Letnik: 1999 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: BIGor

Rhythm Thieves

Spontanost Blond Rocka

Tretji varovanci ljubljanske založbe FV Music, skupina Rhythm Thieves, so se prepričljivo in samozavestno postavili ob bok kolegom Dicky B. Hardy in Hic Et Nunc. Izid albuma prvenca Blond-Rock ni le pomembna prelomnica za samo skupino, ampak nudi tudi izven slovenskih rockovskih meja ne ravno vsakdanjo konvencionalno rockovsko držo.

Po treh letih delovanja ste le izdali album, singel pa ste izdali že na samem začetku delovanja.

Žiga, pevec (Ž.): Res je, po šestih mesecih smo že imeli singel namesto demo kasete.

Se vam zdi, da ste se prehitro odločili zanj?

Jernej, kitarist (J.): Še deset komadov nismo znali zaigrati, ko smo ga že imeli. Bilo je v redu, da smo šli tako hitro snemat. Takšna izdaja ima velik vpliv na razvoj benda.

Tina, bobnarka (T.): Vse je prišlo in nastalo spontano!

Česa ste se v tem času najbolj naučili?

T.: Skregati se in se potem spet pogovarjati.

Miha K., kitarist (M. K.): Pa tudi, da vse počnemo zaradi sebe.

Koliko je na vaše delovanje vplivala Ljubljana? Da ste bili in ste še sodelavci Radia Študent, da ...?

Vsi: Zelo!

Ž.: Smo del scene, vsi vse poznamo. Imeli smo možnosti, ki jih nekateri nimajo.

J.: Imeli smo povsem enake možnosti, vendar je zanimanje ljudi drugačno, če se poznaš in si v stiku.

Enkrat ste se drli: "Rhythm Thieves iz Bunkerja!" Ali vam manjka plesnivi B 51, kjer ste začeli?

T.: Za instrumente je veliko boljše, da nismo več tam.

Ž.: Bunker lahko jemlješ kot bunker B 51 ali kot pravi bunker. Enkrat, ko sem šel iz B 51, me je legitimiral policaj in me vprašal, od kod prihajam. Ko sem mu odgovoril, da iz bunkerja, je tip panično vprašal: "Od kod?"

M. K.: Pred leti je prišel prav, bil je naveza: tam se je vrtela taka glasba, dalo se je priti do FV-ja, pa na Radio Študent. Danes pa Ljubljana nima česa podobnega. Vprašanje je, kaj bi se danes dogajalo v bunkerju, če bi bil odprt ...?

J.: Lahko bi obstajal kakšen drug bunker!

Vsi: Ja!

Kako pa gledate na današnjo slovensko glasbeno sceno?

J.: Najboljši in najlepši primer so 2227. Dobri so zato, ker že deset let gonijo to, kar imajo radi. Vse jim stoji, igrajo kot strela, imajo koncept, ki deluje.

Ž.: In vsakič, ko jih vidiš, veš, da so 2227.

M. K.: Tudi CZD in Indust bag so takšni ... samosvoji!

Kaj pa medijski prostor ...?

J.: Lahko si prisoten povsod. Tudi mi gremo lahko na televizijo ...

Miha R., basist (M. R.): Ja, v Petko!

J.: ... in po radijskih postajah. Zdi se mi, da je efekt čisto enak, ali si v undergroundu ali si želiš priti bolj ven.

Meniš, da z nastopi po natlačenih veselicah ne bi prišli do občinstva?

J.: Če bi šli igrat z Big Foot Mamo na Primorsko, dvomim, da bi ljudje, ki poslušajo našo muziko, sploh prišli na ta koncert. Le kakšnim 10 odstotkom tistih, ki bi prišli na Big Foot Mamo, pa bi bili všeč.

Ž.: Vsi ti bendi so zanimiv pojav. Big Foot Mama so pred časom krožili s Perom Lovšinom, to je vplivalo na Big Foot Mamo. Potem so Prisluhnimo tišini začeli turati z Big Foot Mamo in zdaj imajo vplive Big Foot Mame.

Govorimo o slovenskem modelu rokenrola?

J.: Kaj bi morali mi, pa Dicky B. Hardy in Hic Et Nunc spremeniti!?! Glej, imaš Pankrte, Sokole, Lovšina, pa še Big Foot Mamo - vsi imajo skupne točke: slovenska besedila, igrajo sredinski rock, pri tem pa komunicirajo s publiko. Če bi se Dicky B. Hardy ali pa mi skušali obnašati kot Pero Lovšin ali kot Big Foot Mama, bi se spremenili. V tej glasbi se ne moreš tako obnašati. Dvomim, da bi si Niko iz Dickyjev privoščil pred komadom Handy Man: "Dejmo, roke skupaj!" ... (splošen smeh)

Z albumom ste se distancirali od surovega garažnega zvoka.

M. K.: Do garažne glasbe imamo pozitiven odnos, vendar se je s časom naveličaš. Vedno so bile prisotne ideje, da bi poskusili tudi kaj drugega, vendar so zamisli večje od zmogljivosti. S časom in vajami smo se jim približali.

Odrekli ste se rabi efektov, naredili ste zelo čisto ploščo.

J.: Bedasto se mi zdi, da bi zveneli kot 350 tisoč drugih bendov. Komu se bo zdelo popolnoma heretično, da smo kot garažni rockerji v svojem štosu in da ne zvenimo, kot bi morala zveneti takšna glasba, se pravi z že vnaprej postavljeno šablono.

M. K.: Še ena stvar je! Singel smo posneli v živo, za album smo izkoristili prednosti studia.

Na plošči imate starejše in novejše komade. Pri novejših komadih so sledi razgrajevanja, čutijo se osebni vložki in interesi, napredek.

M. K.: Mislim, da je to nakaz novega. Želeli smo zaokrožiti prvo fazo. Po svoje si želim, da bi se oddaljili od teh rockovskih in punkovskih form, ki pa bi jih po drugi strani ohranili - kombinacija, ki pripelje do blond rocka.

Trdite, da igrate blond rock?

J.: Izhajamo iz garaže, ampak mislimo, da nismo garažna rock skupina. Spraševali smo se, kakšno muziko igramo, in ob tej zajebanciji nam je prišel blond rock, ki je prav dobro ime. Sprva smo hoteli nasloviti album z Moonkiller, med snemanjem pa se nam je zvok zazdel blond.

M. R.: Svetla glasba je na njem!

Ž.: Odprti smo do glasbe, in če bi ostali pri garaži, ne bi šli v to. Res bi bilo heretično, da bi izdali ta didžej remiks ...

... ki bo pritegnil pozornost.

M. R.: Ali pa odbil.

Tudi. Kako je prišlo do sodelovanja z DJ Novo?

J.: Spontano. Srečali smo ga in ga vprašali, če bi naredil remiks. Načelno smo se zmenili, da bo dobil komad, ki naj ga naredi popolnoma neodvisno.

M. R.: Zanimala nas je nova interpretacija komada.

Ž.: Ko je DJ Nova prinesel remiks, nas je vprašal: "Saj ne mislite prodreti s tem komadom v diskoteke?" (smeh)

Kaj pa umestitev arhivskega posnetka istoimenske skupine iz dvajsetih?

T.: Ne vem, če lahko govorimo o tem.

M. K.: Glasujmo! (glasujejo)

J.: Trije smo za, dva proti.

T.: Zlatko Kaučič je enkrat prišel v KUD-a, kjer sem delala za točilno mizo. Peco me je predstavil kot bobnarko iz njegovih krajev, po krajšem pogovoru sem mu povedala, da igram v Rhythm Thieves. Povedal mi je, da so nekoč že obstajali neki Rhythm Thiev's, ki si jih je presnel v Amsterdamu. Ko smo šli snemat, smo ga poklicali, če bi nam poslal posnetek. Mislil je, da bomo delali priredbo, in samo čudil se je, ko je izvedel, da bomo dali originalni komad na CD.

J.: Mislim, da zadeva zelo dobro zaokroži sam album. Zadnja dva padeta zelo dobro.

Zato pa ste priredili Sonics. Opazno je, da ste komade že tolikokrat preigrali, da jih niste le dodelali, ampak tudi predelali. Na trenutke se mi dozdevajo prav smešno hitri.

J.: V naši glasbi se ogromno dogaja, in ko prvič slišiš album, ti mine kot strela. Komadi so zelo nabiti, vsake štiri sekunde se menja rif ... (splošen smeh)

M. K.: Praviš, da hitro minejo ... nočemo delati dolgih komadov, več lahko narediš v nekaj sekundah. Naša filozofija je pravzaprav filozofija hard cora, samo da je bolj domiselna.

BIGor