Založba Evidence

DOKAZNO GRADIVO

Že nekaj mesecev je ponudba jazzovske glasbe v naših trgovinah še za odtenek bogatejša. Statera je namreč prevzela zastopstvo in distribucijo plošč ameriške založbe Evidence, ki bo z bogatim katalogom, v katerem se je doslej nabralo skoraj štiristo naslovov, gotovo pritegnila marsikaterega ljubitelja jazzovske glasbe.

Založba Evidence je založniško politiko povsem podredila imenu. Odločila se je namreč izdajati plošče z glasbo, za katero meni, da si kljub nekomercialnosti zasluži širšo pozornost, ali pa ponatise plošč, ki so pred tem izšle pri različnih tujih (beri evropskih in japonskih) založbah, a se jim zdi, da bi morale biti na voljo ljubiteljem glasbe, četudi je prvotni založnik zaradi takih ali drugačnih razlogov prenehal delovati. Gre torej za založniško politiko, ki si zasluži vso pohvalo, še bolj, ker taki projekti navadno ne prinašajo niti toliko zaslužka, kot se ga jazzovske založbe sploh lahko nadejajo.

Na založbo Evidence sem postal pozoren na začetku devetdesetih, ko se je v njenem katalogu pojavila prva plošča legendarnega jazzovskega glasbenika Suna Raja in njegove Archestre z naslovom Jazz in Silhuette (Evidence, 1991). Posnetki z nje so nastali leta 1958 in predstavljajo eno najboljših zasedb Archestre v sijajni formi. Penguinov jazzovski vodnik je plošči podelil najvišjo možno oceno in zapisal, "da bo nekega dne gotovo priznana kot ena najpomembnejših jazzovskih plošč po II. svetovni vojni". Z oceno se je mogoče seveda samo strinjati.

Ko je Sun Ra leta 1993 umrl, je založba Evidence dobila dostop do celotnega kataloga njegove založbe Saturn in začela izdajati plošče, ki so se jih poznavalci lahko samo razveselili, kajti dotlej so do Rajeve glasbe z njegovih izdaj prišli samo najbolj vztrajni in petični, saj so plošče navadno izhajale v sila omejenih nakladah in bile naprodaj le na koncertih. Doslej je v katalogu založbe Evidence več kot petnajst diskov, ki navadno na eni plošči združujejo dva prvotna albuma; nekateri (na primer We Travel the Spaceways/Bad and Beautiful, Cosmic Tones for Mental Therapy/Art Forms for Dimensions Tomorrow, The Magic City in Atlantis, če naštejem samo nekatere, ki so nastali v času od konca petdesetih do konca šestdesetih let) skoraj v ničemer ne zaostajajo za prej omenjeno mojstrovino. Vrhunec pa so prizadevanja založbe Evidence po katalogizaciji in popularizaciji Rajevega dela dosegla leta 1996, ko je izšla dvojna plošča The Singles. Na njej so zbrani prav vsi posnetki, ki jih je Sun Ra v različnih zasedbah izdal na malih ploščah pri založbi Saturn. To je bil izjemen podvig, kajti za uresničitev so si morali silno redke plošče izposoditi pri zbiralcih po vsem svetu, saj je bilo na voljo samo trinajst master posnetkov od devetinštiridesetih. To je izjemno eklektična zbirka improvizacij, jazzovskih standardov, pevskih ekshibicij, bluesov in doo-wop skladbic, da posebnih božičnih in novoletnih prigodnic niti ne omenjam. Toda bizarna in eklektična zbirka je tudi zelo poslušljiva in zabavna, pa še poučna povrh, ne le zato, ker na njej sodeluje cela vrsta danes znanih glasbenikov, ampak tudi zato, ker pokaže, kako je delovala Rajeva "omniverzalna" komuna in kaj vse je poskusila, da bi se ohranila pri življenju.

Toda katalog založbe Evidence ponuja tudi drugačno glasbo in zasedbe. Izbor je lahko seveda samo bolj ali manj naključen, vendar tudi na ta način pokaže, da vsebuje marsikatero ploščo z glasbo, ki je po krivici spregledana. Vzemimo za primer trio slovite japonske pianistke Toshiko Akiyoshi (basist George Mraz in bobnar Ray Drummond), ki na plošči Remembering Bud (1992) izvaja skladbe sijajnega Toshikinega vzornika Buda Powella s tako ritmično prefinjenostjo in zvočno prepričljivostjo, da kar kliče po večkratnem poslušanju.

Ali naslednji klavirski trio, tokrat Tommyja Flanagana, ki na zadržano elegantni plošči Sea Changes zgovorno dokazuje, zakaj je bil nekoč eden najboljših pianistov za spremljavo pevcev, kot je bila Ella Fitzgerald. Njegova slovita nežnost pride v mešanici lastnih skladb in znanih standardov zares polno do izraza.

Pokojni bobnar Art Blakey je z zasedbo Jazz Messengers poskrbel, da je zaslovela vrsta danes izjemno cenjenih glasbenikov. Na plošči In Sweden (1993), ki prinaša del koncerta šestčlanske zasedbe Messengersov, posnetega v stockholmskem gledališču Sodra leta 1981, tako sodelujeta dvajsetletni trobentač Wynton Marsalis in nekoliko starejši saksofonist Bobby Watson. Čeprav je Marsalis danes slavnejši od Watsona, slednji njegovo tehnično sicer brezhibno, vendar nekoliko mehanično igranje povsem zasenči, to zlasti velja za sijajen standard Skylark.

Tudi Roy Haynes spada med najbolj slovita bobnarska imena, toda če primerjamo njegov izjemen prispevek k povojnemu jazzu, je število plošč, ki jih je posnel pod svojim imenom, razočarajoče majhno. Plošča Homecoming prinaša posnetek koncerta, ki ga je imel Haynes s kvartetom leta 1992 v Scullerjevem jazz klubu v rodnem Bostonu. Čeprav Haynes z značilno inventivnimi ritmičnimi vzorci na činelah in tom-tomih ostaja prva zvezda plošče, ki jo sestavljajo zanimive skladbe Coltrana, Monka, Coree in Jolsona, sta opazna tudi deleža tenor saksofonista Craiga Handyja in pianista Davida Kikoskega.

Med mlajšimi in radikalnejšimi jazzovskimi iskanji, ki jih najdemo v katalogu založbe Evidence, naj omenim Wind Ensemble Joeja Lovana, enega najboljših tenor saksofonistov devetdesetih let. Zasedbi, v kateri sodelujejo še kitarist Bill Frisell, trobentač Tim Hagans, pozavnist Gary Valente, basist Henry Texier in bobnar Paul Motian, se je pridružila tudi sopranistka Judi Silvano in skupaj so pripravili poseben projekt za jazzovski festival v francoskem Amiesu leta 1989. Glasba je sicer zelo svobodna improvizacija na osnovne teme, ki jih je prispeval Lovano, toda končni učinek je mnogo prijetnejši za uho, kot bi si lahko predstavljali.

Podoben primer je plošča z naslovom General Music Project (1997), ki je nastala leta 1993, posnela pa jo je zasedba alt saksofonista Kennyja Garretta, pianistke Geri Allen, basista Charnetta Moffetta in bobnarja Charlesa Moffetta, torej glasbenikov, ki so sorazmerno tesno povezani s slovitim saksofonistom Ornettom Colemanom. Glasba General Music Projecta je morda najbolj prijetno presenečenje iz kataloga založbe Evidence, saj je izrazito lirična in odigrana s samozavestjo, ki jo pričakujemo od tako znanih in kompetentnih glasbenikov. Če je Garrett morda najboljši alt saksofonist devetdesetih, je Geri Allen ena izmed najbolj izrazitih pianistk s slogom, ki se v enaki meri naslanja na vse pomembne klavirske tradicije v modernem jazzu - od Powella in Monka do Cecila Taylorja in Mary Lou Williams, skupaj pa sta skoraj sanjska kombinacija. General Music Project torej predstavlja glasbo, ki jo je treba slišati, in zdi se mi, da to velja tudi za mnoge druge iz kataloga založbe Evidence.

Jure Potokar