Letnik: 1999 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Jure Potokar

TED HAWKINS

Watch Your Step

Rounder/Statera, 1982

Happy Hour

Rounder/Statera, 1986

Songs from Venice Beach

Evidence/Statera, 1995

More Songs from Venice Beach

Evidence/Statera, 1998

The Final Tour

Evidence/Statera 1998

Ne veste, kdo je Ted Hawkins? Nič hudega, čeprav je najbrž ena najbolj nenavadnih sodobnih glasbenih osebnosti, kajti "odkrili" so ga kot pravega uličnega glasbenika, ki je s sijajno in povsem nenavadno mešanico soula, bluesa, gospela, folka in countryja dolga leta zabaval ljudi v kalifornijskem Venice Beachu. Sedel je na zaboju za mleko, na levi roki je nosil črno rokavico (da ni ranil konic prstov), na desni palec in kazalec pa si je prilepil dolga akrilna nohta, s katerima je ubiral strune. Toda najbolj nepozabna sta bila njegov melizmatični glas, ki se je zgledoval po Samu Cooku, in pa izvrstna interpretacija preprostih, vendar zelo iskrenih in radoživih lastnih pesmi ter različnih znanih soulovskih in folk uspešnic.

Njegova življenjska zgodba se bere kot pravljica, čeprav ne ravno s povsem srečnim koncem. Rodil se je leta 1936 materi prostitutki na jugu Amerike in živel v brezupni revščini do dvanajstega leta, ko so ga vtaknili v poboljševalnico in ga naučili brati in pisati. Tam je od znamenitega neworleanškega glasbenika, Professorja Longairja, dobil prve glasbene napotke.

Čeprav se je večkrat trudil prodreti v glasbeno industrijo in je prvo malo ploščo posnel že v šestdesetih, so bili vsi poskusi precej neuspešni in bolj ali manj se je sprijaznil z življenjem uličnega zabavljača. Potem ga je leta 1971 odkril producent Bruce Bomberg in ga posnel s spremljevalno zasedbo, toda šele leta 1982 je založba Rounder pod naslovom Watch Your Step ploščo tudi izdala. Bila je povsem drugačna od tedaj prevladujočega ritem in bluesovskega sloga, in čeprav je bila deležna odličnih ocen, Hawkinsu ni spremenila življenja, tako kot ga ni tudi njeno nadaljevanje Happy Hour iz leta 1986, ki prinaša enako mešanico solističnih in skupinskih posnetkov nekaterih njegovih najboljših skladb.

Toda nad ploščama se je popolnoma navdušil sloviti angleški didžej Andy Kershaw, ki je Hawkinsa pripeljal v Veliko Britanijo, kjer je nekaj let živel kot pravi zvezdnik in obenem nastopal po vsem svetu. Pravljica je trajala, dokler britanska oblast ni ugotovila, da tam nastopa brez potrebnih dovoljenj, in spet se je vrnil v Kalifornijo, kjer se zanj ni prav nič spremenilo.

Nenadoma pa ga je leta 1994, ko je najbrž že izgubil vsako upanje, da bo z glasbo kdaj uspel, "odkrila" založba Geffen in ob izidu plošče The Next Hundred Years (DGC) je končno postal pravi zvezdnik tudi v domovini. Toda pravljica je trajala le do božiča istega leta, ko je Ted Hawkins umrl za kapjo. O njem so posneli odličen dokumentarec, ki smo ga pred časom videli tudi na TV Slovenija, in po smrti so se pojavili še nekateri posnetki, ki so skušali kapitalizirati na njegovem ironično kratkem zvezdništvu.

Plošči Watch Your Step in Happy Hour odlikuje zelo samozavestna izvedba Hawkinsovih najbolj znanih skladb (npr. Sorry You’re Sick in Cold and Bitter Tears), pa tudi posrečeni aranžmaji za spremljevalno zasedbo, toda zdi se, da je na popolnoma solističnih posnetkih, ki jih je leta 1985 v Nashvillu naredil H. Thorp Minister III., veliko prepričljivejši. Na ploščah Songs from Venice Beach in Love You Most of All ga slišimo tako, kot ga je bilo mogoče poslušati na ulicah Venice Beacha, res pa je, da slišimo manj avtorskih skladb, kot je izvrstna in zelo zgovorna Ladder of Success.

Podobno je tudi s koncertno ploščo The Final Tour, na kateri so posnetki iz junija, oktobra in novembra 1994, večina prav iz zadnjega, čeprav po izvedbi zares ne bi mogli reči, da se je Hawkinsovo življenje iztekalo. Morda je prav ta plošča, ki vsebuje dober pregled skladb in se ponaša tudi z zelo dobrim zvokom, celo najbolj primerna za uvodno seznanjanje s Hawkinsovo nadvse simpatično glasbo. Tej namreč skoraj ni mogoče najti primerjave, kajti prežemata jo taka življenjska radost in optimizem, kot ju slišimo zares redko. In najbrž je tako prav zato, ker se je Ted Hawkins že zelo mlad naučil ceniti najbolj nepomembne prijetne stvari.

Jure Potokar