Domače dvorišče

Zdravko in Snježana Pleše(ta)

V družini so trije otroci, Snježana, Zdravko in … Vsi so se odločili za glasbeno pot. Že v rosnih letih so začeli igrati, čisto sproščeno, saj je bilo pri hiši več inštrumentov - violine, citre, mandolina, pa tudi pianino, tako da se je dosti muziciralo. Oče zdravnik je velik ljubitelj glasbe. K njemu so prihajali prijatelji, izvlekli violine, mandoline in še kaj in mali Zdravko je z njimi pel, bolj piskal, kot sam pravi, a je ob tem zelo užival. Gotovo so ti dogodki navdihovali malčke, da so se tudi sami poskušali na različnih glasbilih. Na pobudo staršev so zelo zgodaj začeli skupaj igrati, saj so kot vsi starši tudi njihovi radi videli otroke skupaj, še posebej, če so lahko skupaj uživali v glasbi. Ko v začetku še niso našli literature za svojo raven znanja, so čisto enostavne skladbice prirejali za dve violini, za trio … Igrali so, kjer in kadar so le mogli, za praznike, za prijatelje, radi so se producirali …

S sistematičnim učenjem pa je bilo malo teže, še posebej pri Zdravku. Kot deček je bil precej poreden, sam pravi, da je "kravžljal" živce staršem in sestrama in do trinajstega ali štirinajstega leta ni hotel niti videti violine. Včasih si je celo zaželel, da bi si zlomil roko, samo da ne bi bilo treba igrati. Potem pa mu je življenje spremenila navadna lp plošča. Ko je zaslišal tistih nekaj skladb, dva Paganinijeva Capriccia in tretji stavek Brahmsove sonate, se je v hipu "našel" v tem inštrumentu. Pravi, da mu je tista plošča spremenila življenje, tedaj se je zaljubil v violino in se odločil, da gre z njo skozi življenje. Ko se je resno poprijel dela, se je udeležil nekaj tekmovanj, vendar še ni imel dovolj tehničnih spretnosti, dovolj znanja. Bil je preveč navdušen in včasih nerealen do sebe, a to je sprejel kot dobre izkušnje, kot nujnost za umetniško rast.

Snježana, ki je že končala pedagoški oddelek Akademije za glasbo in je tik pred diplomo klavirja, Zdravku prav tako kot mlajša sestra – ta študira klavir in violino hkrati – stoji zvesto ob strani. Pravzaprav si stojijo drug drugemu ob strani, ker so veliki prijatelji. Snježana Zdravka pogosto spremlja in tudi koncert, za katerega je lani prejel študentsko Prešernovo nagrado, je odigral ob njeni klavirski spremljavi. Je pa ta koncert pozneje izvedel tudi z orkestrom Akademije za glasbo pod vodstvom Antona Nanuta, na kar je zelo ponosen. Še posebej zdaj, ko je razvozlal, zakaj so mu nekateri prijemi delali take preglavice. Mesec pred tem koncertom si je namreč kupil violino in ves navdušen nad njo zagrizeno vadil, a na trenutke čutil, da nekaj ni v redu. Šele pozneje so ugotovili, da je imela ta violina nemogočo menzuro, na enem mestu večjo za 5 mm, više pa za 2 mm manjšo. Ko se zdaj spominja koncerta, je še toliko bolj zadovoljen, da ga je dobro odigral.

Zdaj se Zdravko s sestrama redkeje druži, saj študira na Dunaju, onidve pa v Ljubljani. Vsi se veselijo počitnic, ko lahko doma, na Reki, muzicirajo v krogu družine. Da v tem zares uživajo, je bilo moč opaziti tudi na koncertih GM Odra. Mladostna svežina in sproščena muzikalnost je sijala z vseh treh obrazov, Zdravkovega za violino, Snježaninega za klavirjem in mlajše sestre, ki je z neizmerno pozornostjo sledila obema, medtem ko je obračala note.

Kaja Šivic