PATRICIA KAAS

Le mot de passe

Sony, 1999

Ko sem ga še toplega prvič dal v svoj strojček, mi je ob hlastnem in hlastajočem poslušanju dajal vtis precejšnje enoličnosti. Premočrtnosti. Mogoče celo monotonosti. Takšne, ki Patricii Kaas sicer leži že od časov, ko jo je prežemal predvsem blues, in ob kakršni je pri takšnem izrazitem, vedno prepoznavnem glasu pravzaprav dovoljeno užitkariti.

Ampak nekaj dodatnih, zdaj bolj zdaj manj zbranih poslušanj albuma Le mot de passe (Geslo, bi lahko rekli) - torej še pred fazo, ko si človek najde tri, štiri komade, brez katerih mu živeti ni, zato si jih suče do onemoglosti - je počasi naplavilo kompleksno in do potankosti premišljeno mojstrovino. Glede raznolikosti in rockerskega pridiha se sicer ne more primerjati s Patricijinim prejšnjim albumom Dans ma chair (V mojem drobovju), pa tega sploh nikomur ne gre zameriti ... Še najmanj zadnja leta enemu največjih francoskih (kantavtorskih) zvezdnikov Pascalu Obispu, ki je - po legendarnem Philu Ramonu, s katerim je poleg nekaj gostujočih mojstrov Patricia posnela prej v zvezde vkovan album - prevzel težaško nalogo, da ta mogočni glas ujame v (v glavnem) svoje melodije (eno od besedil je prispevala Patina odlična kolegica Zazie). In da najodličnejši od kandidatk za naslednico velike Piafove omogoči odločne korake na vrh francoske, če ne morda celo svetovne "adult" scene, na katero se je podala že z albumom Je te dis vous, ko je bluesa ponudila le še za vzorec.

Tako sploh ni čudno, da je po zelo trdem Dans ma chair zvok Le mot de passe bolj ... kako bi rekli ... simfoničen. Pa ne opletam z metaforičnimi pomeni. Ne: precej šansonjerske melodije, ki jih sem in tja še razneži lirični trubadurski izliv ali jih zasoli drznejše bikoborsko besnilo, je Obispo razpel med silno nežno prebiranje strun akustične kitare na eni in dosledne simfonične obdelave na drugi strani. Ja, nekaj sintetike je tudi vmes (J'attends de nous se celo diskoidno izteče), toda pri tako inventivnih in presenetljivih aranžmajskih prebliskih (predvsem Ma liberté contre la tienne, ki je tudi prva mala plošča) sintetika v Obispovih rokah ni uničevalno orožje ali sterilen laboratorijski instrument, ampak vrtno orodje, s katerim vzpostavlja uglašeno razmerje z vojsko godal in pihal.

Priznam: kot njegov ne pretiran poslušalec in kot strasten privrženec še enega francoskega glasbenega genija, Jeana-Jacquesa Goldmana, sem sicer podvomil, da bo prvi znal pesmim drugega (Goldman je s Patricio tudi kot producent sodeloval že na prejšnjih dveh albumih) dati pravo barvo, a mi ni težko priznati, da ga je celo povzdignil iz njegove siceršnje predvidljivosti: z nežno Une fille de l'Est (Se je Goldman morda zgledoval po Un chanson simple, priredbi pesmi Lyla Lovetta z Dans ma chair? Sicer pa diši po Portretih Nece Falk!) in grandiozno Les chansons commencent, v katero se vpletajo zbori, kakršnih bi se pri Requiemu ne branil niti sam Mozart.

Hja, edino, kar je žalostno pri tem novem biserčku (in vseh drugih) iz Patricijinega opusa, je slovenski odnos do francoskega pop rocka.

Malo več navdušenja, s'il vous plaît!

Boštjan Malus