Letnik: 1999 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Napo-Lee-Tano in Zed's

Urbana črnina XXL

Prince Paul

Največji ne potrebujejo imidža

Da lahko prebirate tale intervju, se morate zahvaliti dvema stvarema: mojemu ostremu očesu in Zed'sovi skorajda že tečnobni vztrajnosti. Sokolovo oko Napotnikovo je v Village Voicu, dobrih 150 strani debelem časopisu, prav v spodnjem desnem kotu opazilo približno tri milimetre velik napis, ki je naznanjal, da v torek, 28. aprila, v klubčku Brownies v newyorškem East Villageu vrti muzike didžej Prince Paul. Ko smo srkali pinte pirčkov po 3 dolarje in uživali v vrhunski didžejevski predstavi producentskega kralja Paula (v uri je na gramofonih zamenjal približno 70 vinilov), smo se na koncu še postavili v vrsto in Zed's je zamomljal nekaj o Sloveniji, in mi, da smo fani Princa Paula in žurnalisti in da bi radi intervju. Paul je bil za – pridite v petek okrog poldneva na založbo Tommy Boy, pa se bomo pogovorili. In smo se, in to zelo fino. Prince Paul ni stereotipni hip hoper: je prijazen, nosi čisto navadne obleke, brez nakita, ne preklinja, nikoli ne govori o keeping it real in you know what I mean?. Je simpatičen, zabaven in duhovit sogovornik in še eno potrdilo teorije, da največji carji ne potrebujejo imidža, da bi o svojem carstvu prepričali okolico. Car si ali pa nisi. In Prince Paul je.

Začnimo na začetku, pravzaprav še pred njim. Kateri so tvoji zgodnji vplivi, kaj te je izoblikovalo, te pripeljalo do tega, da si se začel aktivno vključevati v hip hop kulturo?

Pravzaprav je name vseskozi najbolj vplival George Clinton. Njegov fan sem bil že v otroštvu, odraščal sem ob njegovi muziki, čeprav za otroka verjetno ni najboljše. Sicer pa, saj nisem vedel, da se drogira, meni se je zdel malo nor in blazno kul. Kar pa se tiče hip hoperjev, sem imel rad Grandmastra Flasha, Cold Crush Brothers, pa tudi precej lokalnih didžejev z Long Islanda mi je bilo všeč. In seveda, da ne pozabim Afrike Bambaate, ki je precej vplival na mojo zbirko plošč, ker je imel vse in spuščal toliko različnih stvari.

Kaj pa prvi gramofon? Kdaj si dobil prvi gramofon?

Prvi gramofon sem tehnično gledano dobil pri petih letih, to je bil gramofon Miki Miška, pri katerem je bila igla vpeta v Mikijev prst, ki si ga potem položil na ploščo … Pri desetih sem dobil prvi pravi gramofon, hi-fi komponento, in pri enajstih sem začel sestavljati prvi dvojni set: s svojim in maminim gramofonom, za mešalko pa mi je služil gumb levo-desno. Vse skupaj je bilo mono, z enim zvočnikom … pravzaprav zelo smešno. Ampak za začetek sploh ne slabo … kje so tisti časi …

Kdaj pa si gramofonske spretnosti prvič predstavil v javnosti?

Kar precej časa sem didžejal doma. Mislim, da sem prvič javno vrtel v sedmem ali osmem razredu, se pravi tam nekje pri trinajstih, štirinajstih letih. V lokalnem community centru sem vrtel na neki zabavi in ljudje so rekli, da je bilo kar v redu. Takrat so didžeje ocenjevali bolj po velikosti opreme, kot pa po sposobnostih – podobno kot pri seksu, a ne? He he he … Sam nisem imel glomazne opreme, jo je pa imel eden mojih prijateljev in mi jo je tudi posodil, tako da sem se na prvi diskdžokejski bitki kar dobro odrezal.

Kdaj pa si prvič začutil, da bi bil lahko tudi producent? Pri Stetsasonic ali si poskušal že prej?

Pravzaprav sem produciral, še preden sem se pridružil Stetsasonic, samo da nisem vedel, da se temu reče produkcija. V tistih časih je bilo vse skupaj zelo nedolžno in spontano, saj nismo poznali imen za stvari, ki smo jih počeli. Nisem vedel, da se delanju ritmov reče produkcija, imel sem poceni ritem mašino, z nastavljenimi ritmi, saj veš – jazz, hip hop, samba … In s tem sem se potem igračkal. Kakšen prijatelj je čez vrgel kakšno rimo, snemali smo doma, na kasete, vse skupaj se je počasi razvijalo, tako da bi težko rekel, kdaj točno sem začel producirati. Mislim, da je bilo moje prvo resno produkcijsko delo z De La Soul, njihova prva plošča me je definirala kot producenta, čeprav sem nekatere stvari delal tudi že pri Stetsasonic, tam, od leta 1984 naprej.

Na prvi plošči De La Soul si uvedel kratke zabavne odlomke – skite – in se s tem v hip hop zgodovino vpisal kot izumitelj te zdaj zelo izkoriščane forme. Odkod zamisel za skite?

Ne vem, 3 Feet High And Rising je bila prva rap plošča s skiti. Te kratke dramatične in zabavne vložke so v drugih muzikah pred tem uporabljali že drugi, recimo Stevie Wonder in še kdo, čeprav ne bi mogel reči, da so me te stvari navdihovale. Pravzaprav sem hotel samo zapolniti vrzeli med komadi na plošči in začeli smo, tako za hec, snemati kratke zvočne koščke – nikoli jim nismo rekli skiti, ampak bug-out pieces. Osnovna ideja je bila, da bi ljudje izvedeli imena članov skupine in da bi si zapomnili, kdo so. Tako smo potem naredili nekakšen kviz, in to je bilo to. Nikoli pa si nismo mislili, da se bo obdržalo in da bodo v naslednjih desetih letih tako delali tudi vsi drugi rapperji.

Dotaknimo se malo še drugih plati tvoje ustvarjalnosti. Muzika je le ena, tu so še gledališče, film … V tvoji biografiji piše, da si bil eden od piscev scenarija za Titanic …

Ne, ne, to je bila samo šala … to sem zapisal samo zato, ker sem vedel, da se bodo na ta podatek obesili vsi, ki bodo brali mojo biografijo, in si mislili, kakšna zanimiva faca sem … he he.

Ampak to, da je bil Prince Among Thieves najprej gledališka igra, pa ni šala?

Ne, pravzaprav je nastajal postopoma. Zelo gledališko smo, recimo, delali Psychoanalysis, ki se je potem nekako razvila v Prince Among Thieves, ki je bil najprej res monodrama. Nikoli se ne lotim stvari z namenom: hočem narediti to in to. Stvari se razvijajo in prihajajo same po sebi. Nekatere stvari lahko izrazim z glasbo, pa vendar ne vsega, zato rad tudi pišem – saj ne, da bi bil ne vem kako dober pisec, pisanje je pač drugačen način, da med ljudi pošlješ sporočilo.

Če se vrnemo k Psychoanalysis – kdo so rapperji, ki so sodelovali pri tej plošči. Imena, ki so zapisana na ovitku, so precej nenavadna in popolnoma neznana.

Tega ne smem povedati, saj je kavelj prav v tem, da niso zapisani. No, ja, pravzaprav so zapisani, ampak z izmišljenimi imeni. Lahko pa naredimo tekmovanje. Torej: napišite imena rapperjev s plošče Psychoanalysis in dobili boste privlačno nagrado … Psychoanlysis smo naredili zgolj za zabavo: gre za lepljenko internih štosov, ki jih zbijam s prijatelji. Prince Among Thieves je bolj dodelan in premišljen album. Psychoanalysis je veliko bolj spontana plošča, s Prince Among Thieves pa sem želel med ljudi spraviti tudi nekatera stališča in poglede na glasbeno industrijo …

Kako je nastajal Prince Among Thieves? Ti si si izmislil zgodbo, poklical rapperje, posnel ...?

Ja, napisal sem scenarij, pravi filmski scenarij – z osebami, zgodbo, razpletom, vsem. MC-ji so naredili rime. Opisal sem jim situacijo – recimo: ti si pokvarjen policaj, narediš to, to in to in gremo!

In kdo si je za pokvarjenega policaja izmislil ime Bitchkowsky?

Jaz, tako kot vsa druga imena na plošči. Moram pa reči, da sem zelo zadovoljen z deležem vseh sodelujočih. Izbral sem take ljudi, ki dobro "odigrajo" vloge, in nihče me ni razočaral. Dal sem jim koncept in vsak je zelo hitro dojel, kaj hočem od njega.

In kdaj lahko film pričakujemo na velikem platnu?

Na to gledam takole: v najboljšem primeru ob koncu prihodnjega leta, se pravi nekje okrog leta 2001. V najslabšem primeru pa imate zelo v redu ploščo, he he he, jaz pa imam film v glavi. Zdaj je vse še stvar pogajanj. Pač nimam toliko denarja kot Jay-Z, RZA in Master P, tako da bo zbiranje denarja za produkcijo trajalo kar nekaj časa.

Ko si že omenil RZO … Kako je bilo delati z njim pri ploščah Gravediggaz in kdo so drugi producenti, ki jih ceniš?

Moji najljubši producenti so Rick Rubin – on je res super in počne izvrstne stvari. Torej Rick Rubin … Dr. Dre in The Bomb Squad. Vsi so zelo v redu. Hej, Rick Rubin je produciral Licence To Ill – stari, to je ena najboljših plošč sploh. Delati z RZO je tudi zelo zabavno, ker me je vrnil k mojim koreninam, k temu, kar sem bil na začetku. Ko sva delala beate za Gravediggaz, je bil vedno zelo hitro zadovoljen, jaz pa sem vedno še malo težil, da naj še kaj spremeniva ali dodava. On pa je kar vztrajal: "Ne, ne, v redu je!" Zavrtel je nekaj gumbkov in komad je bil končan. Tudi sam sem včasih delal tako in muzika je bila takrat boljša kot zdaj. RZA me je nekako vrnil v čase, ko je bila več kot produkcijska izpiljenost vredna dobra ideja.

Sodeloval si že z mnogimi rapperji, ampak zagotovo je še kdo, s komer bi želel kaj narediti?

O, ja, nekaj jih je … recimo Outkast, Goodie Mob, cela njihova klika mi je všeč, Redman je kul, Freddie Fox, ki je tudi moj prijatelj, pa Guru, všeč mi je tudi Eminem …

Kje bi potegnil mejo med tem, kaj je underground in kaj je mainstream v rapu? Kje je ta črta, ko dobiček prevlada nad ustvarjalnostjo?

Če imaš v žepu veliko denarja, si bolj težko underground, v undergroundu so ustvarjalci, ki se borijo, ki imajo izdanih nekaj neodvisnih plošč in so bolj ali manj brez denarja. Jaz sem nekje v sredi: en žep ima denar, drugi pa ga nima. Mislim pa, da na prodajo najbolj vpliva pogostost predvajanja na radiu. Veliko zelo dobrih underground stvari bo vedno ostalo spodaj, ker pač ne prodrejo na radio. Sam delam veliko različnih stvari, ampak vedno se potrudim, da mi je to zabava, ne pa šiht. Rad delam dobre plošče. Že res, da me zanima tudi prodaja, ampak več kot to mi pomeni kvaliteta dela, ki ga opravim, to, da vem, da sem naredil nekaj, kar bo prestalo tudi preizkus časa. Rad delam stvari, ki jih bo moj sin poslušal čez leta in bo ponosen na to, kar je naredil njegov stari, ne pa da bi imel en velik super plesni hit, ki bi živel eno poletje, potem pa bi ga vsi pozabili. Muzika je neke vrste hieroglif: izraža to, kar si ti sam bil, mislil, počel v nekem trenutku.

Menda še vedno veliko didžejaš?

Ja, seveda, rad vrtim plošče, ne glede na to, ali sem v majhnem klubu ali v veliki dvorani ali pa na stadionu. Najprej sem didžej, šele potem producent. Ljudje tega ne vedo, ker me bolj poznajo kot producenta; to je pravzaprav v redu, saj so potem presenečeni, ko me vidijo vrteti in spoznajo še to plat Princa Paula. Nekajkrat sem kot didžej nastopal tudi na turneji z bendi: nekajkrat z De La Soul, pa z Gravediggaz, bil sem z Methodom Manom na Japonskem …

Kaj misliš, da se bo zgodilo s hip hopom v naslednjem stoletju?

Uf, pojma nimam …

Potem pa raje poglejmo v bolj konkretno prihodnost … Kdaj te lahko pričakujemo v Evropi?

Mislim, da s Prince Among Thieves nikoli ne bom nastopal po Evropi, kajti zadeva je prevelika, preveč zapletena, v končni fazi pa tudi predraga za kaj takega: ne bi pa rad šel na oder z okrnjeno zasedbo, ker to potem ni več ista stvar. Tudi sicer sem bolj malokrat gostoval v Evropi. No ja, delal sem nekaj koncertov Psychoanalysis … Letos me zagotovo ne bo, mogoče naslednje leto … Zdaj sem namreč zelo zaposlen, nekaj s svojimi projekti, nekaj pa delam tudi za druge. Zdaj sodelujem z Mikom Simpsonom iz Dust Brothers ter z Danom The Automatorjem, produciram ploščo Dela The Funkee Homosapiena, pa novi album Chrisa Rocka, potem so tu še Non Phixion, Tragedy Khadafi in Paul Barman, ki je zelo nadarjen in zabaven MC. Mislim, da bo plošča izšla septembra pri WordSoundu, komaj čakam.

Se pravi, da si še vedno povezan z WordSoundom?

Ja, jasno! Delam plošče s kakršnokoli kapaciteto: majhen proračun, velik proračun, nikakršen proračun … vse je odvisno od izvajalca in od tega, če me stvar zanima …

Se pravi, da ti kdo pošlje demo, in če ti je všeč, potem boš tudi produciral?

O ne, tako lahko pa spet ni … Paul Barman je nekakšna izjema, vsakih nekaj let se pojavi kdo, ki mi je res všeč in ki me prepriča. Ponavadi jaz lažje prepričam koga, naj dela z mano, kot pa da bi mene kdo prepričal, da bi delal kaj, kar mi ni v redu. Nisem človek, ki bi slišal demo in potem naredil zvezdo iz izvajalca ter ga ufural k Tommy Boy ali Def Jam. Rad poslušam demo posnetke in nove stvari, ampak nikogar pa ne bom jaz ufuraval; nisem založba, sem samo producent in delam svoje plošče. Lahko mi pošljete demo posnetke in jih bom poslušal, ampak jaz nisem Prince Paul, direktor založbe Tommy Boy. Ljudje včasih to težko razumejo. Sem navaden človek, ki pač producira muziko, in ne glede na vse uspehe in neuspehe sem vesel, da to lahko počnem. Ne zanimajo me zlato, denar, avtomobili, rad delam, kar delam. Najraje sem v studiu v svoji hiši na Long Islandu in tam mi je čisto lepo.

Za konec: mnogi producenti se postavijo tudi pred mikrofon. Si kdaj poskusil rappati?

Jaz rapper? Mojbog, samo tega ne. Nekajkrat sem poskusil za hec, ampak če bi to delal zares, bi pomenilo konec moje kariere. Če bom kdaj želel končati kariero, bom začel rappati.

Napo-Lee-Tano in Zed's