Electronic

ZBOGOM KITARE, DOBRODOŠLE KLAVIATURE

New Order in The Smits? Zveni preračunljivo britansko, pretirano samozavestno, skrajno razburljivo, toda tudi zelo možno. Projekt Electronic, ki obratuje, kadar se tako zljubi Bernardu Sumnerju in Johnnyju Marru, je na delu že deset let. In po desetih letih zveni Electronic morda celo bolje kot New Order in The Smits skupaj.

SANJSKI PROJEKT

Zbogom kitare, dobrodošle klaviature, sta si leta 1989 rekla neworderski Bernard Sumner in nekdaj smitsovski Johnny Marr. Tako so nastali Electronic, po vrhunski glasbeni preteklosti obeh ustanovnih članov sodeč superskupina britanskega novega rocka, dancea in še česa. In če navržem še to, da je bil tretji, zdaj že nekdanji član Neil Tennant, pojoča (no prav, tudi govoreča) polovica največjega britanskega pop dance dueta Pet Shop Boys, Electronic veliko bolj spominjajo na glasbeni klon, po katerem se pretaka nekaj najžlahtnejše britanske glasbene krvi.

Je bilo zato preveč optimistično pričakovati tudi žlahten izdelek? Ne. Prva mala plošča Getting Away With It, ki jo glasovno podpirata Bernard in Neil, je nakazovala pristno elektronsko pustolovščino. Čeprav sta se Sumner in Marr v dolgoletni karieri na odru zanašala predvsem na kitari, je prvovrstno sodelovanje zahtevalo tudi prvovrstno spremembo. "Klaviature so bile pri Smitsih prepovedane, in ko sva začela delati skupaj, sem v studio pripeljal vse moje synthesizerje, Johnny pa jih je začel raziskovati. Tako kot jaz si je tudi on hotel odpočiti od kitare," je za Dot Music povedal Sumner, znan kot velik ljubitelj (nekitarske) dance glasbe; o tem priča tudi njegovo sodelovanje s tehno freaki Technotronic, 808 State in Chemical Brothers. Tudi na zadnjih izdelkih New Order, Technique (1989) in že več kot šest let starem Republica,je bilo slutiti nagnjenje v veliko bolj pop dance vode. Kajpak je bila to tudi posledica Sumnerjevega glasbenega mišljenja, ki mu tradicionalni vzorci niso bili nikdar pri srcu, prav tako pa tudi ne standardna pravila skupinske igre.

"Ena od mojih frustracij v New Order je bila ta, da je prišlo do velikih političnih problemov takoj, ko si hotel delati še s kom drugim. Tako je Electronic zame postal jedro z mano in Johnnyjem in gostujočimi glasbeniki, ki so prihajali na obisk za ves album ali pa samo za pesem."

Prva gosta, ki sta prestopila prag doma Electronic, sta bila Neil Tennant in Chris Lowe. Čeprav se je sprva zdelo, da bo Neil ne le gost, pač pa tudi stalni prebivalec nove elektronske ustanove, se je obrnilo drugače. Pa morda je tako še bolje. Stvari, ki sta jih Electronic naredila s Pet Shop Boys, zvenijo tako zelo petshopboysovsko, da bi nekatere izdelke na prvem albumu Electronic pripisali prav Tennantu in Lowu. Odlična, leta 1992 izdana mala plošča Disappointed, ki se žal ni znašla na nobenem albumu, je morda najboljše, kar so Electronic ustvarili s Pet Shop Boys, in mnogi prav gotovo ne bi imeli prav nič proti, če bi v tem duhu čimprej tudi nadaljevali.

Pa niso. Pet Shop Boys so se odpravili posnet komercialno najuspešnejši album Very, Sumner je z matično skupino posnel Republic, Marr pa se je spet posvetil vlogi najemniškega kitarista pri The The in The Pretenders.

Naslednja elektronska zvezda je posijala šele poleti leta 1996, na njej pa je pečat pustil Karl Bartos, legendarna glava nemških Kraftwerk. Sodelovanje z velikanom pionirskega sintetičnega zvoka je seveda prineslo spremembe v samem zvoku; pop, podoben sintetičnim mojstrovinam iz osemdesetih let, se je oddaljil od temeljev in v retro elektroniko vključil nekaj Marrovih kitarskih spretnosti. Četudi je Marr s pridom izkoriščal priložnost, da je lahko še kaj več kot zgolj kitarist, je bilo jasno, da želita z Bernardom malce popestriti in razširiti plesno usmerjenost.

"Na tem albumu res več igram," je ob izidu plošče medijem razlagal Marr, a tega zdaj že utečen in pri publiki uveljavljen par ni imel za ne vem kakšno spremembo. "Zame so inštrumenti, pa naj gre za kitare ali pa klaviature, zgolj modna muha. Kar je večno, je dobra in trdna pesem. Z Johnnyjem nisem hotel delati zato, ker je fantastičen kitarist, pač pa zato, ker je fantastičen pisec pesmi."

Razumljivo, da so ob vsej tej fantastičnosti, ki jo je potrdil prvi album (kritiki so ga poimenovali kar greatest hits), vsi pričakovali podobno fantastičen album. Toda prodanih sto tisoč primerkov Raise the Pressure (1996) je bilo dovolj zgovornih. Mnogi so album sprejeli kot dolgočasno razočaranje, polno spretno narejenih, lahkotnih in preveč izpiljenih pesmi, ki so nadaljevale plesnost prvenca, izgubile pa žlahtno rezkost, ki se za glasbene veleduhove tipa Sumner in Marr spodobi.

"Zaradi slovesa najinih skupin sva bila vedno pod pritiskom. Zato sva bila deležna posebne pozornosti in mislim, da so od naju zahtevali preveč," je o razlogu za razočaranje povedal Bernard. Pravzaprav sta se zavedala, da je bilo nekaj kritik na račun njune glasbe tudi upravičene, predvsem tiste, ki so jima očitale, da sta album pripravljala tako dolgo, da sta z njega obrusila preveč obrobnega in razpoznavnega duha. Kot je za Dot Music povedal Marr, je bilo razočaranje posledica dejstva, da so na njuno delo gledali skozi povečevalno steklo. Takšno poveličevanje se ju je prijelo; tudi sama sta začela svoje izdelke ocenjevati "s povečevalom" in se tako hotela prepričati, da je njuno delo res popolno. "… Toda težava popolne glasbe je v tem, da zna biti dolgočasna."

O resničnosti te izjave zgovorno pričajo mnogi izdelki velikih glasbenih imen, Bernard in Johnny pa sta zadevo rešila tako, da se nikoli nista pustila pokopati pod neznosno težo uspešne preteklosti matičnih skupin. Pravzaprav ju je združila prav želja po odstopanju od etikete, ki sta si jo prislužili skupini New Order in The Smits in ki (predvsem pri slednji) ni imela posebne zveze z elektronsko plesnostjo, s katero sta Electronic dobesedno obsedena. Hja, tudi obsedenost je ena od malih skrivnosti velikega dueta, ki je za Raise the Pressure v studiu preživel celi dve leti.

Za njun najnovejši izdelek Twisted Tenderness sta potrebovala samo dvanajst mesecev. Napredek, bi lahko rekli, ali pa kar sprememba življenjskega sloga. Prvi korak k preobrazbi je bil ta, da sta se zavestno skušala izogniti vsemu novemu na glasbenem trgu, ker "lahko potrošiš vso energijo za to, da reagiraš na stvari, ki jih naredijo drugi." Ne le, da se ti samozavest spremeni v kupček omahljivega in vase nezaupljivega samoobčutka, na lepem se znajdeš tudi v nevarnosti, da bo tvoje glasbeno delo neposredna kontemplacija tistega, kar je naredil že kdo drug. Namesto tega je Marr "ponotranjil natanko to, kar sem hotel narediti, podobno pa je storil tudi Bernard."

To "ponotranjanje" pa tokrat ni potekalo v studiu, pač pa doma, s kitaro v roki. Šele ko so bile posamezne pesmi v osnovi nared, se je dvojica skupaj z bobnarjem Jedom Lynchem (iz Black Grape) in basistom Jimmyjem Goodwinom (iz Dove) kot štiričlanska skupina odpravila posnet album, ki mu je pospešena produkcija zagotovila potrebno vitalnost in navdiha polno energijo. Uvodna mala plošča Vivid je odličen in popoln zgled tistega, kar ponuja dobrih sedemdeset minut dolg album z močno kitaro in z zvokom, popestrenim z vsemi sodobnimi zvočnimi zvijačami. Razen nujnih, že prej omenjenih glasbenih gostov, ki sta prispevala k osnovni štiričlanski skupini, Bernardu in Johnnyju k sodelovanju ni bilo treba povabiti nikogar.

S Twisted Tenderness sta postregla pristen izdelek dveh glasbenikov prijateljev, ki obljubljata, da sodelovanje še zdaleč ni končano. Medtem ko je Marr naposled našel gnezdo, v katerem mu ni treba igrati zgolj kitarista, pač pa se kot vsestranski glasbenik v njem tudi dobro počuti, je Bernard našel sorodno dušo, s katero lahko po mili volji raziskuje glasbena prostranstva. Sanjski projekt se nadaljuje.

Marta Pirnar