Letnik: 1999 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Jane Weber

Kozmična Amerika

Dave Van Ronk

Pozabljeni trubadur

Če boste raziskovali glasbene korenine Boba Dylana, boste kmalu prišli do glasbe, ki jo je v poznih petdesetih in zgodnjih šestdesetih letih snemal Dave Van Ronk, simpatičen in priljuden glasbenik, čigar plošče se ob prvem poslušanju mogoče ne zdijo nič posebnega. Vendar se pod tančico brezhibnega igranja na akustično kitaro v razkošnem slogu, ob katerem se poslušalcu zdi, da mu igrata dva kitarista, skriva še veliko več od suhoparnega tehničnega znanja prebiranja kitarskih strun.

Mislim, da sem za Dava Van Ronka prvič slišal, ko sem bral biografijo Boba Dylana izpod peresa Anthonyja Scaduta. O Dylanu so ljudje vedno imeli povedati veliko slabega, no, in ena tistih zgodbic, ki so se mi najbolj vtisnile v spomin, pripoveduje o tem, kako je Dylan pri Davu Van Ronku slišal priredbo skladbe House Of The Rising Sun in jo pozneje v Van Ronkovem aranžmaju tudi uvrstil na svoj prvenec. Van Ronk mu je prijazno povedal, da jo namerava sam izdati, vendar ga samozavestni in mogoče nekoliko nesramni Dylan ni poslušal in ga je z izdajo prehitel.

Nekateri oboževalci Dylanu te kraje niso nikoli odpustili, Dave Van Ronk (r. 1936) pa verjetno še danes ni dočakal Dylanovega opravičila. V ameriškem folku - tudi takšnem, kot smo ga slišali na naših odrih, na koncertih Steva Earla, Townesa Van Zandta in Guya Clarka - sicer velja nenapisano pravilo, da je pesem tistega, ki jo potrebuje. Dylanu in njegovemu nosljavemu glasu je Van Ronkov aranžma stare balade seveda zelo ustrezal. Če boste kdaj pozorno poslušali Van Ronkove plošče, boste presenečeni. Ta možakar preprosto zna igrati na kitaro, za nameček pa ima še sijajen, oster, nekoliko hrapav in predvsem izjemno prodoren glas, ki bi lahko zaživel celo ob spremljavi kake velike jazzovske zasedbe. Dave Van Ronk je svoje tehnično znanje s pridom izkoristil, zato ne preseneča, da v njegovem repertoarju najdemo skladbe nekaterih ključnih mojstrov akustične kitare. Nanj so med drugimi vplivali Elizabeth Cotten, Gary Davis, Mance Lipscomb in Tom Paley, vsi glasbeniki, ki so neposredno zaznamovali tudi nekatera poglavja Dylanove kariere. Zanimivo je tudi, da je tako na Van Ronka kot na Dylana izjemno velik vtis naredil Tom Paley, sicer član zgodnje zasedbe The New Lost City Ramblers, ki smo jo predstavili pred kratkim. Pozorno sem preposlušal domnevne izvirnike posameznih pesmi in jih primerjal z različicami Van Ronka in Dylana, in verjemite mi, da je bil to neverjeten užitek. Oba nadobudna glasbenika sta na teh pesmih zgradila karieri! Dylan jih je znal le približno pravilno zaigrati in jih je pozneje uporabil kot podlago za kako praviloma še bolj preprosto skladbo, Van Ronk pa se jih je najprej naučil zaigrati noto za noto, nato pa je vsej zadevi udaril pečat z nedosegljivim in skrajno občutenim kitarskim finger-pickingom, ki se praviloma od izvirnika razlikuje samo v nekaterih ključnih podrobnostih, a vendarle zveni dovolj samosvoje. Van Ronk je eden najpomembnejših veteranov folklorne druščine iz New Yorka. Prvič je snemal v poznih petdesetih letih, kariero pa je začel v jazzovskih klubih. Ker je napisal malo pesmi, ga poznamo predvsem kot izvajalca, in to takšnega, ki jih poznavalci uvrščajo med najboljše. Van Ronka je na začetku podobno kot Stefana Grossmana popolnoma obsedla kitarska tehnika Garyja Davisa, zato je že na prvih snemanjih za založbo Folkways posnel njegove skladbe Twelve Gates To The City, Willie The Weeper in Come Back Baby.

Van Ronk je nesebično pomagal še Davidu Massengillu in Christine Lavin. Njegove plošče danes resnično zvenijo starinsko, a kaj, ko pomenijo tako trdno in očitno navezavo na glasbo, ki so jo snemali Bessie Smith, Louis Armstrong, Jelly Roll Morton, Gary Davis in Jimmy Yancey. Eden njegovih najbolj nadarjenih učencev je bil Bob Dylan in povsem mogoče je, da je Dylan po njegovi različici povzel tudi skladbo Lemona Jeffersona See That My Grave Is Kept Clean. Še danes je na novi plošči kakega nadobudnega minstrela slišati kako Van Ronkovo kitarsko frazo. Tudi takšne pozabljene glasbenike moramo ceniti.

Jane Weber

Izbrana diskografija in bibliografija:

The Folkways Years (Smithsonian Folkways, 1991)

Dave Van Ronk je v letih od 1959 do 1961 za založbo Mosesa Ascha Folkways - ta je pred kratkim praznovala petdesetletnico - posnel razmeroma veliko glasbe. Kompilacija je samo zbir najboljšega iz veliko obsežnejšega arhiva. Ploščo spremlja zanimiva uvodna beseda, v kateri Dave Van Ronk razlaga posamezne skladbe in nas usmerja k odkrivanju izvirnih ali, bolje rečeno, starejših izvedb, ki so mu rabile kot vodilo ali navdih. Van Ronk na tej plošči preseneča tudi kot pevec; v njegovem hrapavem glasu je čutiti močan vpliv jazzovskih pevcev in moram priznati, da me zgodnji Van Ronkovi posnetki posredno spomnijo celo na stare dobre plošče Toma Waitsa (www.si.edu/folkways).

Guitar Stylings Of Dave Van Ronk (Mel Bay, 1996)

Na trgu je dosegljivih več knjig, ki obravnavajo preporod ameriškega folka in poznejši protestniški folk. Zgodovinarji so največ pozornosti namenili avtorsko močnim glasbenikom, kot so bili Woody Guthrie, Phil Ochs in Bob Dylan. Ker Dave Van Ronk ni napisal ravno veliko pesmi, je v takšni literaturi praviloma omenjen le kot kitarist, ki je kakega nadobudnega kantavtorja naučil kako kitarsko ukano, več pozornosti pa mu posvečajo v literaturi, namenjeni študiju kitare. Pričujoča knjižna izdaja ugledne založbe Mel Bay je pravo posvetilo Van Ronkovemu nenavadnemu in vplivnemu kitarskemu slogu, ki so ga skušali posnemati številni trubadurji z Bobom Dylanom na čelu (Mel Bay Publications, 4 Industrial Drive, Pacific, MO 63069-0066, U.S.A.; www.melbay.com).