Letnik: 1999 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Kaja Šivic

HIŠA ZVOKA

Glasba je kraljevska igra s časom. S temi besedami se začenja pripovedka o zidanju jazzovske skladbe, ki sta jo skladatelj Janez Gregorc in pesnik Milan Dekleva ustvarila nalašč za mlade poslušalce. Poleg koncertne izvedbe je Hiša zvoka izšla na laserski plošči, posnela pa jo je tudi televizija.

Zakaj jazz, zakaj hiša? Zakaj mladim sploh razlagati glasbo?

Gregorc: Že nekaj let zapored Big Band RTV Slovenija za Glasbeno mladino ljubljansko vsako sezono nastopi s tremi ali štirimi koncerti, ki so namenjeni mlademu občinstvu – najstnikom. Sprehod po zgodovini jazza, latino, blues, etno … V pogovoru s temi mladimi sem opazil, da ne znajo dobro poslušati, da nimajo razčiščenih osnovnih pojmov o jazzovski glasbi, da ne vedo, kaj je tema, kaj improvizacija … Na pobudo Glasbene mladine, s katero imamo vsako leto sestanek o pripravi programov, me je prešinilo, da bi napisal skladbo, ki je bila prvotno zamišljena kot sprehod po orkestru. Takšne skladbe – v tako imenovani klasični glasbi, že obstajajo, na primer Brittnov Vodnik po orkestru, vendar so bolj razlage glasbil. Nisem pa zasledil, da bi kje razložili glasbene pojme – na primer, da je osnovna glasbena misel motiv, iz katerega se razvije tema, ki jo lahko prinese več inštrumentov, s čimer ustvarjamo barvo … Glasba je v šoli danes tako skromno odmerjena! Nekoč smo bili veliko bolj podkovani, tudi drugi profesorji, ne le glasbenik, so dajali umetnosti večji poudarek kot danes. Mene je za glasbo na primer navdušil profesor slovenščine, spodbujal nas je in v nas vzbujal smisel za umetnost … Tako sem se odločil v skladbi pojme nanizati, nisem pa vedel, kako naprej. Spomnil sem se na mojstra, ki ni le pesnik, ampak tudi sam igra, Milana Deklevo. Za oblikovanje besedila je namreč potreben kdo, ki tudi sam čuti in ve, kaj ti pojmi pomenijo.

Dekleva: Delala sva vzporedno. Janez mi je najprej dal spisek želja in me je s tem zanimiral in zrevoltiral, ker se že vse življenje ukvarjam s tem, da bi pisal o glasbi, predvsem o jazzu. Priložnost se mi je zdela sijajna, ni pa bilo tako lahko najti ustrezne forme. Bal sem se, da bom njegovo kompozicijo z besedilom preveč povozil. Nazadnje sem obliko našel v poetičnem eseju, ki sem ga hotel peljati skozi nekakšno literarno zgodbo, a sem uvidel, da ne gre. Hiša pa je bila prava metafora za to, da abstraktne pojme, ki jih je Janez omenjal, prevedemo v mladim ljudem razumljivejši, otipljivejši spekter. Motiv naj bo temelj hiše, nato jo zidamo z vsemi elementi do strehe in jo pozneje še poselimo, kot se dogaja v jazzu. Poselimo pa jo seveda vsak zase, s tistim, kar glasbeniki dodamo mimo skladatelja.

Gregorc: Prav ta primerjava z arhitekturo se mi zdi dobra, ker je glasba najbolj abstraktna od vseh umetnosti, se pa pri njej prav tako gradi – komponira. V tem sva se dobro ujela.

Dekleva: Pri jazzu je problem, kako povedati, da nekaj nastaja sproti, pa je vendarle sestavni del nečesa, kar je strogo in jasno začrtano, kot neka gibajoča se arhitektura, da uporabimo Goetheja. To glasba seveda je. To je na prvi pogled kontradikcija, zato je bilo treba otrokom elegantno predočiti, da lahko kaj nastaja spontano, pa vendarle ne mimo volje in mimo želje tistega, kar je predvideno. Upam, da nam je kolikor toliko uspelo.

Da se vrnem na to, kako sva sestavljala ta puzzle. Prišel sem k Janezu in mu povedal, da sem od motiva prišel k temi, on pa mi je temo zapel, razložil, v katerih inštrumentih si jo je zamislil, kaj začenja dodajati ... Dajal mi je izhodišča, jaz pa sem hišo zidal naprej v nekem sožitju te želje in poetičnega komentarja.

Gregorc: Začetek je bil težak, ker nisva vedela, kako bi pristopila k stvari, kako bi oblikovala razlago in hkrati ustvarila tudi skladbo, ki zaživi sama zase. Poleg tega je bil Milan časovno vezan na število taktov, ki sem mu jih odmeril za besedilo. Šestnajst taktov traja 28 sekund ali pa dvakrat toliko, to je 56 sekund, in v to je bilo treba vpeti besedilo. Glasba namreč teče od začetka do konca.

Dekleva: Janez je določil tempo in v tem dal možnost 16 ali pa 32 taktov, ker je tema šestnajsttaktna. Tu že vstopi naslednji element, to je interpret besedila. Pravzaprav ne vem, kako bi mu rekli, ker je v tem primeru več kot recitator – njegovo pripovedovanje je zvočno in miselno zelo pomemben del. Mislim, da smo našli dva zares dobra igralca. Slovensko besedilo je interpretiral Bojan Emeršič, ki je bil sam glasbenik in je igral bobne. Ima izreden občutek za ritem in za čas. Izredno nas je presenetil tudi Alojz Svete, ki je interpretiral angleško verzijo.

Gregorc: To smo posneli za mednarodno radijsko izmenjavo in laserska plošča je narejena le v nekaj izvodih.

Dekleva: Pogovarjala sva se, da bi bilo treba, če bi se pokazalo zanimanje v tujini, prositi za pomoč producenta, da bi lahko ploščo dali v prodajo tudi širše. Podobnega poskusa ne poznava in škoda bi bilo, da Hiša ne bi prišla med ljudi.

Gregorc: Veliko sem potoval in spoznaval radijske postaje, pa podobnega projekta nisem nikjer zasledil. Mislim, da je stvar edinstvena. Prav potrebno bi bilo. Jazz je večplasten, živ. Včasih se je vsa glasba improvizirala, danes pa je jazz ena zadnjih živih glasb. Pozabljamo, zakaj naj bi dajali jazzu več poudarka. Iz jazza izhaja rock, zabavna glasba. Države, ki imajo jazz na visoki ravni, imajo tudi kvalitetno zabavno glasbo. Potrebno je znanje, v to sem popolnoma prepričan. Ker se od jazza težko živi, se marsikateri jazzovski glasbenik ukvarja s komercialno glasbo. A se pri njem znanje pozna. Tak primer je Quincey Jones. Po določeni glasbi ga poznajo tudi mladi, vendar je predvsem pojem jazzovskega glasbenika. Vsi dobri rockerji imajo jazzovski pedigre. Mi smo vendarle univerzitetno mesto. Naši študentje bi morali imeti tudi zabavno glasbo na višjem nivoju.

Dekleva: Res je, kar pravi Janez. Jazz je živa glasba, edina oblika umetniškega izražanja, ki se lahko odvija spontano, kot neke vrste ekstatično zlitje med izvajalcem in njegovim gradivom. Tega ne more nihče drug, ne slikar, ne pisatelj, edino jazzovski glasbenik, ki je s tem po svoje privilegiran, pa tudi zelo odgovoren. Vedno pravim, da je jazz zanimiva paradoksalna glasbena zvrst, najbolj sodobna v smislu urbane izreke, hkrati pa najdalj sega v spomin človekovega nastopa kot civilizacijskega bitja. V njej se čuvata poetični spomin, želja po kreiranju, občutje za univerzalno. V tej glasbi zazveni celoten svet, in to bi bilo treba kar naprej sporočati našim mlajšim generacijam, da se ta svet ne pretrga. Drugače bomo mnogo siromašnejši in nas iz tega ne bo rešil noben tehnološki napredek.

Gregorc: Prav zato poudarjam, da je jazz pomemben za študentsko populacijo. To so razmišljajoči mladi ljudje, glasba pa je tista, ki odpira fantazijo …

Dekleva: S temi pojmi in povezavami se veliko ukvarjajo fiziki, ker spoznavajo, da je to v stoletju relativnosti eden od ključnih človekovih problemov. To je tisto, kar sem o času zapisal na začetku Hiše – nikdar pa tega časa ne slišimo, razen v glasbi. Stravinski je izrekel najbolj pretresljiv stavek, kar jih poznam: Glasba je edina zveza med časom in človekom.

Kaja Šivic