Saga o pianistih

Era klavirja

Založba Philips Classic je lani začela uresničevati zadnji projekt v seriji Great Pianists Of The 20th Century (Veliki pianisti 20. stoletja), ki je tudi največji projekt v zgodovini snemalne industrije. Pri uresničitvi sodelujejo tudi Philipsove konkurentke - velike snemalne družbe, med njimi EMI Classics, BMG Classics, Deutsche Gramophon, Decca in Sony Classical. Glavni pokrovitelj projekta je proizvajalec klavirjev Steinway and Sons.

Projekt bo obsegal sto zgoščenk z interpretacijami oseminšestdesetih pianistov, ki so zaznamovali glasbeno dogajanje dvajsetega stoletja. Vsak pianist je zastopan vsaj z eno samostojno zgoščenko, nekateri pa bodo predstavljeni kar s tremi. Philips je ob predstavitvi projekta izdal tudi dve zgoščenki, na katerih so selekcionirani izseki posnetkov teh pianistov, hkrati pa je vsak izmed njih na kratko predstavljen v spremni knjižici. V knjižici je tudi seznam vseh zgoščenk z naslovi skladb in s predvidenim datumom izida: projekt so začeli uresničevati avgusta lani, končali pa naj bi ga avgusta letos.

Producenti projekta bi bili vsekakor zadovoljni, če bi lahko med zveneča imena pianistov tega stoletja uvrstili tudi starejše pianiste, ki pa žal niso imeli tehničnih možnosti za snemanje repertoarja. Zgodovina snemanja klavirske glasbe ne sega namreč nič dlje kot v leto 1888, ko je takrat 12-letni Josef Hofmann (1876-1957) napravil prve posnetke na Edisonovem fonografu, ki je bil prvič patentiran leta 1877; nekoliko kasneje se mu je v snemanju pridružil še pianist Hans Von Bülow (1830-1894). Prav ti posnetki so bili prvi v zgodovini snemanja glasbe nasploh.

Toda pianisti niso bili pionirji zgolj na področju snemanja. Glasbeni dogodki so bili dolgo časa del družabnih srečanj, na katerih je bilo igranje instrumentov zgolj ena od dejavnosti ali pa samo ozadje celotnega dogajanja. Postopoma so se uveljavljali koncerti, na katerih je igralo več umetnikov hkrati, nikdar pa se ni predstavil le en sam glasbenik. To se je zgodilo šele leta 1839 v Italiji, ko je skladatelj in virtuozni pianist Franz Liszt (1811-1886) prvič v zgodovini koncertiranja organiziral solo recital. "Le concert, c'est moi,"je parafraziral Ludvika XIV., in recitale najprej poimenoval musical soliloques. Recital je namreč v prvotnem pomenu besede nastop pevcev z instrumentalisti, sodoben pomen pa je prvič dobil 1. maja 1840, ko je bil na plakatu objavljen Lisztov recital v Londonu. Prav romantično obdobje, ki je v ospredje postavljalo jaz, je omogočilo solistično koncertiranje, kakršno je v veljavi še danes. To pa ne pomeni, da so pianisti začeli osvajati svet šele s pojavom Liszta in solističnih recitalov.

Liszt je z lepo pojavo in z vsestranskim glasbenim talentom dobesedno osvajal. Bil je visok, suh in lepega obraza. Kadar je igral v trenutkih vznesenosti, so mu dolgi lasje, ki so padali do ramen, povsem prekrili obraz. Bil je izredno muzikalen in sposoben odlično zaigrati tudi partituro, ki jo je videl prvič. Bil je poosebljen ego: zavedal se je vseh svojih talentov, rad je bil v središču pozornosti - tudi kadar je igral z orkestrom in je orkester igral tutti. Takrat je Liszt čas preprosto porabil za govorjenje, udarjanje takta z nogo ob tla, gestikuliranje ... Ob njegovi pojavi so meščanske dame, ki so ga poslušale, povsem izgubile glavo. Namesto cvetja so mu na oder metale nakit, brezumno so vreščale, se onesveščale ... Harold C. Schonberg, avtor knjige Veliki pianisti, navaja tudi druge norosti, ki so obsedle Lisztove oboževalke: neka dama je cigaretni ogorek Lisztove cigarete menda do konca življenja čuvala v nedrjih. Spet druge ženske so zbirale počene žice; Liszt je menda običajno zahteval na odru tri klavirje. Na vsakem od njih je igral nekaj časa, in ko se ga je naveličal, je sedel za drugega. Seveda so imeli vsi trije klavirji na koncu koncerta po nekaj počenih žic.

Po drugi strani pa Lisztov tekmec Sigismund Thalberg(1812-1871) menda ni bil njegov rival zgolj v pianističnih veščinah. Schonberg za dokaz citira Schumanna: "... če bi si kdorkoli drznil kritizirati Thalberga, bi vzrojila vsa nemška in francoska dekleta, kakor tudi njihove vrstnice v drugih evropskih državah."

Liszt in Thalberg ter tudi nekateri njuni sodobniki in nasledniki so bili pravzaprav predhodniki 'pop' in 'rock' zvezdnikov. Ko si skušam predstavljati dami, ki sta se na Lisztovem koncertu celo stepli za njuhanec oboževanca, se mi zdi, da bi podoben prizor lahko videli tudi na koncertu Beatlov v šestdesetih. Sicer pa se je Liszt v starejših letih krepko pokoril za izzivanje ženskih src; 54-leten je stopil med samostanske zidove in se odtlej posvečal skladanju sakralnih del.

Franz Liszt.

STOLETJE PIANISTOV - SKLADATELJEV

Liszt je bil učenec Carla Czernyja (1791-1857), ki je danes znan predvsem po številnih etudah, s katerimi mladi pianisti urijo tehniko. Czerny pa je bil učenec Ludwiga Van Beethovna(1770-1827), ki mu je bil klavir osnovno glasbilo, na katerem je skladal vsa dela, ne le klavirska. Beethoven je klavir igral tudi v javnosti - tudi tedaj, ko je že povsem oglušel. Zamisli je skušal prikazovati na klavirju, a mu zaradi gluhosti ni vedno najbolje uspelo. Njegove notranje predstave so namreč zahtevale veliko bolj izpopolnjen instrument, kot mu ga je nudila tedanja doba. Po svoje je Beethoven že anticipiral klavir prihodnosti, ki bi imel možnost proizvajanja razsežne palete tonov - od najtišjih do najbolj gromkih. Zato je njegov klavir obnemel, ko so prsti zahtevali senzitivnost zvokov, ali pa se je moral pomočnik, ki je držal sveče ob notnem stojalu, zaposlovati tudi z reševanjem počenih žic iz klavirja.

Klavir, kakršen je v rabi danes, so poznali šele v drugi polovici prejšnjega stoletja. Sodoben klavir ima 88 tipk, možnost repeticij in niansiranja tonov, dva (oziroma tri) pedala ter kovinsko konstrukcijo, nad katero so napete strune, ki zavibrirajo ob udarcu kladivca (sproži se ob udarcu na tipko). Temelje klavirju so postavili že pitagorejci; ugotovili so, da dajo določena razmerja v dolžini strune tone različnih višin. V renesansi so bili že v rabi razni instrumenti s tipkami - clavecin v Franciji in virginal v Angliji. V Bachovem času so igrali na čembalo in klavikord. Prav v tistem času, leta 1709, je Bartolomeo Cristofori izumil klavir, ki ga je poimenoval gravicembalo con piano e forte. Predstavil ga je tudi J. S. Bachu, vendar je bil instrument, ki je imel prvič v zgodovini možnost produciranja tihih in glasnih tonov (ne pa še niansiranja), toliko pomanjkljiv, da Bacha ni prepričal (na jezo proizvajalca, saj je bil Bach konec koncev vpliven organist in čembalist). Sicer pa je neposreden predhodnik današnjega klavirja pianoforte (it. tiho-glasno), ki je bil v času dunajske klasike na prelomu iz 18. v 19. stoletje že toliko izpopolnjen, da je izpodrinil dotlej prevladujoči čembalo.

Klavir Cristoforija iz leta 1720 je najstarejši ohranjeni klavir. Stoji v Metropolitanskem muzeju v New Yorku. Pianist in organist Martin Souter je v seriji o historičnih instrumentih na tem 'očetu vseh klavirjev' posnel dela Scarlattija in Bacha.

Mozart je uporabljal še oba instrumenta dokaj enakovredno. Za pravega očeta klavirske tehnike pa velja italijanski skladatelj Muzio Clementi (1752-1832). Njegov sodobnik je bil češki pianist in skladatelj Jan Ladislav Dussek (1760-1812). Prav Dussek je za vedno rešil polemiko, kako naj bo pianist obrnjen proti publiki; dotlej je bilo namreč v prevladi igranje z obrazom proti publiki. Le beau Dussek (lepi Dussek) pa se je odločil občinstvu pokazati lepi profil, obenem pa je bilo krilo odprtega klavirja naravnano tako, da je bil zvok najbolje posredovan publiki.

Klavir je postal kmalu zelo popularen. Bil je domena meščanskih slojev in v salonih njihovih stanovanj se noben družabni večer ni mogel odvijati brez klavirskih zvokov; zato Schonberg upravičeno trdi, da je klavir prispeval k popularizaciji glasbe v 19. stoletju toliko kot gramofon v 20. stoletju. Vse več je bilo namreč takih, ki so želeli igrati na klavir, obenem pa so nastajale nove klavirske skladbe. Skladatelji pianisti pa so dobili še tretji poklic: postali so učitelji klavirja. Postopoma so oblikovali metode poučevanja, nekateri so jih tudi zapisovali in celo objavljali.

V romantiki se je kot eno največjih pianističnih imen proslavil Frédéric Chopin (1810-1849). Bil je pravzaprav edini v zgodovini klavirske glasbe, ki se je posvetil skoraj izključno samo skladanju klavirskih skladb. Bil je skorajda samouk (v Varšavi ga je poučeval skladatelj Elsner, ki pa v osnovi ni bil pianist), vendar je v klavirsko tehniko vnesel veliko novosti. Še več: etude, ki so pred tem vsakemu pianistu služile zgolj za urjenje prstov, so pod Chopinovimi prsti dobile veliko muzikalno vrednost. Chopin je prav tako slovel zaradi izjemnih interpretacij skladb. Te niso imele glamurja kot Lisztove, povrh vsega je bil Chopin zaradi bolezni (jetike) tako slaboten, da je lahko koncertiral zgolj pred izbrano publiko, saj bi se sicer v velikih dvoranah ton klavirja izgubil.

Chopin je postal in ostal pesnik klavirja. Lirik, toda po nemško, je bil tudi njegov sodobnik Robert Schumann (1810-1856), le da je on zaradi napačne vadbe, zaradi katere mu je ohromel prst, moral že zelo zgodaj opustiti koncertiranje, zapustil pa nam je zajeten repertoar klavirskih skladb.

Revolucijo je klavirska tehnika doživela tudi v dobi, ki je sledila romantiki. Skladatelja Debussy in Ravel sta zaznamovala impresionizem in zlasti Debussy je vnesel v klavirsko glasbo toliko tehničnih in interpretacijskih novosti, da njegov stil praktično ni mogel dobiti naslednika. Tudi dvajseto stoletje ima nekaj skladateljev, ki so bili za življenja tudi izvrstni pianisti. To so bili Saint-Saëns,MessiaeninFranck v Franciji, Albéniz v Španiji,Bartókin Dohnányi na Madžarskem, Prokofjev in Skrjabin v Rusiji. Rusija je imela tudi Stravinskega, ki je imel klavir za tolkalo (ker pač udarjamo po tipkah, zato da bi proizvedli ton). Vendar je v Philipsovem projektu velikih pianistov dvajsetega stoletja zgolj en skladatelj, ki si hkrati zasluži tudi ime odličnega pianista. To je bil Sergej Rahmaninov (1873-1943). Diplomiral je iz skladateljevanja in klavirja, vendar je v letih od 1890 do 1917 v glavnem samo skladateljeval. Oktobrska revolucija je bila zanj prelomna, saj mu je uničila posestvo, zato je bil primoran z družino bežati prek Švedske v ZDA, kjer je sprevidel, da bo finančno krizo družine rešilo le koncertiranje. Ta preobrat je naredil njegove skladbe še bolj popularne. Hotel ali ne, njegov preludij v cis molu je postal tako priljubljen, da ga je moral igrati na vsakem koncertu. Imenoval ga je 'it', saj je publika na vsakem nastopu zahtevala: "Play it!" (Igraj ga!). Rahmaninov prav v zadnjem času, zlasti v Britaniji, doživlja preporod. Londonski South Bank Centre je maja v ciklu Skrite perspektive pripravil serijo koncertov z naslovom Rediscovering the music of Rachmaninoff (Ponovno odkrivanje glasbe Rahmaninova). Pred kratkim je bil posnet tudi dokumentarec o njegovem življenju. V veliko pomoč pri posredovanju podatkov o Rahmaninovu je bil njegov vnuk Alexander, ki živi v Švici ob jezeru Luzern. Tam stoji vila, ki je bila nekoč last samega skladatelja in pianista; imenuje se SENAR (SErgej + NAtalija (njegova žena) + Rahmaninov). V tej vili stoji prelep klavir znamke Steinway iz leta 1921, prav tako last Rahmaninova. Ruski pianist Mikhail Pletnev (roj.1957)pa je nedavno naredil čudovito potezo, saj je prav v tej vili in na tem klavirju posnel CD z glasbo Rahmaninova.

Produkcija klavirjev se nadaljuje tudi v 20. stoletju in vsako leto predstavijo na glasbenih sejmih nove modele. Že leta so v modi raznovrstne električne klaviature. Klasični pianisti se jih poslužujejo le, če z vadbo ne smejo motiti sosedov in če so klaviature tako izpopolnjene, da se da glasbo na njih dinamično oblikovati in uporabljati pedal. Japonska firma Yamaha je razvila klavirje, ki omogočajo poslušanje s slušalkami in hkratno snemanje, pri nekaterih klavirjih je vgrajen tudi metronom. Po drugi strani se spreminja tudi oblikovanje klasičnih modelov - od steklenih klavirjev do modelov, ki naj bi nas popeljali v svet tretjega tisočletja. Vendar klasični pianisti še vedno prisegajo na stare preizkušene znamke, kot so Yamaha, Bechstein, Bösendorfer in seveda najbolj priljubljen Steinway and Sons. Pri izkušenem pianistu zmaga kvaliteta tona pred lepo obliko in elektronsko izpopolnjenostjo. Tako je tudi pianist Pletnev klavir Rahmaninova ocenil zelo dobro: še več, pravi, da je v primerjavi z današnjimi klavirji tako dober, kot če bi ferrarija primerjal s tovornjakom.

PIANISTI - INTERPRETI

Že v devetnajstem stoletju so se pojavili pianisti, ki so poleg svojih skladb na recitalih igrali tudi dela drugih skladateljev in obenem kultivirali prakso klavirskega koncertiranja.FelixMendelssohn (1809-1847) se je odločil, da ne bo igral opernih parafraz in sladkobnih del, ki so polnila salone. Ferdinand Hiller (1811-1885) se je loteval tudi del Bacha, Beethovna in Mozarta. Med pianisti je bilo tudi vse več žensk: Clara Schumann (1819-1896) je najbolj zaznamovala 19. stoletje in z vplivnostjo segala še daleč v naše stoletje. Ni bila samo dobra prijateljica Brahmsa, ki ga je navdihovala, postala je tudi interpretka, ki je širila popularnost del moža Roberta.

Hiller je poskrbel tudi za atrakcijo drugačne vrste: ker je igral iz not, je potreboval koga, ki bi mu obračal strani. To zna biti tudi nerodna zadeva, saj moraš na vsakem koncertu iskati človeka, ki je zanesljiv pri obračanju. Zato je Hiller izumil mehanizem za avtomatsko obračanje not, to je pripeljalo na koncert tudi marsikaterega radovedneža.

V šestdesetih letih devetnajstega stoletja se je rodil nov poklic: poklic pianista interpreta, ki ni bil nujno tudi skladatelj. Pianisti so dejavnost vzeli zelo resno in vadili po več ur skupaj. Kako tudi ne bi, saj so bili na vsakem koncertu pod drobnogledom publike, med katero so se znašli tudi tekmeci in kritiki. Biti zgolj ozadje na družabnem večeru je namreč nekaj drugega kot igrati na recitalu, na katerem so vse oči uprte vate.

Nekateri pianisti so postali pravi maratonci v vadbi; vsak je hotel doseči večjo tehnično popolnost kot tekmec. Tako je Nemec Hans von Bülow vsak dan posvetil pet do šest ur samo tehniki; Thalberg je vstajal ob treh zjutraj, da bi vadil. Poljak Leopold Godowsky (1870-1938) je bil ob klavirju praktično ves dan - če ni vadil, je skladal ali pa navduševal publiko s skladbami, ki so bile interpretirane tako popolno, da je veljal celo za nekakšnega matematika med pianisti. Godowsky je bil samouk; prav tako je bil brez pravega učitelja Italijan Ferruccio Busoni (1866-1924), ki je imel po vsakem koncertu navado sesti za klavir in vso noč preigravati odlomke ter jih kritično ocenjevati.

Še en primer obsedenca z vadbo: Nemec Alexander Dreyschock (1818-1869) se je odločil dobro igrati oktave. V ta namen je levo roko 'dresiral' po šestnajst ur na dan in na koncu so te oktave zares zvenele kot navadne pasaže. Poleg tega sta njegovi roki dobili tako moč, da so na račun gromovitega igranja zbijali tudi šale: med drugim so ga namesto 'enojnega' poimenovali kar 'trojni' pianist - drei Schock, tudi alegorija na priimek. O Dreyschockovem zavzetem igranju pa Schonberg navaja anekdoto: Na prvem koncertu pred cesarjem na dunajskem dvoru je Dreyschock igral v dvorani, ki je bila pretirano ogreta. Okna so bila zaprta in pianist se je znojil. Po koncertu je cesar povabil Dreyschocka, da se mu pridruži. Rekel mu je: "Dragi moj Dreyschock, poslušal sem že Moschelesa."Dreyschock se je poklonil. "Poslušal sem Thalberga," in Dreyschock se je še globlje poklonil. "Poslušal sem tudi Liszta." Dreyschock se je poklonil karseda globoko. "Poslušal sem vse velike pianiste, toda, nikdar, nikdar nisem videl koga, ki bi se tako zelo potil, kot se vi!"

Predan klavirju je bil tudi Adolf Von Henselt (1814-1889): vadil je po deset ur na dan, in če je bil s kočijo na poti, je vadil na nemi klaviaturi, ki jo je imel vedno pri roki. Podobno se je zgodilo ruskemu Židu, pianistu Leonidu Brumbergu (roj. 1925), kakor nam je sam povedal pred leti, ko je učil na poletnih klavirskih tečajih v Zemonu. Kot žrtev ruskega komunizma je bil nekaj let zaprt v Sibiriji, in da je obdržal svojo tehniko, je ravno tako vadil na nemi klaviaturi.

Današnji vrhunski pianisti se prav tako posvečajo intenzivni vadbi. Pred kratkim je 24-letni ruski pianist Arcadi Volodos celo izjavil, da določeno obdobje študira samo enega skladatelja: po več mesecev vadi ves njegov repertoar (ne samo klavirske skladbe!), zato da lahko na koncu izbere eno ali nekaj skladb, ki jih nato predstavi v javnosti.

Seveda so te več ur trajajoče vaje sistematične, sistematičnost pa je bilo moč razviti po metodah pianistov, ki so se proslavili tudi kot klavirski pedagogi. Tako so se iz enega samega umetniškega centra - Pariza - razvile klavirske šole, ki so izraz nacionalnosti, katerim so pripadali pianisti. Razvila se je stroga, sistematična nemška šola. Francoska šola je polna elegance in ritmične preciznosti. Ruska šola je zaslovela po odnosu do lepega, toplega tona, medtem ko je angleška šola eklektična. Zbrala je najboljše pianiste in pedagoge drugih šol, vendar angleška šola še danes proizvaja prej dobre obrtnike (ki v nasprotju z drugimi zelo hitro naštudirajo gradivo) kot pa umetnike.

V zadnjih letih je čutiti težnjo po univerzalnosti klavirske estetike, saj si pianisti nabirajo znanje in izkušnje ne le v matičnih državah, temveč tudi drugod in pri različnih profesorjih - najsibo ob rednem študiju ali pa na tečajih in seminarjih. Interpretacija tako ni izraz neke šole, temveč bolj osebnosti in značaja interpreta. Bolj kot pripadnost šoli, ki naj bi bila izraz nacionalnega stila, so pomembni pedagogi, za katere se odločajo posamezni pianisti. Če je mlademu pianistu všeč neki pedagog (ki je morda povrh vsega tudi odličen interpret), se odloči za študij pri njem, pa četudi je povezano s stroški bivanja v drugi državi. Marsikdaj tudi pedagogi povabijo mladega talenta, ki jih je očaral na tekmovanju, tečaju ali na nastopu. Kakor obstajajo rodbinska debla, tako se tudi pianisti radi ponašajo s svojimi 'očeti', 'dedi' in 'pradedi'. Resda znajo biti klavirski pedagogi učencem očetje (ali matere) v pravem pomenu besede (koliko pianistov je že izjavilo, da jim je njihov pedagog kot druga mati ali drugi oče ali pa celo njihovo nadomestilo!). Pedagog mora biti ne samo dober pianist, temveč tudi psiholog, ki zna 'terapevtsko' voditi 'pacienta' na poti proti karieri. Tako pedagog z učenci marsikdaj deluje kot družina. In če dober pedagog potuje po svetu, zato da poučuje na poletnih tečajih, se njegova 'družinica' običajno seli za njim. Koliko srečnih in nesrečnih ljubezni se je razvilo med učenci (učenkami) in pedagogi; nemalo jih je simbiozo za klavirjem podaljšalo tudi v zakon (nam vsem znani hrvaški pianist Ivo Pogorelić se je poročil s profesorico - zdaj že pokojno Alicio Kezeradze).

Konec koncev še tako dober pedagog ne bo naredil dobrega pianista, če ta ne bo zavzeto vadil. Chopin, Busoni in Godowsky so bili samouki, a so se vendarle proslavili kot odlični pianisti. Ko je dvajsetletni Chopin prišel v Pariz, mu je Kalkbrenner, ki je slovel kot pedagog, ponudil klavirske lekcije. Chopinu je obljubil, da bo iz njega naredil pravega pianista, če se bo pri njem sistematično šolal tri leta. Hvala bogu se je Chopin odrekel tej časti in obdržal slog in tehniko, ki sta toliko prispevala naslednjim generacijam!

Za Chopinom so se zvrstili še mnogi pianisti, ki so postavili temelje pianizmu, kakršen je v današnji praksi. Med pianisti, ki so živeli v prejšnjem stoletju, želim omeniti še Američana Gottschalka (1829-1869), ki je po študiju v Evropi dvignil raven pianizma v Ameriki.

Naše stoletje so zaznamovale tudi ženske: prva med njimi je bila Wanda Landowska(1877-1959), Poljakinja, ki je koncertirala na čembalu in na klavirju. Zavzemala se je za oživljanje stare glasbe, obenem pa je premierno igrala dela sodobnikov. Britanija je imela Myro Hess (1890-1965), ki je znana po klavirski priredbi Bachovih koralov. Po nenavadni interpretaciji Bachovih del je slovela tudi Rosalyn Tureck (roj. 1914), ki je imela ali zavzete zagovornike ali izrazite nasprotnike. Argentinka Martha Argerich(bojda so njeni predniki Hrvati) še danes osvaja z izjemno energijo; letos julija jo bomo lahko slišali tudi na ljubljanskem poletnem festivalu. V Ljubljani pa živi prva dama slovenskega pianizma, Dubravka Tomšič, ki je zadnja leta močno priljubljena v Ameriki. Tam se je v mladosti tudi nekaj časa šolala, in to pri enem največjih pianistov - Arturju Rubinsteinu.

Vladimir Horowitz: legenda klavirja. Njegov debut leta 1926 v Berlinu je bil 'tornado, ki se je izvil iz stepe'. Njegove interpretacije so za vedno ostale neponovljive.

Žid Artur Rubinstein (1887-1982) se je rodil na Poljskem, vendar je deloval v Ameriki (še dandanes velja, da se je najbolje izobraziti v Evropi - najbolje v Britaniji, služiti kruh pa v Ameriki). Bil je med zadnjimi 'romantiki', ki so nas zapuščali v osemdesetih letih: poleg njega še ruski Žid Vladimir Horowitz (1903-1989), ki se je ravno tako preselil v Ameriko, Rudolf Serkin (1903-1991), prav tako ameriški pianist ruskega rodu, in Čilenec Claudio Arrau (1903-1991). Toda naj se tokrat posvetim samo Rubinsteinu, čeprav so si vsi ti pianisti zaslužili posebno poglavje v zgodovini pianizma. Rubinstein se je proslavil zlasti kot odličen interpret Chopinovih del - namesto osladnega igranja je skušal odkriti pravega Chopina: ne tistega, ki je hiral in se predajal sentimentu, temveč moškega, ki je ovekovečil poljske narodne motive v izdelanih glasbenih oblikah. Rubinstein je vztrajal pri svojem in šele čez leta dobil privržence pri publiki in kritikih. Njegovo življenje pa je bilo tudi sicer burno - in bogato, kakor ga je tudi opisal v dveh knjigah avtobiografije Mojih mnogo let. Dobra hrana, ženske, cigare in odlična vina so ga zavajali pred nujnostjo vadbe. (Iz časov, ko sem še študirala, se spominjam plakata v kolegovi sobi, na katerem je bil narisan Rubinstein, pod sliko pa je v nemščini pisalo: "Raje se nekoliko tresem pred koncertom, kot pa da vadim po šest ur na dan.")Sicer pa se je Rubinstein nekoliko zresnil v kasnejših letih; pravzaprav ga je na realna tla postavila industrija gramofonskih plošč, ki je zahtevala jasnost in točnost. Zato se je odločil, da občinstvu ne bo več igral napačnih not (približno trideset odstotkov na vsakem koncertu, kot je sam priznal); namesto teh so nastali številni čudoviti posnetki.

Seveda Rubinstein ni bil edini pianist, ki je namesto vadbe raje užival v življenjskih radostih. Tudi Liszt je osvajal s šarmom. Namesto o nekaterih današnjih pianistih, ki so polni denarja, se med koncerti preoblačijo, živijo na velikih posestvih, so solastniki bank ..., pa še primer iz preteklosti: Poljak Ignacy Paderewski (1860-1941) je z glamurjem, ki je spremljal koncerte, prikril tudi negotovost. Imel je svoj vagon v vlaku, svojega kuharja, maserja, zdravnika ... Vsekakor številne ugodnosti, ki bi jih prej pripisali državniku, ne pa glasbeniku. Sicer pa je Paderewski nekoliko kasneje v resnici prevzel tudi vlogo poljskega predsednika.

Po drugi strani pa je bil Shura Cherkassky (1911-1996) znan po skromnosti: za življenje mu je zadostovala skromna soba v središču Londona, vadil pa je celo na pianinu, ne na klavirju, kot bi človek pričakoval od takega koncertnega mojstra.

Pomembna sestavina v glasbi so čustva, njihove intenzivnosti in kvalitete pa ne moremo izmeriti. V glasbi ne moremo postavljati rekordov kakor v športu. Prav tako ne moremo določiti, kdo je absolutno najboljši pianist. Lahko bi primerjali cene, ki jih dandanašnji postavljajo pianisti za koncerte in snemanja, vendar še vedno ne bi mogli dobiti prave slike. V preteklem stoletju in še prej je bil običaj, da sta se dva pianista 'pomerila' med seboj v navzočnosti kritične publike. Važne so bile tehnične veščine, možnost improviziranja na temo, interpretacija ... Taka tekmovanja niso več v navadi, četudi se vsako leto na številnih tekmovanjih pomerijo mladi pianisti. Toda zmaga še ne pomeni, da je pianist že ovenčan s slavo. Pred njim je še vedno dolga pot; marsikdo, ki je bil na vrhu, je kasneje pozabljen, drugi pa prav z zmago na tekmovanju začnejo bleščečo kariero.

Kdo so pianisti, ki so z interpretacijami najbolj zaznamovali klavirsko glasbo?

Rahmaninov je bil eden najbolj iskanih pianistov, vendar je trdil, da je Hofmann najboljši. Ko je bil Hofmann star 11 let, je ameriški magnat Clark trdil, da je bil mladi pianist izkoriščan, zato mu je plačal 50 000 dolarjev, da ne bi igral. Toda Hofmann je trdil, da je najboljši pianist Rahmaninov. Oba pianista pa sta se strinjala, da bo njun naslednik Horowitz. Tom Deacon se v omenjeni Philipsovi knjižici, ki predstavlja projekt o pianistih, sprašuje, če je morda največji pianist vseh časov Francoz Alfred Cortot (1877-1962), saj naj bi bilo tega mnenja vedno več kritikov.

Zanimive so izjave pianista Vladimirja de Pachmana o tem, kdo je najboljši pianist: "Busoni najbolje igra Bacha, jaz pa Chopina." In še: "Liszt? Ah, ja, igra zelo dobro, zelo dobro. Toda, jaz igram kakor bog." Seveda polna usta samohvale še ne dokazujejo kvalitete igranja; namesto dobrega igranja anekdote bolj poudarjajo druge plati de Pachmanovega življenja. Schonberg navaja de Pachmanov zapis: "Zdravniki pravijo, da je nikotin škodljiv. Toda jaz pokadim osem cigar na dan. Zdravniki pravijo, da so gibanje, sprehajanje in igre z žogo nujni. Nikdar se nisem ukvarjal s športom, če ne štejem štiri ure vadbe na dan. Imam krasno počitniško hišico v Fabianiju v Italiji, obkroženo s prelepim vrtom, v katerem se nikdar ne sprehajam. Skozi okno pride dovolj svežega zraka. Takšno je moje življenje. Imam sedeminsedemdeset let. Toda ne svetujem vam, da sledite mojemu primeru, kajti konec koncev sem jaz edinstven - de Pachman. Brigajo me vaši zdravniki."

Zanimiv je izbor pianistov Philipsovega projekta, ki naj bi predstavil najboljše pianiste. V njem je precej tudi nam dobro znanih pianistov (Argerich, Ashkenazi, Barenboim, Brendel, Cortot, Gilels, Gould, Gulda, Hofmann, Horowitz, Michelangeli, Perahia, Pollini, Rahmaninov, Richter, Rubinstein, Schnabel, Serkin ..., če omenim samo nekatere). Nekatera imena so pri nas manj znana, so pa precej priljubljena v anglosaksonskem svetu (Bolet, Cliburn, Curzon, Hess, Kovacevich - četudi ima korenine na Hrvaškem, Larrocha, Ogdon, Sofronitsky ...). Mnoga imena sem izpustila in jih tudi ni na tem seznamu, četudi ti pianisti vse bolj obvladujejo današnjo svetovno glasbeno sceno in bi prav gotovo zaslužili svoje mesto v morebitnem nadaljevanju projekta. Nekaj takih pianistov smo slišali igrati tudi že pri nas. To so, na primer, ruski pianistki Leonskaja in Virsaladze ter Rus Žukov, iz nekoliko mlajše generacije pa prav tako v Rusiji šolan hrvaški pianist Ivo Pogorelić. Igor Žukov se je že pred leti predstavil v Sloveniji, medtem ko se je Britaniji z izjemnimi interpretacijami prvič predstavil šele leta 1997. Žukov najverjetneje ni bolj znan zaradi skromnosti. Pogoreliću pa bi morda lahko očitali prav nasprotno, četudi je prav gotovo med najbolj izstopajočimi pianisti zadnjih dveh desetletij (ne glede na to, da so njegove interpretacije včasih ocenjene kot kontroverzne). V projektu pa se bo predstavil njegov vrstnik Rus Pletnev, ki je Pogoreliću stal ob strani tudi kot dirigent orkestra, ki je spremljal tega pianista.

Popularnost klavirja ne pojenja. Ruski pianist Evgenij Kissin je leta 1997 igral na stoprvem poletnem festivalu PROMS v Royal Albert Hallu v Londonu. To je bil prvi samostojni recital v zgodovini PROMS-ovih koncertov in je napolnil dvorano s publiko, ki je bila željna dodatkov še tričetrt ure po koncu uradnega dela koncerta.

Pletnev je med najmlajšimi, uvrščenimi v ta izbor (najmlajši je njegov rojak Kissin, ki že nekaj časa zbira okrog sebe številno publiko, čeprav ima šele 28 let). Pletnev pa ni edini pianist, ki je istočasno dejaven kot dirigent. To sta tudi Ashkenazi in Barenboim, ki se v zadnjih letih sicer bolj posvečata dirigiranju, André Previn pa se poleg klasičnega klavirja in dirigiranja ukvarja tudi z jazzom. Podobno je Friedrich Gulda doma v klasiki in v jazzu, za povrh pa še sklada. Spet drugi pianisti, ki so predstavljeni v projektu, se bolj usmerjajo na akademsko področje: v zadnjih letih Alfred Brendel, ki izdaja tudi knjige z glasbenimi eseji (piše pa tudi pesmi), pred tem Cortot (ki se je ukvarjal z esejistiko, bil je redaktor Chopinovih del, učil je na École Normal, kot wagnerijanec je tudi dirigiral) in Schnabel (redaktor vseh 32 Beethovnovih klavirskih sonat). Vsak pianist zase je pravzaprav kompleksna osebnost in lahko bi rekli, da kadar se srečajo pianisti, se sreča svet v malem.

Številni pianisti so nam deloma razkrili navade in razvade. Toda te niso važne, ko zazvenijo njihove interpretacije. Pomembno in občudovanja vredno je to, da so bili ti pianisti sposobni stopiti pred publiko, biti tako rekoč one man band, in vzpostaviti edinstveno povezavo med množico in posameznikom.

Damjana Zupan

Več o pianistih boste našli:

v knjigah:

Harold Šonberg: Veliki pijanisti(Nolit, Beograd, 1983)

Elyse Mach: Great Contemporary Pianists Speak For Themselves(Dover Publications, Inc., New York, 1991)

na video kaseti:

David Dubal: The Golden Age Of The Piano(Great pianists of the 20th century, Philips Classics, 1994)