Urbana črnina XXL

DIAMANTNA IGLA in ČRNA PLASTIKA

Mar se še kdo spomni kultne balade Neila Younga, ki je pred časom opevala smrtonosne opojne substance. Osnovna tema je za nas trenutno zanemarljiva, pomemben je predvsem refren, ki se glasi: The needle and the damage done. Mogoče lahko posežemo še v bližnjo preteklost, ko je DJ Spooky izrekel že kar preroške besede: "Daj mi dve plošči in pričaral ti bom nove svetove." Celo David Bowie se bo pridružil tej debati in dodal: "I am a DJ, I am what I play." Najbrž pa bodo za namene tega besedila najbolj primerni verzi Public Enemy iz komada Bring The Noise: A DJ could be band / Stand on its own feet / Get you out your seat. Najbolj neposreden pa bo Z-Trip v uvodu komada U can get with discs or you can get with DAT, ki ga najdemo na danes že kultnem 'prvem volumnu' kompilacije Return Of The DJ: "Ignoring the DJ in hip hop is like ignoring the guitar in rock'n'roll."

In kaj je sedaj skupna točka vseh teh citatov? Kratko in jedrnato: hip hop didžej, diamantna gramofonska igla, dva obračajoča se krožnika (beri: wheels of steel; po formulaciji Grandmasterja Flasha) in črna pojoča plastika. In če sedaj združimo ta dejstva, razširimo njihov namen in pomen na trenutno realnost ter vstopimo v multikulturološko središče Brooklyna ali poletimo na Zahodno stran v San Francisco, je rezultat več kot očiten. Govorimo seveda o vsemogočnem vzponu didžejevske in vinilne kulture, ki je v razvoju dandanašnje popularne godbe ponovno dosegla razcvet. Sploh ni pomembno, kakšna so naša stališča ali glasbene usmeritve, dejstvo je, da je vloga didžeja (v našem primeru govorimo predvsem o hip hop srenji, čeprav je postal sestavni del prav vsake glasbene smernice) dandanes že prerasla omejitve in načela, ki so ga označevala zgolj kot nekoga, ki statično stoji za mešalno mizo in iz ozadja brca ritme.

Vedno je bil nekdo, ki se je skrival v 'temi', za vsemi reflektorji in daleč od oči gledalca, poslušalca. Bil je tako imenovano nujno zlo. Bil je tempirana bomba, ki je čakala na pravi trenutek, da eksplodira. Bil je tisti, ki je eklektično pogojeval popularnost trenutnih glasbenih smernic in s tem postal nezamenljiv, nezanemarljiv člen razvoja klubske kulture. Bil je tisti, ki je mirno in koncentrirano slonel (v tistih najbolj primarnih in osnovnih situacijah) nad dvema gramofonoma in mešalko ter potrpežljivo iskal raznorodne 'spoken word' pasaže, zanimive zvočne segmente in kreiral 'break beate' ter jih v večeru pridno mešal v neponovljive celote. Vedno je, vsaj, ko govorimo o hip hop kulturi, prepuščal slavo glavnemu odrskemu ali pouličnemu (če se vrnemo nazaj v sedemdeseta) protagonistu - kovaču rim.

A ker se časi spreminjajo, se spreminja tudi njegova vloga. Kid Koala, kanadski didžej, ki ga najbolj poznamo po delu pri založbi Ninja Tune, je nekoč dejal: "Mislim, da je s tem, ko je hip hop postal komercializiran, večina ljudi spoznala, da se je vse pravzaprav začelo z didžeji in da je bilo kovanje in brcanje rim zgolj reakcija na to, saj je pač kdo v mikrofon govoril slavospeve svojemu didžeju. Brez didžejanja ni hip hopa." In danes je pač tako, da ni več pomembno, kaj poveš, temveč predvsem, kako izraziš; pa naj bo v govorjeni besedi (beri: kovanje rim), pisani besedi (beri: grafiti) ali glasbi (beri: hip hop). Torej, govorimo o popolni prevladi stila in intelekta nad materijo (beri: Mind over matter; če povzamemo skladbo DJ Fausta).

V svetu nenehnih revivlov in nostalgije, kjer je bilo povedano že vse, pa je to edini pravi nauk. Ob tem lahko še enkrat navržemo citat: "I am a didžej, I am what I play." Pomembne besede, ki določijo tisto, česar pojav didžeja do danes ni vseboval - lastne, zaokrožene in določljive identitete. Dodajmo še besede DJ Spookyja, ki jih na zadnji plošči Riddim Warfare izgovori v skladbi A Conversation, kjer z DJ Ambassadorjem jr. preizkušata različne tehnike 'praskanja' vinilov. Sprašuje se o tem, kdo med procesom ustvarjanja poseduje miks in kompozicijo, kdo med procesom didžejanja govori iz tebe. "Iz tebe govorijo plošče, saj ti izvajaš ta miks. To je prikaz tvojega okusa in tako postaneš del miksa. Vzamemo original in ga spremenimo. Nov inštrument je zatorej sam človeški intelekt, um, saj lahko iz njega 'zriffaš' vse te spomine." In če nenazadnje dodamo še verz iz komada Bring The Noise - DJ could be a band -, imamo rešitev. Današnjo vlogo didžeja lahko označimo kot vlogo pravega glasbenika. Didžej je glasbenik in njegov osnovni medij, torej gramofon, si je naposled le pridobil status pravomočnega inštrumenta. Q-bert, vodja didžejevske ekipe Invisibl Skratch Picklz, priznava: "Iz gramofonarstva poskušamo ustvariti umetniško formo. Včasih smo tudi mi sodelovali z rapperji, toda danes je napočil čas, da se bolj posvetimo instrumentalnim idejam. Na gramofone igramo kot na glasbila. In prav didžejanje je dandanes nekakšna oblika nastopanja. Namesto, da bi igral glasbo drugih, raje ustvarjam lastno."

Primer dveh najpomembnejših didžejevskih ekip - X-ecutioners in Invisibl Skratch Picklz - nam to lepo ponazori. Njihove vloge so skrbno porazdeljene: eden se bo osredotočil na to, da bo z gramofonom in s kupom starih, zaprašenih vinilk iz druge roke pridelal ritmične segmente, torej break beate, drugi bo opravil delo basista in vokalista, tretji bo poskrbel za godalne in pihalne aranžmaje, četrti pa uničeval trpežno iglo s 'praskanjem' in zvok maličil do onemoglosti. In vsak bo za to uporabil zgolj dva gramofona, mešalko in vrsto efektov. Več sploh ne potrebuje. Ne potrebuje niti semplerja, niti računalnika. In zakaj bi torej sploh še rabil živo instrumentalizacijo, če pa lahko s hitrimi prsti, bujno domišljijo, posluhom, predpotopnimi analognimi aparaturami in obrabljenimi deli črne plastike ustvariš novo in neponovljivo celoto - in to izključno v živo, brez nasnemavanj.

Didžej v tem primeru lahko nadomesti karkoli - postane lahko celo celoten orkester ali pač tisto, ker si zaželi; ne glede na glasbeno zvrst. Q-bertov sodelavec, DJ Disk, o tem meni tole: "Tisto, kar drugi glasbeniki ustvarjajo s pravimi glasbili, lahko jaz ustvarim z gramofonom. Lahko rečem celo, da je moj zvok nadvse organski in naraven."

In če smo še pred časom menili, da je snemalni studio, z vso bujno paleto digitalnih pripomočkov, glasbeni inštrument devetdesetih, smo se pošteno ušteli. Z njim namreč ne moreš pričarati živega ozvočenja, niti učinka živega nastopa, ki omogoča bolj organsko in naravno dojemanje glasbenega ustvarjanja. Z gramofonom pa se lahko občutku vsaj približaš, saj imaš gramofon in mešalko pred seboj in v živo manipuliraš z vinili.

Danes prav zaradi teh načel večina temnopoltih mladcev raje sanja o tem, kako postati gramofonski čarovnik tipa Mixmaster Mike, kot pa, da bi s kitaro v roki izvajali akrobacije v slogu Jimija Hendrixa. In vendar tisto, kar je Hendrix počel s kitaro, ni daleč od tega, kar danes počnejo hip hop didžeji z gramofoni. Tako imenovano 'scratchanje' vinila je pravzaprav ekvivalentno kitarskemu solu. Razlika je jasno zgolj v izbiri medija in tistega, kar določa njegov samosvoj stil. Z gramofonom, rezanjem plošč in 'scratchevskimi' tehnikami lahko ustvarja sonični solo (lep primer sta Q-bert in DJ Faust) ali pa se prepusti minimalističnemu raziskovanju zvoka (kot na primer prvenca DJ Diska in Roba Swifta).

In prav zanimivo je, da je kaj malo ustvarjalcev pred letom 1970, ko je hip hop virus udaril s polno močjo, gramofon in vinil izrabljalo v tovrstne namene - torej za zvočne manipulacije z dekonstrukcijo in ponovno rekonstrukcijo. Večina takratnih zvočnih raziskovalcev je vinil in gramofon uporabljala zgolj za playback. Šele ustvarjalci musique concrete, na primer Stockhausen, Reich, Cage in drugi, so prvi uveljavili njegove manipulativne razsežnosti. In prvi, ki je presegel to omejitev, torej svetoskrunstvo playbacka, ter s tem postavil prve zametke tako imenovane vinilne kulture, je bil že leta 1939 John Cage s skladbo Imaginary Landscape No. 1. Čeprav je Cage eksperimentiral zgolj z obrati, torej s spreminjanjem tempa iz 33 na 78 obratov, se je zgodba, ki so jo kasneje v sedemdesetih po klubih in v uličnih zvočnih bitkah v urbanem novomeškem miljeju revolucionarno 'zlorabili' in nadgrajevali hip hop pionirji, kot so Kool Herc, Africa Bambaata, Grandmaster Flash, Grandwizard Theodore in Grandmixer DXT, dandanes pa dokončno formulirale prve prave didžejevske ekipe (The X-ecutioners, Invisible Scratch Piklz, The Beat Junkies idr.), nekje le morala pričeti.

In sedaj se z novimi silami ponovno nadaljuje - s temeljitejšim poznavanjem tradicije in s širšo paleto didžejevskih tehnik, ki se izpopolnjujejo iz dneva v dan. S prej naštetimi imeni, torej didžejevskimi ekipami in solističnimi didžejevskimi izpadi, denimo, Mixmasterja Mika, Q-berta, Roba Swifta ..., se kaže nova podoba hip hopa; kot razvijajočega se, progresivnega, eksperimentalnega in avantgardnega žanra. S ponovnim vzponom didžejevske in vinilne kulture smo priče premnogokrat prezrti plati hip hop godbe - raziskovanju same glasbene forme in njenega ustroja. Vračamo se nazaj v čas, ko je bil zvezda didžej, in ne rapper. V čas, ki ga sicer prevevajo korupcija velikih založb, poulični gangsterji ter smrti 2Paca in Notorious BIG-a, toda naše zanimanje je preusmerjeno na tisti konec multikulturnega geta, kjer mladi didžeji, trenutno še z relativno nizkim proračunom in kupom idej, kreirajo mix tape in na raznih tekmovanjih razkazujejo bogato tehnično znanje in obvladovanje gramofonskega medija. No, mogoče ne v tisto pravo, trenutno še nedolžno anonimo, a nič ne de, tu se vse prične. Vsi poznamo zgodbe o mladeničih, ki namesto tega, da se pridružijo lokalnim tolpam, raje cele dneve prebijejo v domačih sobah in do onemoglosti drgnejo zaprašene 'fotrove' vinile; večinoma stare funk in motown klasike, med katerimi so Funkadelic in James Brown na prvem mestu. Rob Swift, vodja X-ecutioners (nekdanji X-Men, ki so morali zaradi pravnih razlogov spremeniti ime), je v nekem intervjuju priznal: "Ko sem prvič slišal Grandmasterja Flasha in Grandmixerja DXT-ja, sem začel vaditi vsak dan, non-stop; tudi po 8 ur. Ko sem prišel iz šole, se sploh nisem dotaknil večerje, temveč raje v sobi pridno treniral. In to se je nadaljevalo več let." Doda pa še tisto, kar je za hip hop didžeja, ki se poslužuje cut'n'paste tehnik, najpomembnejše: "Lahko se ti zgodi, da boš na poti domov na walkmanu poslušal zanimivo ploščo. Prisluhnil boš različnim delom te plošče - kako se spreminja, kdaj je zvočno najmočnejša in kdaj ne. In potem razmišljaš, kaj bi lahko iz nje naredil - kako bi jo prenaredil. Večina stvari, ki jih ustvarjamo z gramofoni, je tesno povezana s tem, da se lahko usedeš, mirno prisluhneš plošči, ovrednotiš vsak del in poskušaš ugotoviti, katere dele lahko uporabiš in kako. Prav to je najpomembnejše - prisluhniti."

In ko enkrat obvladaš didžejevsko tehniko in izostriš posluh, torej dva najpomembnejša faktorja pri realizaciji novih kolažev, nastopi čas, da skozi vrata vstopi podoba tako imenovanega 'scratch' didžejanja. Le-to pa danes, po letih razvoja (za izumitelja navajajo Grandwizarda Theodorja), seže že v širna, neznana prostranstva. Že res, da je konec tega desetletja z imeni tipa X-ecutioners, Mixmaster Mike, Q-Bert, Cut Chemist in Peanut Butter Wolf didžejevsko 'praskanje' črne plastike postalo - sicer povsem spontano in nenamenoma - stvar pravega superzvezdništva in močno konkurira marsikateri pop divi in stadionski atrakciji, a z zagotovostjo lahko trdimo, da je prav s tem, torej s sistematično evolucijo in z nenehnimi preobrazbami, doseglo raven, ko tovrstne izmaličene kreature že postajajo prave doktorske disertacije in umetniške skulpture. Da, hip hop didžeji so šli že tako daleč, da jih lahko poimenujemo kar z nazivom zvočni kiparji prihodnosti, saj kot pravi sam DJ Spooky - daj mi dve plošči in pričaral ti bom nove svetove. In če se ob tem še enkrat povrnemo k pionirstvu Kool Herca, Flash, Theodorja in DXT-ja, so te besede samoumevne; še posebej, ko jih izreče njegov slednik, čigar ustvarjalnost je vezana predvsem na neusmiljeno obdobje devetdesetih. A te besede lahko preprosto izzvenijo in postanejo zgolj oguljena fraza; še posebej takrat, ko še enkrat obnovimo star rek postmodernističnega otroka: Zgodovine je konec in vse je bilo že davno povedano.

A hiphopovsko rezanje in maličenje vinila je v zadnjih letih zares preraslo primarne in originalne ideje. Lep primer so trije solistični prvenci: The Ablist Roba Swifta, Ancient Termites DJ Diska (op. član Invisibl Skratch Picklz) in plošča Man Or Myth? atlantskega prvaka DJ Fausta. Šli so celo tako daleč, da so povsem nadgradili klasične ideološke zastavke in norme 'praskanja' vinilov ter resneje posegli v raziskovanje samega zvoka. Prvič so na stranski tir postavili vpliv kung fu filmov (npr. Bruce Lee in Jackie Chan) in video iger (npr. Transformers), ki so bili zaradi nenehne akcije, obilice zabave in smeha, bujne palete bojnih stilov in raznoraznih semplov, ki so jih vgrajevali v godbo, primarni navdih teh mladcev (še posebej Q-berta in Mixmasterja Mika). A vendar je prav vpliv filmov in video iger nezanemarljivega pomena. Temu sledi, da je prav svojevrstnost didžejevega stila, torej njegova differentia specifica, osnovna substanca 'gramofonarstva' (beri: turntablism).

In če za primer vzamemo hongkongške kung fu filme, bo nadvse očitno - vsi uporabljajo enake materiale in tehniko, zato postane izpopolnjeni stil tisti, ki prevlada. Če tezo še nekoliko podaljšamo - eksperimentiranje in raziskovanje zvoka postane osnova, ki hip hop ali 'scratch' didžeja ponese na naslednjo razvojno raven.

Če stil prevlada nad materijo, mora eksploatacija zvoka prevladati nad stilom. In to lahko brez dlake na jeziku zapišemo ob solističnem prvencu gospoda Roba Swifta, DJ Diska, in tudi DJ Fausta.

Mogoče bi nas do tega pripeljala pretirana artistična drža vseh treh plošč. Vse me s primarnim namenom in z brezkompromisno držo ponovno popeljejo nazaj v osemdeseta k eksperimentiranju Christiana Marclayja. K temu nas vodi že sam naslov plošče Ancient Termites: simbolično nas opozarja na tako imenovane 'glasbene zajedalce', ki so namensko podirali in uničevali umetniške skulpture (v našem primeru zaprašene vinile iz druge roke) ter ustvarili ozemlje, na katerem bi lahko drugi gradili naprej.

Zatorej so vsi veliki inovatorji, saj jim je uspelo eksperiment in zmožnost improvizacije vpeljati tudi v hip hop. Do tedaj se je tovrstnega početja, torej gramofonskega demoliranja in raziskovanja zvočnih poti, posluževala predvsem avantgardna scena, ki s hip hop zabavami ni imela veliko skupnega. Tu lahko omenimo, poleg Marclayja, vsaj še Zornove projekte in japonskega manijaka Otomo Yoshihido.

Ob tem je zanimivo tudi, da do tega trojčka prvencev, vsaj med hip hop didžeji, ni bilo zaslediti pretiranih tendenc, da bi v sferah zvočne manipulacije z gramofoni preizkusili nova ozemlja. A izjeme se le najdejo. Kar počnejo X-ecutioners z melodijo in aranžmaji na prvencu X-pressions ali pa Mixmaster Mike z bujno paleto zelo abstraktnih ritmov in semplov, ki jih miksa z živimi inštrumenti, na albumu Anti-Theft Device, je lep dokaz, da danes didžej nameni več pozornosti predvsem sami notranji zgradbi skladbe, kot pa, da bi 'egotripaško' in napihnjeno razkazoval bogato tehnično znanje v zvočnih bitkah. Podajanje v neznane globine odprtega improviziranega sveta in večpomenski naslov pesmi Neila Younga - The Needle and The Damage Done - zatorej zažarita v polnem sijaju. Kot pravi Q-bert: "Zame je gramofonska bitka predvsem ekskurzija v svet stila, duše, kreativnih razlik in tehnike. Hitrost je v redu, toda ni vse."

In prav s tega stališča Ancient Termites, The Ablist in Man Or Myth? sploh niso klasične hip hop plošče. So predvsem zelo minimalističen in abstrakten hibrid vseh mogočih idej, žanrskih transformacij (DJ Faust se z Man Or Myth podaja celo v junglistične sfere) in predvsem poskus neomejene fizične manipulacije s samim zvokom, saj ob vsaki spremembi tempa, pritiska in usmeritve lahko začutimo njihovo organskost in ekspresivnost. Če so včasih didžeji za navdih uporabljali predvsem Hendrixovo metodo in noro 'praskali' plošče, pa se pri teh treh lahko obrnemo predvsem na besede Q-berta: "Trenutno poslušam predvsem Milesa Davisa in se učim, kako je uporabljal tišino." Torej, podiranje omejitev, preizkušanje novih poti izražanja in percepcije ter znova definirana beseda 'free'.

In izvor vsega tega je, poleg večkrat omenjenih črnih gramofonskih bojevnikov, predvsem v bistroumu Christiana Marclayja, avantgardnega belopoltega didžeja iz osemdesetih, ki ga moramo omeniti, še posebej, ko govorimo o novem valu hiphopovskega, scratchevskega didžejanja in eksperimentalnega zvočnega raziskovanja, ki presega klasične norme in vrednote.

V zvočnih skulpturah ni bil usmerjen k break beat znanosti, ki so jo prakticirali takratni temnopolti hip hop mojstri, temveč k večnamenski razgradnji in destrukciji analognega vinilnega zapisa. Slovito delo Record Without A Cover, ki je izšlo leta 1985, popolnoma pooseblja prav te tendence. Kot že sam naslov sugestivno navaja, je bila 'plošča brez ovitka'. A ne brez razloga. Marclay je od distributerjev, prodajalcev in kupcev celo zahteval, da plošče ne pospravijo v zaščitni ovitek, saj s tem izgubi primarni namen - postopno razgradnjo analognega zapisa. Le-ta je omogočala, da se poslušalec ni mogel subjektivno navezati na kreacijo, s tem je tudi postopno iztrebil vprašanje o vrednosti objekta. Ob vsaki ponovni absorbaciji izdelka se je zatorej informacija postopno spreminjala in vsakič predstavila povsem novo izkušnjo in percepcijo, ki jo je danes v digitalni dobi, ko prevladuje 'točnost' in 'korektnost' CD-ja, le stežka moč doseči.

A to je le ena od idej Marclayjeve inventivnosti in unikatnosti, ki je bila daleč pred časom in je hkrati že v osemdesetih nakazala smernice, ki jih dandanes prakticirata prav Rob Swift in DJ Disk. Nadvse zanimiva je plošča Footsteps, kjer je za 6 tednov na tla neke novomeške galerije postavil 3500 vinilov, ki so jih obiskovalci teptali in povsem izmaličili originalni zapis. Ob drugi priložnosti je šel celo tako daleč, da je plošče, ki jih je dobil v trgovinah z rabljenimi ploščami, povsem razrezal, ter ponovno, v različnih kombinacijah zlepil skupaj ter s tem dobil povsem novo celoto in zvočno podobo.

To je lep primer njegove avtodestruktivne zvočne manipulacije, kjer hrup, različni šumi in zvok samega vinila prevladajo nad originalnim zapisom. V tem procesu obstajajo zatorej zgolj zvoki; zelo abstraktni in odtujeni od originalnega izvora. Izgubijo identiteto in postanejo zgolj fragmenti, usposobljeni za miks - zvočne zanke, repetitivni ritmi, miniaturne teksture, besede in prehodi. Poglavitni namen tega miksa pa je izključno unikatnost in enkratnost.

Naši favoriti sicer ne bodo posegli v tovrstno avantgardo; se ji bodo pa zelo približali. In pravkar zapisano je najlepši primer trditve, da je gramofon pravzaprav enciklopedija čudežev; še posebej, ko govorimo o vinilni montaži v realnem prostoru in času. In navedene besede nam več kot sugestivno nakazujejo, da evolucija gramofonstva leži prav v podzemni avantgardi, saj so časi zabavnega didžejanja že davno stvar preteklosti; vsaj v tistih krogih, ki so bili osnova tega besedila. Čas je, da se zvočna revolucija nadaljuje. Kot pravi David Toop, sodelavec revije The Wire: "It's war out there."

Danijel Mežan

IZBRANA DISKOGRAFIJA:

X-ecutioners: X-pressions (Asphodel, 1998)

DJ Disk: Ancient Termites (Bomb Hip-Hop, 1998)

Mixmaster Mike: Anti-Theft Device (Asphodel, 1998)

Rob Swift: The Ablist (Asphodel, 1999)

DJ Faust: Man Or Myth (Bomb Hip-Hop, 1998)

Q-Bert: Wave Twisters (Galactic Butt Hair Rec., 1998)