk (Sluts’n’strings and 909), elektro (Private Lightning Six) ali pa eksperimentalna, improvizirana elektronika (Showrom Recordings).

Pri založbi Cheap poleg Pulsingerja in Tunakana gostuje tudi veliko število producentov, ki snemajo za druge založbe. Tako je album Nighttime Volume 1 pri Cheap izdal Robert Hood, detroitska tehno legenda in nekdanji član kolektiva Underground Resistance. Mika Vainio, ki ga poznamo iz finskega eksperimentalnega dua Pan Sonic, je prispeval EP z imenom Kentolevi. Ostanejo torej še lokalni producenti: SIL (za tem imenom se skriva Susanne Brokesch), DJ Elin (kot Auto Repeat snema pri SSR), Christian Reimann, B Recordings ter nenazadnje tudi hiperaktivni Gerhard Potuznik.

Potuznik je poleg solo projektov - elektro albuma Amore Motore (Autobahn) za založbo Mego ter vrste EP-jev pod imenom Gerhard De Luxe - nanizal kar lepo število sodelovanj. Skupaj s Hansom Platzgumerjem, reformiranim kitaristom iz skupine H. P. Zinker, sestavljata Cube and Sphere. Poleg tega je bil Potuznik udeležen v projektih kolektivov Private Lightning Six in IO, še vedno pa skupaj s Texom Rubinowitzem snemata pod imenom Die Mause. Za seboj imata že dva eklektična albuma za založbo Morbid, sicer pa je Rubinowitz Potuznikov partner tudi pri vodenju založbe Angelika Kohlermann. Vrsto sodelovanj sklenimo z najbolj obskurnim: koprodukcijo münchenske elektrothrash skupine Chicks On Speed, ki je izšla na 7¨ vinilu pri založbi Go/Disko B, poleg trashmetal komadov, ki jih je prispeval Ed DMX (iz DMX Crew).

Ende

Medtem ko založbe Sabotage, Mego in Cheap še naprej izvajajo zvočne, grafične, računalniške, teoretske eksperimente, sta Kruder and Dorfmeister še vedno doma na Dunaju. Le da tokrat to ni mesto, v katerem se v elektronski glasbi nič ne dogaja, ampak metropola, polna inovativnih elektronskih producentov, ki niso čakali na preboj v tokove mainstreama, ampak so si ustvarili hiperaktivno lokalno okolje. Sabotage, Mego in Cheap so le glavne in najbolj znane založbe, prav tako sta Patrick Pulsinger in Gerhard Potuznik, ki nekako izstopata s številom različnih projektov, le del množice netipičnih dunajskih producentov. Vseh v tem grobem pregledu scene nismo mogli omeniti, za bolj natančno sliko pa bomo posamezne producente in založbe prestavili kdaj drugič.

Jure Matičič