STEVE EARLE AND THE DEL MCCOURY BAND

The Mountain

Glitterhouse/Panika, 1999

Če se je Steve Earle na albumu Train A Comin' pa tudi na nekaterih prejšnjih ploščah samo nagibal k bluegrassu, se mu je na pričujoči plošči dokončno poklonil. Bluegrass je pomemben del ameriške glasbe in najbolj očitna in neposredna povezava s starim countryjem, ki ga poznamo s plošč iz dvajsetih in tridesetih let. Pravzaprav je bilo v rocku že kar nekaj pomembnih stvaritev, ki so se bolj ali manj neposredno navezovale na bluegrass. Skupini The Byrds in The Grateful Dead sta, recimo, posneli nekaj odličnih plošč z veliko prvin bluegrassa. Z glasbeniki bluegrassa je rad igral tudi Bob Dylan in prvi del njegovega nedavnega koncerta v Ljubljani je imel veliko stičnih točk s to lepo in privlačno glasbo, ki poslušalcu kar zleze pod kožo. Bluegrass mi s svojim užitkarskim razpoloženjem poraja podobne občutke kot glasba skupine Ramones. Steve Earle seveda ni odličen pevec, pa tudi kot instrumentalist ni bogve kaj. Ko je bil na turneji po naših krajih, mi je na poti iz Zagreba v Ljubljano hotel na vlaku za vsako ceno pokazati nekaj trikov na mandolini, pa sva jo z združenimi močmi uglasila šele nekje pri Trbovljah. Vlak je potem prehitro prišel na končno postajo in tudi ves večerni koncert Stevea Earlea je izzvenel bolj ali manj neuglašeno in nekoliko iz ritma. Čar glasbe Stevea Earlea je pač v njegovi neposrednosti, ostri izvedbi in predvsem izjemni avtorski nadarjenosti. Na plošči The Mountain - Steve Earle jo je posnel z mogoče najboljšo bluegrassovsko skupino The Del McCoury Band - je veliko dobrih pesmi, tako užitkarskih kot otožnih, v katerih Earle poje ali, če hočete, s hrapavim in nič kaj lepim glasom govori svoj blues - takšna je na primer naslovna skladba in prav v teh pesmih Earleova glasba dobi pravi pomen in vrednost. Po mojem mnenju tudi v bluegrassu podobno kot v bluesu in konec koncev tudi v drugih zvrsteh samo tehnično znanje pomeni prazen nič in nima prave vrednosti. Plošča The Mountain je posvečena basistu Royu Huskeyju. Če njegovega igranja ne poznate, o njem povprašajte Billa Frissella. Mislim, da vam bo povedal kako lepo besedo. Huskeyja poznajo vsi, ki so v zadnjih letih snemali v Nashvillu.

Jane Weber