Letnik: 1999 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Varja Požar

Projekt Gamma Pop

Neodvisnost po italijansko

Gamma Pop je skrajno ambiciozen in realističen projekt aktualne neodvisne glasbene scene iz Bologne z močno izraženo težnjo po vrnitvi Italije na zemljevid mednarodne rokovske panorame.

Ena največjih težav neodvisne glasbene scene v Italiji je provincialnost, nepripravljenost, da se sooči s tujino. Komunikacija je zelo pičla, že med samimi izvajalci, da ne govorimo o distribuciji. Gamma Pop želi vzpostaviti kanal, po katerem bi lahko glasbeniki iz različnih delov Italije stopili v stik; ne želi podlegati modnim muham in trendom. Koketira predvsem z rokovsko glasbo v vseh pojavnih oblikah, z eksperimentalno glasbo in celo s pop glasbo "s stilom".

Projekt Gamma Pop - ime izhaja iz istoimenske pesmi Alana Vege, pevca skupine Suicide, objavljene leta 1993 na albumu New Raceion - se je rodil kot webzine novembra 1996 s sedežem v Forliju (www.gammapop.com). Sčasoma je razširil dejavnosti tudi na menedžment in organizacijo dogodkov, kot je na primer pomoč pri izvedbi Art and Music Festivala v Pulju v letih 1997 in 1998. V njegovem zavetju trenutno deluje pet skupin: Brother James, CUT, Julie's Haircut, Laundrette in Rose Island Road. Kompilacija Metal Machine Muzak je prvi nosilec zvoka, ki je izšel novembra 1997 pri novi istoimenski založbi Gamma Pop. Na kompilacijski plošči je 21 zanimivejših izvajalcev evropskega undergrounda (CUT, Massimo Volume, Headcleaner, Ulan Bator, Mirabilia, Three Second Kiss in drugi); slišimo, beremo in dojamemo jo lahko kot manifest Gamma Popa.

Med osebami, ki so vneto dejavne pri Gamma Popu, je tudi pevka skupine CUT Elena Skoko, ki smo jo lahko pred kratkim, 13. maja, preverili tudi na odru kluba Channel Zero v mestu Metelkova. O prihodu h Gamma Pop in v samo skupino Cut pravi: "V rokovski svet sem aktivno padla šele z bendom CUT leta 1996, ko me je kitarist Ferruccio povabil kot pevko. Pred tem sem igrala v nekem bendu v Padovi, vendar ni šlo. Medtem sem spoznala Luisello, ki mi je predlagala, naj pojem v njenem ženskem bendu Barbie is dead. Igrale smo pop punk in dobile prva koncertna izkustva. Super smo se zabavale. Vzporedno smo delale pri dveh projektih, vendar so po letu dni Barbie is Dead razpadle. CUT je bil vendarle moj glavni projekt in prvi rock'n'roll začetek. Rock'n'roll je bil zame novo odkritje, iz pasivnega poslušanja sem šla v neposredno akcijo. Še leto pred tem si nisem niti predstavljala, da bom prihodnost usmerila v glasbo. Mislila sem, da se bom posvetila znanosti, na primer doktoratu in podobnim stvarem, ženski besedi in ženskim zgodbam, mistiki. No, po diplomi sem se odločila delati z novo založbo Gamma Pop. In stvari so stekle ena za drugo. Spontano. Gamma Pop je postala neke vrste baza za nekaj skupin, ki so počasi začele pridobivati identiteto "nove bolonjske neodvisne scene". Ob Eleni smo se pogovarjali o Gamma Popu še z njenim kolegom iz skupine CUT, kitaristom Ferrucciom Quercettijem, ki je rokovski aktivist pri Gamma Popu, ter z idejnim vodjem projekta Filippom Perfidom, ki je mnenja, da je osnovni princip vsake neodvisne založbe strast, ljubezen do glasbe.

Kakšna je zaščitna znamka založbe Gamma Pop? Po čem ste razpoznavni?

Filippo: Če poslušaš plošče, ki smo jih doslej izdali, potem lahko ugotoviš, da niti ena ne zveni podobno. Založili smo noise, rock and roll, post rock, indie pop. In v takem slogu bomo tudi nadaljevali, ne glede na zvrst glasbe, ki jo skupina igra. Poglej, izdajaš samo noise plošče in na tvoja vrata potrkata mladi Johnny Cash ali Joni Mitchell, ti demovski ubijalec, kaj boš storil ...?

Kaj je torej tisto najpomembnejše, kar nam prinaša Gamma Pop?

Filippo: Dobra glasba! V času, ko so Marylin Manson sprejeti kot kontroverzni umetniki in so Belle and Sebastian nova senzacija, mislim, da smo izgubili ves občutek za dobro glasbo. Govorim o soulu, jazzu, Black Sabbath, Jimmiju Hendrixu, Magmi, Devo, Television, Minutmen, Saccharine Trust ... V mislih imam obdobje v osemdesetih in način, kako sta delovali založbi SST in Touch and Go.

Ferruccio: Promovirati skušamo bende, ki se lahko izkažejo tudi mednarodno, ne samo na italijanskem tržišču. Italijanska scena je precej provincialna. Ni konfrontacije, bendi ne igrajo zunaj, ni ustrezne distribucije. Tako seveda ne "zorijo". So bendi, ki jih italijanski glasbeni tisk obožuje samo zato, ker pojejo v maternem jeziku in izdajajo pri velikih založbah. Ni važno, če njihov zvok zveni kot zvok Sonic Youth iz leta 1984, važno je, da pojejo v italijanščini, to olajša delo pri prodaji. Zato vse priznanje bendu Uzeda, ki so dokazali, da si lahko sprejet in spoštovan tudi v ZDA, samo če imaš pogum in se izviješ iz varnega in udobnega domačega zavetja. Skrbimo za vse aspekte naše glasbene aktivnosti, od oblikovanja, distribucije, cen ... Nikogar ne moremo imeti za norca, ker smo založba in glasbeniki obenem. Atmosfera je prijetna, ohraniti skušamo etiko DIY, predvsem pa smo vedno zelo pozorni pri ohranjanju lastne identitete in svobode.

Kakšno je vaše mnenje o italijanski neodvisni sceni danes? Med najbolj znanimi sta založbi Helter Skelter in Wide, ki že leta skrbita za distribucijo v Italiji?

Ferruccio: Ne govorim rad o delu drugih ljudi. Helter Skelter ima kot založba in distributer dolgo zgodbo. Dobro sodelujemo z Wide, ki nam distribuira plošče po Italiji, všeč nam je, kako kot založba deluje. Še posebej po izidu zadnje plošče benda Three Second Kiss. Mimogrede, njihova nova plošča bo izšla julija v ZDA pri založbi Slowdime. Preveri jih, če jih še nisi, ker so natančen primer tistega, kar imamo radi na italijanski sceni. So prekrasen bend v živo, eksperimentirajo, ne da bi bili preveč pametni. V glasbi še vedno ohranjajo pristni rock'n'roll element, in to vedno cenim.

Filippo: Helter Skelter in Wide sta naredili ogromno za neodvisno glasbo v Italiji in sta splošno znani in sprejeti širom po Italiji. To so dobri ljudje. Nočem govoriti o italijanski sceni, zato ker italijanska scena ne obstaja. Jasno, imamo bende, založbe, klube in vse to, toda to še ni "scena". O sceni lahko govoriš, ko imaš ljudi, ki spremljajo bende iz nastopa v nastop. V Italiji se to nikoli ne zgodi. Za 90 odstotkov ljudi, ki obiskujejo koncerte, ni v bistvu nobene razlike med dobrim bendom in odrskim razkazovanjem Barbie na primer, samo da lahko klepetajo in kadijo s prijatelji.

Ferruccio: Italijanska neodvisna scena je precej razcepljena, se pa zadnje čase stvari spreminjajo. Imamo otoke dobrih bendov in založb. V Cataniji na Siciliji deluje založba Indigena s skupinami, kot so Uzeda, Keen Toy, Jerica's, 100% in Plank. Založbo vodita Agostino in Giovanna iz Uzede. Prav v Cataniji, ki je vse od osemdesetih naprej eno od najboljših rockovskih mest v Italiji, je tudi Free Land z zelo agresivnim noise corom skupin Angeli, Turn, Silken Barb in White Tornado.

Fillipo: Ja, ravno prejšnji dan sem poslušal novo ploščo skupine Angeli, ki so ob Three Second Kiss, Uzeda, Crunch in seveda skupinah založbe Gamma Pop ena boljših italijanskih skupin. To je nova skupina Taxa iz Negazione. Sama založba Free Land pa dela odlično. Izdajajo italijanske skupine in ameriške bende, na primer Gorge Trio, Colossamite. Za naslednje leto načrtujemo skupen projekt.

Ferruccio: Ja, potem je v Pisi založba Wide s Three Second Kiss in One Dimensional Man, v Firencah je Sleeping Cororate z Valvola, Mirabilia in Subterreans. Gre za bolj psycho zvok šestdesetih. V Genovi je Beware, v Rimu pa indie pop založba Vurt s skupinama Laundrette in Yuppie Flu. Po vsej Italiji imamo razpršeno novo punkovsko, rock and roll sceno, z bendi kot Bingo, Morticia's Lovers, S.T.P. Obstajajo torej skupine in založbe, s katerimi sodelujemo in ki so nam všeč. Poleg tega imamo še kopico lažnih neodvisnih založb, ki so v glavnem sekcije velikih založb. Prave neodvisne založbe so majhne in povečini skromne. V glavnem jih vodi ena oseba, ki dela pač to, kar zmore in zna. In včasih so malo sebične in ne povsem poštene, toda to je že druga zgodba.

Fillipo: Veliko pohvalnega sem slišal tudi o novi založbi Beware Record, čeprav moram priznati, da njihovih izdaj še nisem slišal. Na založbo dobivamo ogromno demo posnetkov in vsi zvenijo enako. Veš, kako zvenijo? Slišijo se natanko tako kot bendi, ki jim je uspelo, čeprav samo zaradi "rokovskega kriticizma". Razen peščice dobrih piscev ves alternativni glasbeni tisk smrdi, zaudarja.

Ferruccio: Potrebujemo mrežo, ki bi omogočala komunikacijo in pretok idej, glasbe - in vse to promovirala izven meja Italije. Na žalost trenutno situacija ni rožnata, če nimaš denarja, s katerim bi bombardiral z video posnetki, ali še pomembnejše, s katerim bi si kupil čas in mesto na italijanski MTV ali Videomusic. Mislim, da video monopol velikih založb resnično ubija underground.

Varja Požar