Kevin Martin

Med ambientom in industrijskim dubom

Bolj kot klasični naziv glasbenik bi mu pristajal naziv zvočni kipar. Kajti tehniška veščina obvladovanja glasbil ni prvenstvena težnja, prej mu gre za navzven usmerjen učinek. Snemalni studio je njegovo glavno orožje, poslušalčev živčni sistem njegov cilj.

Zanimanja Kevina Martina segajo v mnoge smeri, kajti ni le glasbenik, temveč vsaj producent, remiksar, kompilator, lastnik založbe, celo glasbeni kritik in sploh spremljevalec širokih sfer glasbenega ustvarjanja v svetu. V številnih projektih mu pomaga vrsta prevratnežev, med njimi je zagotovo najzvestejši Justin Broadrick, ki je prisoten v vsaj štirih skupnih projektnih skupinah; GOD, Ice, Techno Animal in Sidewinder. Z njimi sta zajela širok spekter sodobnega kreativnega dogajanja, ki ga Martin še nadgrajuje s sodelovanji z digitalnim hardcorovcem Alecom Empirom in z druščino Wordsounda.

Čeprav je večina njegovih dejavnosti povezana s sodobnostjo, črpa iz bogate zgodovine zvočnih manipulacij. Način, kako so nadvse preprost repetitiven ritem nadgradili v kompleksne skladbe, CAN še vedno postavlja med najvplivnejše avantgardne rockovske skupine. Podobno velja za celotno zgodnje dogajanje na Otoku, ki so ga konec sedemdesetih let Throbing Gristle z Genesisom P. Orridgem v glavni vlogi ustoličili pod geslom "industrial music for industrial people". Njihova glasba je bila bizarna mešanica šumov, naivne rockovske glasbe, izsekov političnih govorov in drugih srhljivih efektov. Njihov namen je bil v največji meri uglasbiti odtujenost sodobnega sveta, mu nasproti postaviti ogledalo; taka slika prav gotovo ni bila prijetna za oči, kot njihova glasba ni bila prijetna za ušesa. Vplivni skupini zgodnjega industrijskega rocka sta bili Cabaret Voltaire in Clock DVA. Na začetku so celo medsebojno sodelovali, čeprav so bili Cabaret Voltaire le bolj elektronsko usmerjeni, medtem ko so bili CLOCK DVA vsaj na začetku precej avantrockovski, že na meji free jazza, kasneje pa so prešli več faz in na koncu pristali v čisti elektroniki. Prav združevanje repetitivnih vzorcev in freejazzovskega klarineta bi bila lahko neka ohlapna osnova tistega, kar so kasneje počeli GOD, tudi ICE, delno Techno Animal. Težko potegnemo neposredne vzporednice, kajti Kevin Martin je veliko črpal iz newyorškega dogajanja, Laswellovih Material, zgodnjih Swans, tudi stvari, ki jih je počel Zorn, in konec koncev ne moremo mimo zgodnjega duba Kinga Tubbyja in Scratcha Perryja ter ambientalnih del Briana Ena.

GOD, ICE, TECHNO ANIMAL

Očitno mora imeti Kevin Martin zelo dobre zveze in poznanstva, da mu je že prvi album desetčlanske zasedbe GOD objavila velika založba Virgin. Običajno je že tako, da se mora ustvarjalec, ki ne igra na karto množične pozornosti, najprej dokazati v neodvisni produkciji, si tam zagotoviti status donosne narave, potem šele lahko računa na korporativno podporo. Album Possession zagotovo ne zveni kot izdelek velike založbe. Vendar moramo vedeti, da je bila založba Virgin v samih začetkih precej avantgardistično usmerjena, objavljali so plošče Henry Cow, fausta, Slapp Happy, tako da je to morda ostanek teh začetnih teženj ali celo pranje slabe vesti.

GOD so ohlapen organizem. Kevin Martin je nesporni vodja, drugi se poljubno vključujejo, pravzaprav so se vključevali, kajti o GOD zadnja leta ni slišati. Obenem je težko na enem mestu zbrati deset glasbenikov, ki vsi delajo še v drugih skupinah. Kaj šele, da bi šli skupaj na turnejo.

GOD združujejo dva benda v enem. Ob dveh bobnarjih, dveh basistih, dveh kitaristih, dveh saksofonistih Kevin Martin sam prispeva kričanje, zmešani saksofon in vmes poseže s trakovi. Čeprav jedro zasedbe prihaja iz Birminghama, je album posnet v Brooklynu, in tako na njem gostuje tudi John Zorn, drugi so večinoma Angleži, ki delujejo ali so delovali v kreativnih sferah otoške avant scene, na primer kitarist Gary Smith, saksofonist Tim Hodginson, bobnar Lou Ciccotelli in predvsem neutrudni pomočnik Justin Broadrick, ki ob basistu G. C. Greenu vodi zasedbo Godflesh.

Pri založbi Virgin z GOD niso zaslužil. Kvečjemu obratno. Tako je za naslednji projekt Kevin Martin ustanovil založbo Pathological Records, kjer je pod imenom Ice lahko objavil ploščo z naslovom Under The Skin. Glasba ne odstopa bistveno od GOD; zasedbo je razpolovil, torej je le pet članov, in uporabil je več elektronike, kar je bil samo korak naprej do naslednjega projekta Techno Animal. Po interpretaciji Kevina Martina, objavljeni na notranji strani ovitka plošče Under The Skin, je ice ime za drogo, ki so jo izumili Severni Korejci še pred drugo svetovno vojno. Z njo so si dajal pogum tamkajšnji vojaki med japonsko ofenzivo. Kasneje so jo uporabljali japonske kamikaze na samoubijalskih akcijah, nazadnje je bil ice popularen med japonskimi underground house didžeji, saj je učinek - neverjetna dojemljivost za glasbo - trajal tudi tri dni.

Sprva so bili v Ice zraven kar ljudje, ki so Kevinu pomagali že pri GOD, v prvi vrsti kitarist Justin Broadrick, basist Dave Cochrane iz Terminal Cheesecake, saksofonist Alex Buess iz švicarskega benda 16/17 in Joe Jobbagy na bobnih. Kljub pomanjšani zasedbi v primerjavi z GOD, Ice vendarle strežejo z neusmiljeno godbo, ki nam ne pusti dihati. Če že ni ritmično ubijalska, nas draži z odtujevalnimi efekti. Tako v GOD kot v Ice je bila vsa glasba zaigrana, prav kmalu pa je Kevina začela zanimati studijska tehnika, torej možnosti studia in z njim preoblikovanje zvočnega gradiva. Tako je najprej izšla plošča Code: Quarantine, s tremi remiksi originalnega gradiva Ice. Remikse so naredili kar sami in se precej razlikujejo od originalov; gredo v dubovska področja, posamezni izvori so zabrisani do nerazpoznavnosti, polni zvočnih efektov in sploh studijsko obdelani.

Ne glede na to, da pri Virgin Records niso želeli objaviti druge plošče GOD, je Kevin nadaljeval s projektom. Album Anatomy Of Addiction, spet v zasedbi desetih članov, je posnet v Angliji, izdala ga je neodvisna založba Big Cat. Tudi oni s to ploščo verjetno niso zaslužili, zato pa so si tedaj utrdili status ene najboljših neodvisnih založb v Angliji s sedežem v New Yorku. Plošča je prinesla nekaj konciznejše zapise, še trše v zvoku, s poudarkom na sočasnem, utripajočem udaru vseh glasbil.

Kot nasprotje glasbi, ki deluje z močjo, je Kevina kmalu začel zanimati predvsem zvok. Še več, pri Virgin so mu dali proste roke, da je najprej kompiliral dvojni disk z naslovom Isolationism in s podnaslovom Ambient 4. Širok izbor izvajalcev (Aphex Twin, Jim O’Rourke, Scorn, LaBradford …) vendarle ponuja stično točko; skupno zanimanje za strukturne rešitve brez izraženega ritma in melodij. Po odličnih odzivih se je novega ambienta celo oprijel naziv izolacionizem, pri Virgin pa so Kevinu dali na voljo še dve dvojni kompilaciji, tokrat pod naslovom Macro Dub Infection. Spet je izbor karseda raznolik, večinoma pa so uvrščeni izvajalci ponudili remiksana dela ali vsaj taka, ki bi lahko sodila med dubovske eksperimente. Kevin je seveda izkoristil priložnost in dodal svoj delež: od vseh je še najbolj kontroverzen, Will Oldham pa je še danes nezadovoljen z odločitvijo, da eno od pesmi ponudi v remiks Techno Animal. Pristna melanholija in razosebljen industrijski dub res ne gresta skupaj.

Za protiuslugo so pri Virgin Records omogočili izid prav tako (polnega!) dvojnega diska Re-Entry pod imenom Techno Animal. Tokrat sta v "skupini" samo z Justinom Broadrickom, drugi so le še gostujoči glasbeniki. Med eminentnimi je trobentač Jon Hassell, ki ga Kevin ceni predvsem zaradi sodelovanja z Brianom Enom in Holgerjem Czukayem. Glasba je tokrat očiščena nenadnih izpadov, gre pa v globino in pritiska na poslušalca s težo sintetiziranih bobnov in basa. Med belskimi manipulatorji sta bila zmožna tako trde in globoke ritmike le še Mick Harris in Nick Bullen iz najboljših časov Scorn.

SODELOVANJA

Kot da bi Kevin s ploščo Re-Entry logično sklenil svoja zanimanja, jih je lahko nadgradil le z odprtimi sodelovanji. Da pa bi obenem zrušil konceptualni hermetizem, se je odločil skupaj spraviti čim več različnih ljudi. Zadnje dejanje pod imenom GOD je mini album remiksov Appeal To Human Greed, kjer je Kevin sam priredil en originalni zapis, drugo pa prepustil drugim. Ob "logičnih" Billu Laswellu in Kevinu Shieldsu se je začel obračati k newyorškim rapperjem New Kingdom, ki so priskočili na pomoč tudi na drugem albumu Ice, Bad Blood. Zraven je tudi Blixa Bargeld - v bistvu vrača uslugo, ki sta mu jo naredila Techno Animal z remiksom za ploščo Ende Neu Remixes. DJ Vadim je iz drugega sveta, a Kevin združuje v eno vse, kar ga zanima. Še z druščino Wordsounda je pod imenom Bug nastal illbientalni album Tapping The Conversation, izmišljeni soundtrack za film Franca Copolle iz leta 1974. Ambientalna snovanja je izpolnil v projektu dvopomenskega imena E.A.R. (Experimental Audio Research); skupaj s Kevinom Shieldsom iz My Bloody Valentine (če sploh še obstajajo), z Eddijem Prevostom iz stare angleške avantgardne skupine AMM in s Sonicom Boomom iz Spacemen 3 je nastala plošča komajda razvijajočih se ambientalnih tekstur, ki stalno "grozijo", da bodo kar obvisele v zraku. K sreči je vse ostalo le pri enkratni izkušnji, kot na silo izpolnjeni davni želji.

Najbolj ambiciozen projekt je plošča Techno Animal Versus Reality. Minila so štiri leta, preden se je nenavadna ideja lahko uresničila v desetih remiksih, pravzaprav v dvojnem "soundclashu" med Techno Animal in petimi "nasprotniki". Prav tu sta Kevin in Justin zakoličila temelje svojih zanimanj zadnjih let. Pet novih originalov sta dala v obdelavo Tortoise, UI, Spectre, Alecu Empiru in Porter Ricks in na plošči zložila originale in remikse enega poleg drugega, tako da je primerjava dosežkov karseda razvidna. Vsak je lahko v hladno tehnoidno tkivo vtisnil pečat, od mehkega obiranja strun bendža tria UI do digitalne zmešnjave na robu razsula Aleca Empira. Prav z njim sta Techno Animal kasneje še poglobila stike, saj sta njegovo osnovo primerno obdelala - vse skupaj je izšlo na albumu The Curse Of The Golden Vampire pri Alecovi založbi DHR. Rezultat je več kot zadovoljiv; Alec se je v anarho destruktivnih težnjah malce unesel, Techno Animal sta skoraj morala "oživeti". Skratka, gre za spoj brzdane hardcorovske energije in pospešenega ambientalnega duba. Seveda ob pomoči vseh možnih predirnih zvokov, ki vsak trenutek opozarjajo in grozijo.

Ob vseh studijskih dejavnostih Kevin najde čas za "žive" nastope. Ti niso zgolj predstavitev gradiva s plošč, so prej spontani didžejevski dogodki. Na kraju samem se zlahka vključijo lokalni didžeji in klepalci rim. Kevin in Justin se postavita le v vlogo usmerjevalcev, ki ponujata ohlapno osnovo za posamezne izlete. Prav tako vse pogosteje strežeta z vinilnimi maksi singli, primernimi za klubsko rabo. Nekaj tega sta lani že zbrala na kompilaciji Radio Hades, posnetke sta zmiksala v uro dolg "program".

Običajno je že tako, da z leti ustvarjalni zagon usahne. Pri Kevinu Martinu ni tako. Še vedno sledi podzemnemu dogajanju v kreativnih sferah, se mu delovno odziva in odkriva nove izzive. Zanj se nam res ni treba bati.

Janez Golič