Mylène Farmer

Innamoramento je novi album pri nas le redkim izbrancem znane zvezdnice francoskega "mističnega dancea". Njene glasbene niti so napeljane med morbidnostjo in erotiko, mistiko in profanostjo, peklom in nebesi, toda umetniški jaz najučinkoviteje izraža v epskih video spotih.

JE T'AIME MELANCOLY

Čudne sanje preštevajo moje noči,

Dolga potovanja, na katerih ni nič živega.

Čudni prividi pokrivajo moje čelo,

kot odeti v sence.

Čuden okus po smrti grabi moje telo,

opija mojo dušo vse do zore ...

Ja, morbidna je. Désenchantée. Dobro, sem in tja se, kot odsev ujetega trenutka sreče ali morda celo ljubezni, iz globin njenega očitno hudo trpečega bitja porodi kakšna bolj optimistična, bognedaj celo ljubezenska pesem. Ampak samo za hip, kot preblisk življenja v Los Angelesu, iz katerega se je rodil njen najbolj rockerski, najbolj urbani album Anamorphoseé (1995), ki so ga ličile čutne fotografije slovitega modnega fotografaHerba Rittsa(na naslovnici je obglavljena ...).

"Vsak od nas, vsak umetnik ima trenutke teme in trenutke svetlobe. Ko se sploh ne maraš ali ko se ljubiš do zadnjega delčka bitja. Ko si pod žarometi javnosti, ko jim skušaš uiti. Temu paradoksu se sploh ne nameravam upirati." (v intervjuju za Tv MusiquePlus, junij '96) Kot bi anamorfozni naslov pomenil le trenutno, v seksualnost izmaličeno podobo njenega ustvarjanja, se je Mylène Farmerletos vrnila na stara, čeprav morda nikoli več tako samouničevalno morbidna pota. Optimistique-moi, bi rekla sama na petem albumu Innamoramento (Zaljubljeno, Polygram), petem druženju z dvornim skladateljem in glasbenim producentom Laurentom Boutonnatom.Innamoramento je besedilno vsekakor manj temačen in grozljiv kot na primer drugi album, Ainsi soit je (Tako bode jaz, 1988, čeprav je na njem tudi neznansko humorna pesem Deshabillez-moi, Slecite me, ki pa kajpak ni izpod Laurent-Mylèninega peresa), toda glasbeno in produkcijsko je bližje tretjemu, L'autre (Drugi, 1991; Souviens-toi de jour - Se spominjaš dne, na primer, je povzetek pesmi Désenchantée). Pa čeprav je še vedno okusiti grungeovske kitarske rife (Mylennium, Desinne-moi un mouton - Nariši mi ovco) in podobno ne-popastostruženje z Anamorfosée, res pa tudi nežnosti ne manjka.

Seveda: kot poslušalko jo prevzemajo tako Brel, Gainsbourg, šansonjerka Barbara, KateBush in Peter Gabrielkot Depeche Mode. Je t'aime mélancolie ... "Sem romantična, strastna, obožujem čutnost. Kri. Ljubim kot kri rdeče razpoloženje. Kri je simbol. Meni pomeni življenje. Prevozno sredstvo za katerokoli strast. Rada imam tudi črno in škrlat. Nevarni odtenki; barve, ki odsevajo nevarnost, nasilje." (za nizozemsko revijo Free, julij '91)

Resda pevko, ki le z največjo muko prenaša novinarska vprašanja, nenehno spremljajo katastrofe (očetova smrt tik pred prvim uspehom leta 1986, nesmiseln umor tajnice založbe pod streli obsedenega Mylèninega oboževalca leta 1991, nesrečen smrtonosni spodrsljaj njenega brata leta 1996, padec sredi predlanske turneje, ko si je grdo zlomila roko, aprilski samomor prijatelja in izumitelja njene samomorilsko androgine podobe, Bertranda Lepagea). Toda obsedenost z izrazitimi barvami in pomeni je bržčas posledica odraščanja v sivini pariškega predmestja, kamor sta se njena starša preselila iz Montreala. Tam, v spomine na kanadski sneg in na šolo, ki so jo vodile nune, se je 12. septembra 1961 rodila takrat nepomembna Mylène Gauthier, zdaj vodilna francoska glasbena zvezda, gdè. Farmer (prevzeti priimek je bržčas poklon holywoodski obetavni igralki Frances Farmer, ki je končala v norišnici ...). In že od tistega dne so njeno osebno in umetniško dojemanje sveta rdeče in črno barvale očitno precej travmatične izkušnje, ki se zrcalijo v njenih besedilih. Kako zelo Psychiatric ...

Prva prelomnica je bila selitev v Francijo. "Pretres. Nisem se mogla navaditi na čisto drugačno miselnost. Na očetovo veliko žalost. Sovražila sem tisto praznino v življenju. Če te pretresa jeza, vsaj veš, kje si; praznina, veliki nič, pa je grozna reč. Pa še silno nesrečna sem bila zaradi nesposobnosti lastnega telesa. To je šlo zelo daleč. Nobene identitete nisem imela. Sovražila sem lastno telo. Prezirala sem sama sebe. Dokler nisem spoznala, da je telo palača ... palača mnogih skrivnosti in možnosti." (za Free, julij '91)

Oče jo je skušal zbezati iz samovoljne izolacije in jo pri petnajstih prepričal, da je začela jahati. Tekmovati je nehala, ko je bil čas za prehod med profesionalce. Pač pa se je predala gledališču. Drugi poskus metamorfoze introvertirane deklice je trajal samo štiri mesece. "A dovolj dolgo, da sem postala obsedena z igro. Naučila sem se, da je pomembno držati v rokah vse niti." Z osemnajstimi je šla študirat igro. "Roko na srce: sem ambiciozna, lahko rečete ponosna, a to zna biti naporno. Kajti vedno sem hotela po svoji poti, tudi če ni šlo nikamor in tudi če sem komaj odnesla celo kožo; toda nikoli nisem hotela nobene pomoči." (za Free, julij '91)

Pa vendar je morala srečati svojega pigmaliona, da se je naposled znala spopasti z najgloblje zaklenjenimi strahovi in da sta skupaj uresničila tudi najbolj srčen projekt: skladatelj Jerome Daham jo je leta 1984 predstavil Laurentu Boutonnatu, umetniški duši dvojčici, s katero sta poleg petih albumov doslej skovala tudi film (Girogino, 1994). "Ko sem spoznala Laurenta, sem začutila, da moja kariera ne more biti igralstvo. V življenju je veliko - največkrat nedoseženih - stvari, ki jih je treba izreči in narediti, preden se lahko posvetiš samo eni disciplini." (za Free, julij '91)

Če so besedila sprva, torej za debitantski album Cendres de lune (Mesečev pepel, 1987), pisali Boutonnat in kolegi (pa nič manj morbidna niso bila, da ne bo pomote), so se kosi sestavljanke kmalu sestavili v popolno sliko: mističen preplet Laurentove glasbe in Mylèninih besedil. "Pisanje je zame terapija. Moje delo je osamljeno, je življenje v izolaciji. Prečrtati stavek in ga nadomestiti z drugim je pomembna odločitev, razkritje nadaljnjih korakov. Maman a tort (Mama nima prav, s prvega albuma, op. p.) ni bila moja, toda ob melodiji Plus grandir (Nič več rasti, na istem albumu, op. p.) sem dobila tudi navdih za pisanje. Čeprav si je težko priznati, da si sposoben, in je težko sprejeti lastne besede, razkriti drugim lastna čustva. A zazdelo se mi je tako logično, da nisem mogla več dovoliti, da drugi pišejo moje besede. Vendar potrebujem glasbo; ne zato, da najdem temo; zato, da lahko vanjo ulijem besede. Priznam, da vedno iščem namen - albuma ali pesmi -, a vse se začne z Laurentovo glasbo. Polna je namigov." (za Free, julij '91)

To očitno ne velja le za njegove melodije. Že za Anamorfosée je Mylène prispevala skladbo, za Innamoramento kar pet. A kljub vsej dovršenosti zvoka, ki ga v pomanjkanju boljše opredelitve nekateri na žalost vpenjajo med tehno (???) in dance s sentimentalnimi prebliski (treba je priznati, da je bil prvi album še precej opotekajoč, takoj drugi pa tako produkcijsko kot izrazno in vokalno neverjetno zrel), in nenavadnemu, včasih težko razumljivemu izrazoslovju in pesniškemu izrazu se zdi, da je glavno sredstvo razširjanja umetniške vizije para Boutonnat/Farmer - slika. Pevkina največkrat androgina vizualna podoba in videi. Z njimi in v njih presegata vse zmogljivosti ameriških "umetniških" “preseravanj”, pa naj gre za Janet ali Michaela Jacksona, Madonno ali koga drugega. Njune spote mnogi imenujejo zgodovinski dogodki ("Zgodovina me privlači."); od prvega trenutka, od Libertine (1987, skoraj 11 minut) naprej, so teatralično poveličane epske mojstrovine, ki se zdijo tako ekstravertirane - pa tako introvertirana znajo biti Mylènina besedila. V spotih izzivata in razkrivata tako hipokrizijo kot golo kožo (čeprav "se mi je nerodno sleči celo pred ljubljenim moškim" ...). Sprehajajo se od ljudožerstva, tabujev, brezkompromisnosti do seksualnih fantazij in perverzij. ("Provocirati zgolj zaradi provokacije same me ne zanima." "Obožujem erotiko, preziram pa pornografijo.") Učinkovito prepletajo akcijske prizore s čisto posebno simboliko in dovršeno umetniško podobo. Ne glede na to, ali za kamero stoji Laurent ali pa režijski stolček prepusti kolegu - doslej je ta čast doletela le slovitega “LucaVelika modrinaBessona” (Que mon coeur lache, 1992: "Luc mi je prinesel nasmeh, nekaj, česar v prejšnjih videih nismo imeli. Lahkotnost. To je to."), Marcusa Nispela (XXL v oblačilih Thierryja Muglerjain L'instant X, 1995), ki je delal z Janet Jackson, Georgeom Michaelom in Eltonom Johnom, legendarnega Abela Ferraro (California, 1996) in Kitajca Chinga Sui-Tunga (L'Âme-stram-gram za prvo malo ploščo z Innamoramento so za 3,5 milijonov frankov posneli na Kitajskem in se konča, le kako drugače, s pokolom ...).

Obsedenost z estetiko ni nič čudnega: Mylène neznansko privlači moderna umetnost. Tudi sama riše. Ne na platno; za zdaj samo z ogljem. In to, verjemite, precej morbidno kričeče risbe. Desinne-moi un mouton. "Opustila sem ure igranja saksofona, da sem se lahko posvetila risanju, umetniškemu izrazu, ki najbolj izraža mojo osebnost. Risanje je nekakšen skriti vrtiček mojega bitja. Občudujem Michauxa in surrealista Maxa Ernsta. Slika je posilstvo. Ampak če se posilstvo spremeni v ljubezen, je to čudovito. Obožujem stil Egona Shiela. Pri njem se brez prestanka izmenjujeta smrt in življenje, kot pri vsakem, ki je umrl mlad. Slika je skrajno intimen zanos, prava norost. Tak zanos sem občutila, tik preden sem se prvič povzpela na oder. To je bila najlepša izkušnja v mojem življenju, a hkrati najbolj pretresljiva." (za TeleCine, november '92)

Ko smo že pri odru - koncertno je Mylène sicer bliže Janet Jackson (zaradi koreografije) kot svojim videom, toda druga turneja, tista ob izidu Anamorfosée, je bila neprimerno bolj igriva in svetla kot prva. In takšno pričakujemo tudi letos, četudi je od takrat, ko je nanjo več kot očitno poleg že omenjenega spoznavanja ZDA iz prve roke vplival Jeff Dahlgren, član hardrockovske skupine Wasted Youth, minilo že nekaj let (Jeff je pod Laurentovo režijsko taktirko poleg Mylène igral glavno vlogo v Giorginu). Njegov vpliv in kitara sta dobro slišna na Anamorfosée. Na govorice, da ima na pevko še kakšen drugačen vpliv, pa je ob zahvali na plošči "za njegovo prisotnost, njegov talent in njegovo prijaznost" odgovorila s tipično skrivnostnostjo: "Tisto, kar imam povedati o ljubezni, najdete v besedah mojih pesmi." Kot na primer v XXL: On a besoin d'amour?

"Ljubezen? Ne vidim je kot resničnost. Nedotakljiva je; nekaj, česar nikoli ne boš mogel objeti. Še vedno jo iščem; to, da je neulovljiva, mi ne preprečuje, da se ne bi oprijemala tistih redkih trenutkov sreče in jih skušala obuditi." (za Free, julij '91)

Hja, kaj pa potem pomeni Je te rends ton amour?

Boštjan Malus