ADD N TO (X)

Avant Hard

Mute/Dallas, 1999

TRANS AM

Futureworld

Thrill Jockey, 1999

Opremljeni s skladovnico analognih sintetizatorjev gredo Add N To (X) nazaj v prihodnost. Če so na prejšnjem albumu še malce nerodno pristopili k harmonični mreži preprostih linij, so sedaj naredili velik korak naprej. Pozna se predvsem v bogastvu zvokov, ki ga trio kljub navidezni kaotičnosti vodi v razpoznavne melodije. Torej po poslušanju ostane občutek, da jim je uspelo narediti sklenjene komade. Občutku pripomore še dovolj tekoč ritem, naj si bo metronomsko odrejen z ritem mašino ali polnejši po zaslugi "pravega" bobnanja gosta Roba Alluma iz High Llamas. Zato so lahko večkrat prav groovy plesni, ob vsem ognjemetu žvižgajočih, zavijajočih in brenčečih moogov.

K sreči so odrasli v devetdesetih. Res se spogledujejo s progresivnimi časi, a skladbe so konciznejše, samostojni izleti omejeni na bistveno. Okostje komadov je prav tako dovolj trdno, da se ne upognejo pod težo psihedeličnih okraskov. In nenazadnje, kljub vsem modernističnim nastavkom so prav zabavni.

Washingtonski Trans Am se prav tako ozirajo nazaj, da bi ubrali lažjo pot v prihodnost. Vračajo se prav v izhodišča, po "rockovski" liniji in v sveti preproščini analognih elektronskih naprav. Ne manjka niti majhen poklon velikim vzornikom Kraftwerk, sicer zgolj posredno razpoznan v vokodiziranem petju (!) in neskončnih obratih sekvencerja. Fascinantna je njihova zmožnost neskončnih permutacij vzorcev, ki bi jih vsakega zase zlahka imeli za obrabljenega. Ne, Trans Am še vedno najdejo svežo spojino in v njihovem rockovskem drvenju je še vedno sveža moč.

Potrebna novost se pojavi že kar v uvodnem, sicer kratkem pihalnem vložku. Takoj zatem zdrvijo v lastnem slogu naprej, tako da ohranjajo občutek živega igranja. S tem gre preprosta snemalna tehnika, ki omogoča, da posnetki kljub dobršnemu elektronskemu delu dihajo in prenašajo pristno energijo. Zanje še vedno velja "manj je več", vsaj dokler bodo nabriti navdih s tako lahkoto pretopili v glasbo. Svet prihodnosti pa se po tem sploh ne zdi več tako razosebljen. Trans Am ga brez zadržkov jemljejo za svojega.

Janez Golič