Urbana črnina XXL

Vrnitev didž-dž-džeja!

O ja, kje so tisti časi, ko smo na vrhu Iskrinega UKV Portoroža besno vrteli singlice naših očetov in mater: Duška Lokina, Zlatka Pejakoviča, Bay City Rollers, Abbe in Boney M. Na višji stopnji so vinili škripali v lesenem kovčku z imenom Traviata, tisti iz gmotno srečnejših družin pa so črno plastiko bahavo sukali na Gorenjevem namiznem glasbenem centru.

Potem so strici iz Nemčije namesto licenčnih mono kasetarjev Grundig-RIZ začeli uvažati stereo rekorderje iz katalogov Quelle in ceneno tajvansko robo. Vinili so romali v stranske prostore, v klet ali na podstrešje, z walkmani pa smo Slovenci tako samo še potrdili svoje tovornjakarstvo in glasbo konzumirali predvsem še s kaset. Jasno, do prihoda CD plejerjev, ki so vinil še bolj radikalno kot kasete potisnili v zaprašene kote in črnim ploščam podelili status antikvitet. A hip hop - kultura, ki je ob vinilih zrasla - je v nedrjih še vedno gojil posebno mesto za okroglo črno plastiko. Brez vinilov ni scratchanja, ni gladkega vmiksavanja, ni spremembe hitrosti, ni break beata, ni hip hopa, ni rapa. Brez vinila ni pravega partija, če pa ni partija, potem je naša eksistenca prazna in nesmiselna.

Črni mulci, ki so se konec sedemdesetih z gramofoni priklapljali na kandelabre in mimoidoče zabavali z zvijačami na gramofonih, so spočeli hip hop in od samega začetka skrbeli za njegovo distinkcijo od drugih glasbenih praks. Gramofon je bil poleg človeškega edini inštrument, potreben za proizvodnjo rap muzike. Kljub temu so bili džokejski junaki Kool Herc, Grandmaster Flesh, Jazzy Jezz, pa pozneje Terminator X in drugi kmalu potisnjeni v ozadje: na odru, v medijih in pri fanih. Mesto didžeja je bilo dolgo nekje zadaj v globini odra, čast, slavo in spoštovanje pa so obirali le klepetači iz prve odrske linije. Ker pa biblija poslednjim obljublja prvenstvo in ponižno čakajočim uspeh in slavo, so se jahalci plošč mirno in molče iz ozadja začeli prebijati naprej. Če lahko v hip hopu zadnjih let določimo kakršenkoli trend, je to vrnitev didžejev. Obe didžejski disciplini – vrtenje v živo in produkcija v studiu - sta trenutno nadvse vroči in nadvse noter. Kompilacijskim džokejskim klasikam Return Of The DJ 1 in 2 ter Deep in Deeper Concentration so kar po vrsti sledili samostojni izdelki pobov, ki jih v življenju ne briga za nič drugega, kot za igle, vrteče se krožnike in črno plastiko. Urbana črnina je tokrat črna kot noč, nadvse obsežna, predvsem pa tripartitna: najprej boste izpod moje tipkovnice prebrali nekaj ugotovitev o hip hop produkciji in nje glavnih akterjih v zadnji petletki, sledi poglobljen esej o scratcharjih, ki ga je pripravil Dani Boy, za češnjico vrh črne kupe pa še intervju s Princem Paulom (glej aprilsko edicijo Muske), ki uspešno in kreativno združuje vinilno in produkcijsko plat hip hop džokeja. Orajt didžej, put a nidl on a record …

Že res, da je temeljni prepoznavni element rap muzike beseda, prav tako je že več brihtnih glav uspešno dokazovalo teorijo, da so rapperji pravzaprav urbani grioti – prenosniki sporočil, ki so jih poznale afriške skupnosti že veliko let pred prisilnim odvažanjem zahodnih Afričanov na ameriško celino. Pripovedovanje zgodb, novic, legend in opisovanje razpoloženja duha se je potem v črnih glasbenih praksah ohranilo in sproti prilagajalo duhu časa vse do današnjih urbanih poetov. Kljub povedanemu pa prav tako velja, da je bil spremljevalec govorjene besede vseskozi ritem – in prav nič drugače ni danes. Hip hop kultura gotovo ne bi bila globalna, če ne bi mladen'čev in mladenk širom po svetu očaral ritem, ki je verno odseval besede pripovedovalca; mnogi zagotovo še danes več pozornosti posvečajo zvočni podobi rap muzik, kot pa besedam – beseda je pač vsak dan manj vredna. Upam si celo trditi, da rapparije v vseh večpomenskih razsežnostih lahko razumejo le Američani, pa še te bi lahko razdelil po regijah, odkoder določeni rapperji prihajajo. Evropskemu, predvsem pa japonskemu hip hop konzumentu pa več kot besede pomenijo ritem, produkcija, zvok na eni ter vizualne sestavine hip hop kulture – videospoti, moda, dizajn ovitkov plošč, grafiti – na drugi strani.

Po prvih letih, ko so bile hip hop zasedbe precej številne, je prišla dekada, v kateri so glasbeni ustvarjalci večinoma nastopali v tandemih: dvojcih didžeja/producenta in rapperja. Prvi je dal glasbi celostno podobo, prezentabilno, bolj ali manj prepoznavno in od drugih različno obliko, drugi pa je to podobo napolnil s takšno ali drugačno idejno in ubesedeno vsebino. Spomnimo se samo legendarnih dvojcev: Eric B and Rakim, Erick Sermon and Parish Smith (EPMD), Kool G Rap and DJ Polo, KRS-One and DJ Scott La Rock (Boogie Down Productions), DJ Jazzy Jeff and Fresh Prince, Guru and DJ Premier (Gang Starr). A večja medijska izpostavljenost glasnogovornikov (rapperjev) je producente (didžeje) potiskala vedno bolj v ozadje.

V začetku devetdesetih je nastalo bore malo klasičnih hip hop tandemov. Rojevale so se bodisi skupine z več MC-ji bodisi solistični rapperji, ki so obratovali zdaj s tem, zdaj z onim producentom. Identiteta rap zasedbe/izvajalca tako ni bila več pogojena z značilnim producentovim zvokom, ampak z vsebino in prezenco rapperja. Plošče tako niso več delovale kot zaokrožena celota in skupni idejni ter konceptualni dosežki sodelavcev, ampak bolj kot zbirke singlov, posameznih posnetkov klepetača, opremljenih zdaj s takšno, zdaj z drugačno glasbeno podlago. K temu je verjetno v veliki meri pripomogel tudi preboj rapa v zgornje prostore glasbenega posla; med pritiske na avtorje/izvajalce je gotovo sodilo tudi določanje, kdo bo s kom pri katerem projektu sodeloval. Če je pod krovom založbe bivalo več producentov, je vsak pač produciral komadek ali dva - in lepljenka je bila pripravljena. Trženje in promoviranje je bilo tako lažje, saj so publiki predstavili le rapperja – enega človeka torej – in njegovo novo ploščo. Le koga so ob medijskem zgražanju nad neprimernim besedjem sploh še zanimali ritmi iz ozadja …

A pobje, ki govorijo z rokami, se niso dali. Mirno so čakali na svojih pet minut in dandanes v veliki meri obirajo obresti za investirano potrpežljivost in kreativnost. Da se kanijo stvari zavrteti v drugo smer, je nakazal leta 1992 izdani album The Chronic. Podpisal ga je Dr. Dre, hip hopovski veteran iz Los Angelesa, nekoč sicer član zaradi močnih egov razpadle skupine N.W.A. The Chronic je bil eden prvih hip hop dolgometražcev, ki so ga tržili in prodajali pod producentovim imenom, in kot tak zagotovo pomeni prelom, še posebej, ker je bil presneto dober in presneto presneto dobro prodajan. Da ima Dre zlate prste, je pokazal njegov naslednji podvig: prvenec Snoopa Doggyja Dogga Doggystyle, ki je rekordno hitro dosegel platinasto naklado. Dre je postal eden najbolj iskanih producentov, zvok, ki ga je predstavil na The Chronic in Doggystylu, pa je postal orientir za večino zahodnoobalnih producentov in temeljni kamen za novo podzvrst rap godbe, g-funk. Seveda pa Dre ne spi na lovorikah, ampak gre naprej: njegovo trenutno najbolj vroče odkritje je Eminem, naslednje leto pa bo izšel drugi del Kronike.

Nekoliko drugače, bolj po koščkih in z manj hrupa se je med legende hip hop produkcije vpisal DJ Premier. Poba iz teksaškega Houstona je v New York prignalo dopisno sodelovanje z Gurujem. Zasedba Gang Starr, ki sta jo osnovala pred dobrimi desetimi leti, je še vedno pojem svežine in inventivnosti v hip hopu; nedvomno je pripomogla tudi produkcija deloholičnega Premiera. Njegove izdelke označujejo klavirske zanke ter čisti, včasih že kar suhi, vedno pa čvrsti ritmi, narejeni v starošolski maniri (se pravi sestavljeni iz posameznih semplanih udarcev različnih tolkal); nadgrajeni so s simpatično, sredi devetdesetih že skoraj pozabljeno prvino, scratchi. Premierova muzika je tako rekoč idealna za rapperje, ki so v podzemlju dodobra naštudirali tehniko, zdaj pa potrebujejo dobro produciran komad za skok na višjo raven, do podpisa pogodbe s katero od založb. Do preboja je pomagal Jeruju The Damaju, M.O.P., Nasu in še komu, na spisku ljudi, katerim je delal muzike (bodisi originale bodisi remikse), pa je po zadnjem štetju reci in piši 70 (!!!) imen, med njimi tudi Sinead O'Connor, Janet Jackson, Neneh Cherry in Limp Bizkit. Premier pa še kar noče iz svojega cesarstva v studiih DandD …

Preden se z Danijem podate v praskajoči svet gramofonistov, moram med zaslužne za ponovni vzpon ugleda producentskega ceha omeniti vsaj še tri hip hop producente: RZA, Prince Paul in DJ Muggs. O prvih dveh sem podrobneje pisal marca in aprila, zatorej tokrat še o Muggsu. Nepoučenim ime DJ Muggs ne pomeni kaj veliko. Če rečem House Of Pain, boste nekateri že zastrigli z ušesi. Preostanek množice spravim v delirij z besedama Cypress Hill. Ja, Lawrence Muggerud, sin italijanskih priseljencev, a.k.a. DJ Muggs je arhitekt zvoka losangeleških transžanrskih pohastih hip hop veteranov. Temni ritmi vseh mogočih hitrosti, poigravanje s pitch kontrolami, uporaba in razštelavanje kitarskih in latino trobilnih samplov ter značilni zategnjeni piski so Cypress Hill naredili za med alternativnimi rockerji gotovo najbolj priljubljeno hip hop zasedbo. DJ Muggs pa obira spoštovanje tudi v hip hop komuni: na kompilaciji Soul Assassins Chapter 1 so na njegove ritme rappali mnogi mikrofonski carji: KRS-One, GZA/Genius, Mobb Deep, Goodie Mob in Wyclef Jean. In kaj je pri tem najlepše? Da prihaja Soul Assassins Chapter 2 in da DJ Muggs snema ploščo skupaj s Trickyjem …

Omenjeni producenti mogoče niso najboljši producenti, prav tako tudi niso najbolj uspešni in bogati. Zagotovo pa sodijo med najbolj inventivne in prodorne ljudi v svetu hip hopa. Z novimi zvoki ter vztrajnim preusmerjanjem pozornosti od besed tudi k ritmom so odprli možnosti in dali korajžo še drugim: v zadnjem letu so tako izšle solo plošče Peta Rocka in Kida Caprija, dveh legendarnih hip hop producentov, svoje minute slave sta obrala mikstejperja Funkmaster Flex in DJ Clue, hitovska kompilacija Ruff Ryders je skoraj v celoti produkcijsko delo Swizza Beatza, sole sta izdala pop hip hop producenta Timbaland in Jermaine Dupri, iz podzemlja pa že tiščijo novi producenti – recimo Peanut Butter Wolf. Didžeji torej končno dobivajo mesto, ki jim gre. In prav je tako, saj sem prepričan, da se precej bolj kot klepetavi kolegi zavedajo bistva hip hop kulture – odprtosti, inovativnosti in duhovitosti.

Napo-Lee-Tano