FUGAZI

Instrument

Dischord, 1999

Ena od pomembnejših sodobnih skupin neodvisne glasbene produkcije Fugazi se je z angažirano držo in z aktivističnim delom po lanskoletnem zagonetnem albumu End Hits letos oglasila z novim dolgometražnim izdelkom Instrument, ki je izšel ob izidu istoimenskega dvournega dokumentarca o skupini v sorežiji Jema Cohena. Album Instrument lahko ocenjujemo kot soundtrack, to bomo storili jeseni ob predstavitvi samega dokumentarca, po drugi strani pa tudi kot posrečen izdelek arhivskih posnetkov, ki so nastali v obdobju med leti 1989 in 1997. Ob demo verzijah in nastavkih za komade Pink Frosty, Arpeggiator, Floating Boy, Closed Captioned in Guilford Fall, ki jih najdemo v pravi studijski verziji na albumu End Hits, ter Rend It z obvezno nepreslišanega In On The Killtaker iz leta 1993 nam ponujajo nekatere še neobjavljene skladbe. Vseh osemnajst skladb, ki so v glavnem instrumentali, nam posreduje delovni nastanek skladb, ki so že ali pa še bodo ugledale (morda pa tudi ne) mesto na pravem albumu. Na soundtracku ne najdemo nobenega potencialnega hita v slogu Waiting Room, ampak ustvarjalno glasbeno svobodo Fugazi, ki ohranjajo razpoznavno izraznost. Solistični in skupinski izpadi so večinoma posneti na 4-kanalnem kasetofonu in na 8-kanalni prenosni mešalni mizi. Primarna žlahtnost večine skladb je posredovana v neobrušeni podobi, medtem ko se srečujemo tudi s še neslišanimi eksperimentalnimi potezami skupine, ki eksperimentalno spreobrača, obdeluje in kleše svojo igrivo natančnost. Fugazi so še enkrat podrli tabu - odprli so vrata v nedostopno zaledje, razkrivajo nam način dela in ponovno zavračajo zvezdništvo.

BIGor