Van Morrison

ISKANJE KAMNA MODROSTI

Pustite svoji duši in duhu poleteti v mistiko.

Van Morrison

"Vedno sem si prizadeval, da bi ne bil rock zvezdnik. To vedo vsi tisti, ki me poznajo. Nikoli nisem hotel postati slaven. Delam zato, da lahko živim. Pojem, pišem skladbe, snemam plošče in nastopam. Delam zato, da lahko živim." Tako je v enem zadnjih intervjujev pripovedoval keltski bard, pevec soula in ekstatični mistični vizionar Van Morrison. Za človeka, ki je napisal Glorio, eno najbolj arhetipskih rockovskih skladb, in bil gonilna sila znamenite irske skupine Them, je to pravzaprav nenavadna izjava, vendar povsem drži. Zanj je bil rock samo sredstvo, s katerim je uresničil mladostno željo postati glasbenik. Kajti začel je čisto drugje in že površen pogled nam pokaže, da se od začetkov ni veliko oddaljil. To je gotovo dobro.

"Moj oče je imel vse tiste plošče - Mahalio Jackson, Artija Shawa, Tommyja Dorseyja, Harryja Jamesa, Josha Whita. Pa tudi Bing Crosby je kar naprej prepeval. A to ni bilo nič nenavadnega ... Moja mama je pela in ob sobotah zvečer so prihajali sorodniki. Najprej so šli v klub, potem pa so se vrnili, kaj popili in peli pesmi ... Ja, ko sem prvič slišal Leadbellyja, se je zgodilo - je bilo že odločeno. Ni bil samo konjiček - bilo je več od tega," pripoveduje Morrison, ki je v karieri, dolgi več kot petintrideset let, napisal celo vrsto skladb, v katerih se z neprikrito nostalgijo spominja otroštva, prvih stikov z glasbo in ulic Belfasta, kjer se je leta 1945 rodil. Nenehno priklicuje duh vzhodnega dela tega mesta, kjer je odraščal, in imena, kot so Castlereagh Road, Cyprus Avenue, North Road, Abetta Parade, Hyndford Street ter Orangefield, če naštejem samo nekatera, so v predstavah njegovih številnih privržencev z drugih koncev sveta že dobila povsem mistične razsežnosti. Nič nenavadnega, kajti zdi se, da je Morrison misticizem podedoval po keltskih prednikih, vse njegove najboljše plošče in tudi skladbe so ga polne.

Čeprav se zdi, da Morrisonova glasbena pot pred letom 1968 nima neposredne povezave s tem, kar je počel kasneje, še zdaleč ni tako. Ko je petnajstleten pustil šolo in se kot saksofonist udinjal v ritem in bluesovski zasedbi Monarch, morda res še ni vedel, kako bi izrazil tisto, kar je čutil v sebi, toda vse sestavine, iz katerih so kasneje nastajale mojstrske kreacije, so bile že v njem.

"Spominjam se, kako sem, ko sem bil s skupino Monarch v Nemčiji, spoznal nekega vojaka, ki mu je bilo ime Lee. Nekega večera je z nami igral na kitaro in pel. Izvedel je Stormy Monday. V hotelu je imel gramofon in zavrtel mi je Bobbyja Blanda. Ne maram se izražati v svetopisemskih podobah, ampak bilo je podobno poti v Damask. Odprlo mi je oči. Res sem hotel peti take pesmi in kasneje sem jih skušal vtihotapiti v program skupine Them." Zdi se, da je bil prav Bobby Bland s svojimi skladbami in interpretacijami za Morrisona ključna manjkajoča sestavina. Obenem pa dokazuje, da je Morrisonova solistična kariera po razpadu skupine Them samo nadaljevanje tistega, kar je že počel. Dokaz so avtorske skladbe Friday’s Child, Philosophy, Mighty Like a Rose in Mystic Eyes, v enaki meri pa tudi priredbe, med njimi sijajna Dylanova It’a All Over Now, Baby Blue, ki jih je pred razpadom posnela skupina Them.

Toda konec skupine je bil neogiben. Morrison pripoveduje, kako je hotel snemati skladbe, kot je Let the Good Times Roll, a drugih ni zanimalo. "Samo za osnovo so jo imeli. Mislim, da tudi pevca niso hoteli. Ampak jaz sem bil pevec in moral sem vaditi." In ker je založba poskrbela, da je skupina Them dobila medijsko podobo grobijanov, je Vana Morrisona globoko razočarala manipulacija glasbene industrije. Bila je prvo, vendar žal ne zadnje razočaranje; zdi se, da so zelo odločilno vplivala na njegovo kariero, pa tudi nanj osebno, saj priznava, da je zaradi pogostih razočaranj postal cinik. Toda še preden se je to zgodilo, je ustvaril Brown Eyed Girl, eno najbolj simpatičnih pop skladb vseh časov, in se leta 1967 z njo prebil tik pod vrh ameriške lestvice, to je - za tiste, ki mislijo, da to kaj šteje - še danes njegova druga najboljša uvrstitev.

Kdor je mislil, da se bo Morrison držal preverjene formule, se je pošteno zmotil. Leta 1968 je namreč izšel album Astral Weeks, ki še danes velja za eno izmed največjih mojstrovin rockovske glasbe, čeprav ima z njo komaj kaj skupnega. Težko je reči, kaj se je pravzaprav zgodilo, da so nastali tako osupljivi zvoki, toliko bolj, ker Morrison sam o tem nikoli ni povedal nič posebej določnega.

"Prebiral sem različne pesniške zbirke - Ginsberga in seveda Kerouaca. Tega sem že poznal. Veste, pravzaprav je bilo vse to nezavedno - temu so rekli tok zavesti. Po tem so stvari postale zavestne. Kasneje sem bral filozofijo in (Rudolf) Steiner pravi, da se spremeniš, do osemindvajsetega leta si na nezavedni ravni, potem začneš delati zavestno. Ampak nisem prepričan, da to verjamem. Razen tega sem slišal prvi dve Dylanovi plošči in ugotovil, da je mogoče pisati zelo različna besedila. O vsem lahko govorijo in Dylan je to omogočil. To je pomenilo, da ti ni treba potlačiti ideje - če te je prešinila in je bila čisto nora, to ni bilo pomembno. Dylan je bil torej ključen. Nisem pa več prepričan o tisti nezavedni zadevi. Hočem reči, da še vedno pišem stvari, za katere ne vem, od kod so se vzele. Ne govorijo o meni ali o ljudeh, ki jih poznam. Kar vzamejo se od nekod in pojma nimam, za kaj gre."

Kakorkoli je plošča Astral Weeks že nastala, je gotovo ena najbolj brezčasnih glasbenih stvaritev druge polovice 20. stoletja. To je Morrisonova prva manifestacija irsko romantičnega misticizma, in čeprav so skladbe podobne impresionističnim meandrom, se zdi komaj verjetno, da je vse nastalo v oseminštiridesetih urah. To je otožna, modra in hrepeneča glasba, ki povezuje celo vrsto slogov, od jazza in svobodne improvizacije do soula in keltske ljudske pesmi, vsemu pa so dodani sijajni impresionistični aranžmaji za godala in pihala. Toda osrednjo vlogo ima Morrisonov glas, ki lebdi nad glasbeno spremljavo in z izjemno pretanjenim občutkom za dramatičnost pripoveduje sanjske zgodbe iz otroštva in mladosti. Njegov glas izmenoma poje, deklamira, sope in mrmra besedila, ki opevajo balerino, avenijo cipres, gospo George, zvezdne tedne in mlade ljubimce. In ko prepeva, ima poslušalec občutek, da so besedila nabrekla od skritih pomenov, prevzame ga občutek, da posluša prastare zaklinjevalske reke, ki ga lahko prestavljajo v času in prostoru. Šele pogled na natisnjeno besedilo zgovorno pokaže, kje je Morrisonova največja moč. Ta so namreč brez zgodbe v običajnem pomenu te besede. Sestavlja jih niz komaj povezanih podob in impresij, toda Morrisonov glas in interpretacija, povrh pa tudi nenavadni, vendar izjemno sveži in učinkoviti aranžmaji, ustvarjajo transu podobno razpoloženje, ki iz teh podob in impresij sestavlja povsem drugačno celoto, to pa pravzaprav do konca zaokrožijo šele spomini in hrepenenja vsakega poslušalca posebej.

Leta 1970 je Van Morrison posnel Moondance, drugo veliko mojstrovino. V nasprotju z otožno in hrepenečo glasbo plošče Astral Weeks, na kateri se ena zvočno in besedno skoraj improvizirana skladba preliva v drugo, je ta v vseh ozirih bolj strukturirana. Obenem pa je tudi opazno bolj živahna in na trenutke odseva skoraj otroško radost nad življenjem. Sijajno združuje poezijo s soulom, jazzom in popom, vsemu pa dajejo okvir ritem in bluesovski aranžmaji z razkošnim zvokom pihal (noben beli glasbenik v popularni glasbi jih ne zna aranžirati s tako natančnostjo in milino kot on) in včasih godal. Toda tisto, kar iz skladb And It Stoned Me, Moondance, Caravan in Into the Mystic naredi brezčasne mojstrovine, je seveda spet Morrisonova interpretacija. Petkrat, desetkrat ali dvajsetkrat izreče en sam zlog, ko izloči eno besedo in jo, vsakokrat drugače, vedno znova ponavlja, dokler ne doseže želenega učinka in popelje poslušalca natančno tja, kamor se je namenil. Sloviti nemški režiser Wim Wenders je o Morrisonovi glasbi napisal tole: "Ne poznam glasbe, ki bi bila bolj lucidna, ki bi bila bolj občutena, slišna, vidna, dotakljiva, glasbe, ki bi jo lahko doživljal bolj intenzivno od te. Ne gre samo za trenutke, ampak za daljša ... obdobja doživljanja, ki izražajo občutje, kakšni bi lahko bili filmi: oblika zaznavanja, ki se ne žene več slepo za pomeni in definicijami, ampak dovoljuje čutom, da prevladajo in rastejo ... ko nekaj zares postane nepopisno."

Nobena izmed več kot trideset plošč, ki jih je Morrison posnel kasneje, ne dosega teh dveh brezčasnih mojstrovin in vse se v večji ali manjši meri zgledujejo pri njiju. Ne eno ne drugo seveda ni nič slabega. Prvič zato, ker sta zares izjemni stvaritvi, in drugič zato, ker prav vsaka Morrisonova plošča - tudi tiste, ki niso ravno najbolj posrečene - vsebuje vsaj eno ali dve skladbi, v katerih ostaja njegova magična glasbena moč popolnoma neokrnjena ali pa se izraža na povsem nov, presenetljivo svež način. Na primer nepozabne skladbe Domino z albuma His Band and Street Choir (Warner Bros., 1970), z najboljšo uvrstitvijo na lestvici (9. mesto), Jackie Wilson Said in Listen to the Lion z albuma Saint Dominic’s Preview (WB, 1972) in pa Cleaning Windows (Beautifull Vision, WB, 1982). In odlični albumi, kot so Saint Dominic’s Preview, Veedon Fleece (WB, 1974), Into the Music (WB, 1979), Poetic Champions Compose (Mercury, 1987), Irish Heartbeat (s skupino Chieftains in v najbolj irski različici, Mercury 1988) in Too Long in Exile (Polydor, 1993).

Morda je zato toliko bolj razumljivo, zakaj je Morrisonov ugled pri rockovskih pevcih in avtorjih skladb med vsemi še živečimi umetniki mogoče primerjati samo z Dylanovim, s katerim pa si deli tudi manj prijeten sloves zelo nepredvidljivega in impulzivnega koncertnega glasbenika. Morrison je morda šele v devetdesetih letih zares dosegel status zvezdnika. Njegove plošče se niso nikoli prodajale v astronomskih nakladah in vedno je skušal ohranjati zasebnost, kar ga je tudi pogosto pripeljalo v konfliktne situacije z založniki, managerji, koncertnimi promotorji in novinarji. Zelo dolgo je bil tudi skoraj boleče introvertiran, nerad je odgovarjal na vprašanja, toliko bolj pojasnjeval sporočila besedil. Večkrat se je zgodilo, da je med koncertom občinstvu ves čas kazal hrbet ali pa v izjemno pospešenem tempu zdrvel skozi program in nato brez besede ali dodatka preprosto izginil.

Toda kadar je razpoložen in ima za seboj sposobno ekipo spremljevalnih glasbenikov, je njegov koncert povsem čarobna izkušnja, on pa nesporni vladar razpoloženja na odru in med občinstvom. Čeprav ni ravno visok in je v zadnjih letih pridobil precej kilogramov, na odru izžareva moč in popoln nadzor, spremljevalna zasedba pa deluje usklajeno in navdahnjeno, kot je mogoče videti zelo zelo redko. Vsaj del tega ozračja je mogoče spoznati na njegovih koncertnih ploščah, kot sta Live at the Grand Opera House Belfast (Mercury, 1985) in nekoliko starejša It’s Too Late to Stop Now (Warner Bros., 1974), odličen primer odrske magije je tudi njegov nastop na poslovilnem koncertu skupine Band Last Waltz (Warner Bros., 1978).

Morrisonove plošče iz druge polovice devetdesetih let (na primer Days Like This, Polydor 1995, in The Healing Game, Polygram 1997) so pričale o tem, da je bard v njem izgubil navdih. Zdelo se je, kot da sta ga slava in zvezdništvo do konca utrudila in da je alkimist v njem prenehal iskati kamen modrosti, za katerega je dolga leta upal, da bo njemu in zvestim poslušalcem vrnil izgubljeno mladost in nedolžnost. Toda kot že večkrat pred tem se je letos zmagoslavno vrnil pri novi založbi (Pointblank) in s ploščo, ki nosi zelo pomenljiv naslov Back on Top. To je zbirka desetih skladb, ki ga brez kančka ironije zares znova postavljajo prav na vrh, obenem pa se vračajo k vselej tako plodnim bluesovskim izhodiščem. Toda še bolj pomembno je, da skladbe preveva znova pridobljena gotovost in zrelost, kajti celo skoraj nujni obračun z lažnim bliščem slave (New Biography) je tokrat mnogo bolj duhovit in blag, kot so nekateri iz preteklih let. Zdaj lahko brez nestrpnosti poje o iskanju kamna modrosti, o dragocenosti časa, ki mu je še preostal, o zlatih jesenskih dnevih in o tem, kako je, ko začne odpadati listje. Prav ta skladba, uvrščena na samo sredino plošče, je tudi največja mojstrovina novega albuma, ki dokazuje, kako je mogoče večno in tudi pri Morrisonu že tolikokrat opevano nostalgično življenjsko izkušnjo izraziti na nov način.

Keltski bard z dušo pevca bluesa je torej spet "na vrhu" in alkimistovo iskanje se nadaljuje; to je v svetu, kjer vsi igrajo "fame game", skoraj več, kot bi lahko sploh pričakovali. Ali ne?

1. Why Must I Always Explain? intervju za Irsko TV, 1997.

2.From the Heartland; John Kelly, The Irish Times, 1998

3.Rolling Stone interview with Van Morrison; Jonathan Cott, 1978

Jure Potokar