Eddy Clearwater

POGLAVARJEV BLUES

Danes štiriinšestdesetletni Eddy Clearwater - ker nastope začenja s perjanico na glavi, ga v svetu bluesa kličejo “The Chief” (poglavar) - se je pred dvema letoma vrnil na glasbeno prizorišče z novo ploščo in obsežno evropsko turnejo, ki ga je pripeljala tudi v naše kraje. Njegov blues ima korenine v čikaškem bluesu petdesetih let in zapuščini glasbenikov, kot so bili Magic Sam, Freddy King in Luther Allison.

Današnja Clearwaterjeva glasba je sveža kot še nikoli. Plošča Mean Case Of The Blues, ki jo je pred Clearwaterjevim koncertom izdala založba Rounder/Statera, je polna presunljivega molovskega bluesa. Poleg skladb klasičnega bluesa ste na koncertu v novogoriški Perli lahko slišali tudi kako bolj rockabillyjevsko, funkyjevsko in celo countryjevsko skladbo. Gre namreč za eklektičnega glasbenika, ki rad razbija meje med glasbenimi slogi. Simpatični Eddy Clearwater (r. 1935) je rad privolil v krajši pogovor.

Kdaj si začel poslušati blues?

Že kot majhen deček sem zelo rad poslušal blues. Ko smo delali na bombažnih poljih Misisipija, sem rad prisluhnil stricem in bratrancem, ko so peli bluesovske pesmi - na primer Catfish Blues. Vprašal sem jih, o čem pripoveduje ta pesem, in razložili so mi njen pomen ter mi povedali, da jo poje Muddy Waters. Vprašal sem jih, kdo je Muddy Waters. Takrat sem bil še majhen fantič in sem želel zvedeti čim več o bluesovskih glasbenikih. Moja družina me je torej prva seznanila z bluesom in od takrat ga nosim v srcu.

Kaj ti pomeni blues zdaj, ko si sam uspešen in znan glasbenik?

Blues je način življenja, v njem so čustva in resnica, resnični dogodki iz človekovega življenja. Zame sta blues in folk eno in isto. Podobna sta si, saj pripovedujeta o ljudeh in njihovih razmerjih. Prav to je tisto, kar mi je všeč, gre za odsev človekovega resničnega stanja.

Kako se spominjaš svoje prve kitare?

Oh, moj bog. Zelo na hitro ti bom povedal zgodbo o njej. Ko sem prišel v Chicago, sem si kupil prvo kitaro. Bila je Silvertonova in moram priznati, da je bila to zame moja prva prava ljubezen. Imel sem povsem novo kitaro in nov ojačevalec. Želel sem igrati dan in noč! Obdržal sem jo kar nekaj časa.

V črnskih cerkvah ima glasba pomembno vlogo. Kakšne spomine imaš na čas, ko si kot mlad glasbenik igral z gospelovskimi skupinami? Kaj je tako posebnega v gospelu in kakšna je zate razlika med doživljanjem bluesa in gospela?

Če povem po pravici, sta si zelo blizu in ju čutim enako. Oba, gospel in blues, sta prežeta z duhovnostjo in s čustvi. Ko jima prisluhneš, te poneseta na povsem drugo raven. To je tisto, kar mi je pri njiju všeč. Mislim, da gre pri obeh za enake občutke.

Če se ne motim, si igral tudi s skupino Five Blind Boys. Kako je bilo igrati z njimi?

Bilo mi je trinajst ali štirinajst let. Bil sem zelo mlad, in ko sem prvič zaigral z njimi pred občinstvom, je bilo veličastno. Določili so pesmi, pri katerih sem jih spremljal s kitaro, pogosto sem tudi vadil z njimi. Bilo je čudovito. Odziv ljudi v cerkvah, kjer izvajajo gospel, je silen prav zaradi poudarka na čustvih in duhovnosti, in to je tisto, kar prevzame tudi mene.

Če se ne motim, si kariero začel v Chicagu?

Res je. Kariero sem začel v Chicagu, kamor sem se priselil pri osemnajstih letih. Moj stric je menil, da si v Chicagu lahko razširim glasbena obzorja. Poslal mi je avtobusno karto do Chicaga in tam sem kmalu spoznal glasbenike, kot so Muddy Waters, Jimmie Reed, Howlin’ Wolf in Little Walter. Verjemi mi, da sem se počutil kot v nebesih. Končno sem spoznal ljudi, o katerih sem že toliko slišal, in kmalu sem tudi sam ustanovil skupino in začel nastopati. Pozneje sem srečal tudi glasbenike, kot so Junior Wells, Otis Rush in Magic Sam. Občasno je v Chicagu nastopal tudi B. B. King. Po nastopih je pogosto zaigral tudi z drugimi glasbeniki, saj je imel tedaj malo več svobode kot danes.

Povej mi kaj o tradiciji čikaških kitaristov.

Zame je eden najpomembnejših glasbenikov Eddie Taylor. Prav on je ustoličil slog, ki ga pripisujemo značilnemu zvoku Jimmieja Reeda. Zasluga gre torej Eddieju Taylorju. Zelo pomembni so bili tudi Jimmy Rogers in podobni, pa seveda Muddy Waters. To so glasbeniki, ki so postavili temelje zvoku čikaškega bluesa, in prav vsi so zelo pomembni. Sam sem tu in tam pobral različne delčke in jih združil tako, kot sem jih slišal v svoji glavi. Zamisli so prihajale predvsem s poslušanjem drugih glasbenikov. Če združiš dovolj sestavin, dobiš nekaj povsem novega. Lep zgled je Ray Charles. Po eni strani je želel peti kot Charles Brown, po drugi pa igrati na klavir kot Nat King Cole. Tako je razvil povsem nov in samosvoj zvok. Podobno sem naredil tudi jaz. Vzel sem nekaj tu, nekaj tam, združil različne zamisli in nastal je značilni zvok Eddyja Clearwaterja.

Zgodnji blues je bil akustičen. Pozneje so skupine začele uporabljati električne kitare, bobne, base in druga glasbila za ritmično kuliso. Verjetno je tebi bolj všeč električni blues? Kakšna je razlika med akustičnim in električnim bluesom, mislim na razliko v občutenju, ne v tehniki. Kakšna je razlika med starim bluesom iz Misisipija in tvojim bluesom?

Pri električnem bluesu porabiš več energije za igranje. Pri akustiki si lahko bolj sproščen, z elektriko pa razdajaš več energije in moči, ljudje so bolj razpoloženi za ples, za gibanje, medtem ko akustično glasbo po navadi poslušamo sede. Meni sta všeč tako akustičen kot elektrificiran blues. Naj ti izdam skrivnost. Pravkar pripravljam akustični album in ti si prvi, ki sem mu to zaupal. Plošča se bo imenovala El Acoustic in bo električna in akustična.

Napisal si kar nekaj pesmi. Predvidevam, da gre za preproste življenjske teme.

Moje pesmi pripovedujejo o tistem, kar vidim in slišim, o različnih življenjskih preizkušnjah, s katerimi se spopadam sam ali pa opazujem koga drugega, kako se jih loteva. Na primer pesem The Hard Way To Make An Easy Living pripoveduje o mojem življenju na jugu, o tem, kako sem delal od sončnega vzhoda do sončnega zahoda in kako se reveževo delo pravzaprav nikoli ne konča. To je pesem o meni in mojih mladostnih življenjskih izkušnjah. Pesem Party At My House sem napisal, ko sem bil nekega večera po koncertu povabljen na neko domačo zabavo. Prijateljevo povabilo se je izkazalo kot dober navdih za pesem. Moje pesmi pripovedujejo o vsem, kar se resnično dogaja v mojem življenju. Včasih so bolj, drugič malo manj vesele, vendar nikoli niso izmišljene in vedno pripovedujejo resnico.

Posnel pa si tudi veliko pesmi drugih avtorjev.

Skladbe izbiram glede na njihov zvok in sporočilo, ki ga nosijo. Vzemiva na primer pesem Magica Sama Look Watcha Done. Noč za nočjo sem sedel in poslušal, kako jo poje. Način, na kakršnega jo je pel in igral, se mi je zdel izjemen. Ali pa pesem Blue Eyed Blues Nata Kinga Cola, ki sem jo posnel za novi album. Všeč mi je bila od trenutka, ko je prvič izšla. V sebi nosi močan bluesovski zven, čeprav jo poje Nat King Cole, uglajen pevec balad. Takoj mi je bila všeč in za vedno se je naselila v mojo glavo.

Kakšna je razlika med igranjem bluesa na odru in igranjem v studiu?

Po pravico povedano, mi je najbolj všeč nastopati. Če bi bilo po moje, bi od zdaj naprej vsak album naredil kar na odru. Vendar na žalost to ni vedno najboljši način. Posneti je namreč treba trenutek najboljše izvedbe, in to je včasih težko doseči. Vendar je zame živo igranje najboljši način predstavitve moje glasbe. A če želiš popolnost, pač moraš v snemalni studio. Tam lahko stvari še izboljšaš.

Ali čikaške radijske postaje pogosto vrtijo tvojo glasbo?

Pogosto jo vrtijo, vendar nikakor ne dovolj. Zelo sem hvaležen tebi in tvoji radijski postaji, na žalost pa je moja glasba tu deležna večje pozornosti kot v Chicagu. Zelo žalostno se mi zdi, da je na tukajšnjem radiu odziv veliko boljši kot pa v mojem domačem mestu. Rad bi poudaril še nekaj, saj sem na tem glasbenem prizorišču že dolgo. Chicago slovi kot svetovna prestolnica bluesa, vendar je prava sramota, da nima niti ene radijske postaje, ki bi vrtela stari blues. Meni se to zdi prav neverjetno. Upam, da se bo nekega dne našel kak milijonar in uvidel, da to mesto potrebuje bluesovsko radijsko postajo, saj je navsezadnje bluesovska prestolnica sveta. Zakaj je potem ne bi imela!?

Vrniva se h koreninam. Kako je Magic Sam vplival na tvojo glasbo? V tvojem delu slišim odmeve njegovih glasbenih vizij. Bil je zelo dober kitarist in zelo dober pevec, zelo čustven. Katere njegove vrednote najbolj ceniš?

Predvsem njegov zelo samosvoj zvok, glasu in kitare. Cenim ga tudi kot izjemnega človek. Imel je karizmo. Prav vsi, ki so ga poznali, so ga imeli radi in spomnim se, da je povsem prevzel tudi mene in me posrkal vase. Nisem se mu mogel upreti in njegova glasba mi je bila takoj všeč, še posebej njegov način igranja na kitaro. Bil je tudi izjemen pevec in dober človek, torej eden tistih ljudi, ki jih moraš imeti rad.

Kakšne spomine imaš na koncerte Magica Sama? Ali si igral z njim?

Velikokrat sva v različnih klubih nastopala skupaj. Naj ti povem kratko zgodbo o tem, kako sva se spoznala. Njegovo glasbo sem slišal na radiu WGES v Chicagu. To je bilo, preden sem ga srečal. Nekega dne sem zasledil, da bo igral v klubu The Flame Lounge, ki stoji le tri ulice od mojega doma. Priskrbel sem si sedež v prvi vrsti in nestrpno čakal. Med koncertom se mu je strgala struna E, vendar je ni imel s seboj. Vprašal je, ali ima kdo struno pri sebi. Prerinil sem se pred oder in mu rekel, da mu jo takoj priskrbim. Stekel sem domov, poiskal struno in mu jo prinesel. Zahvalil se mi je, se mi predstavil in me vprašal po imenu. Tako sva se spoznala po zaslugi kitarske strune.

Kdo je tvoj najljubši izvajalec bluesa iz Delte Misisipija? Moj najljubši je Charlie Patton in mogoče še Robert Johnson.

Pravkar si ga omenil - Robert Johnson. Pri njem se ni mogoče zmotiti. Robert Johnson mi je najljubši in menim, da je on tisti, ki je postavil pravila. Čudovit človek. Robert Johnson je zame kot sveto pismo.

Kaj pa meniš o vplivu bluesa na zdajšnjo ameriško glasbo?

Vpliv bluesa je zelo močan in ga je čutiti pri zelo različnih glasbenikih. Tako pri rockerjih kot pri izvajalcih country’n’westerna lahko začutiš okus po bluesu. Za blues se navdušujejo tudi najbolj priljubljeni zvezdniki rocka. Blues ima torej silen vpliv in postaja vedno močnejši.

Ko poslušam tvoje plošče, se mi včasih zdi, da si moral veliko poslušati tudi Chucka Berryja?

Leta 1957 sem na radiu slišal njegovo ploščo z naslovom Oh Baby Doll. Poslušal sem jo v svojem malem Fordovem avtu in takoj me je prevzel njen zvok. Chuck Berry me je začaral s petjem in z igranjem na kitaro. Od takrat naprej sem kupil vsako ploščo, ki jo je posnel. Zame je bil to najmogočnejši zvok, kar sem jih slišal v svojem življenju. Zame je bil kot kdo, ki ga je poslalo samo nebo, da me prevzame.

Kaj pa country and western?

Tudi country mi je zelo všeč. Pravzaprav sem prvo countryjevsko pesem napisal že pred petindvajsetimi leti. Njen naslov je I Love You in bo na mojem prihodnjem albumu. Če sledim mislim Lutherja Allisona, lahko rečem, da bom tako predrzen, da jo bom izdal na svoji novi plošči. Countryjevski zvok mi je zelo všeč in zelo ga imam rad.

Jane Weber

IZBRANA DISKOGRAFIJA:

The Chief (Rounder/Statera, 1980)

Real Good Time: Live! (Rounder/Statera, 1990)

Mean Case Of The Blues (Rounder/Statera, 1996)

Cool Blues Walk (Rounder/Statera www.statera.si, 1998)