GLUECIFER

Gary O'Kane

Man's Ruin, 1999

Izid albuma pri založbi Man's Ruin, ki je v lasti znanega rockovskega oblikovalca Franka Kozika, je danes že neskromni privilegij za vsako glasbeno skupino. Če so naši Dicky B. Hardy 'zamudili' vabilo vodstva te založbe, ga niso spregledali Norvežani Gluecifer, ki so ob Hellacopters, Backyard Babies, Flaming Sideburns in Puffball še ena skandinavska rockovska skupina v prodoru na ameriško sceno. Z 10-inčerjem Gary O'Kane ponujajo pet najnovejših skladb, ki jih lahko v bližnji prihodnosti pričakujemo tudi na njihovem tretjem albumu, seveda odvisno od pogodbenih obveznosti do Man's Ruin. Če so z dosedanjima dvema albumoma Ridin' The Tiger iz leta 1997 in z lanskoletnim Soaring With Eagles potrdili, da so ena privlačnejših skandinavskih rockovskih skupin, nas novi izdelek opozarja, da ima skupina še veliko neizkoriščenih ustvarjalnih potencialov pri oživljanju in preobračanju rockovske zakladnice. S priredbo komada Going Down tako imenovanih 'boogie bogov' Backstreet Girls so odprli še eno konzervo in dodatno poudarili intuitivno potrebo po recikliranju rockovske tradicije, na katero se tako zvesto naslanjajo in sklicujejo. Ne moremo jih ravno oklicati za inovativne, lahko pa priznamo, da imajo občutek za melodijo in ritem, iz katerih žari rockovska iskrenost. Prav slednje pa je tudi v današnjih časih še vedno poglavitni element glasbenega poleta.

BIGor