ZLATKO KAUČIČ, MAURO NEGRI

Glasba za Romana

Statera, 1999

Življenje je polno presenečenj. Ko se zdi, da je v tako globoki omaki, da bi v globlji skoraj ne moglo biti, se od nekod prikaže sončni žarek in kot Feniks poletiš v nebo. A tam - saj poznate zgodbo o Ikarju, ki so se mu stalila krila ...

Vsaj s prvim delom tega filozofiranja se ujemajo zadnja snovanja Zlatka Kaučiča, o podobnosti z Ikarjem, ki je končal v grozeči povprečnosti antičnega morja, pa pri njem ne upamo niti pomisliti. Ko se je lotil svojega najbolj nenavadnega projekta Emotional Playgrounds in z njim gladko dobil košarico slovenskega kulturnega menedžmenta, se mu je to obrnilo v prid in takoj zatem je izšla cedejka Glasba za Romana. Kaučičeva druga cedejka v enem letu, torej. O la la.

Glasba za Romana je nadvse instantna cedejka, če instantnost razumemo kot porojeno v trenutku. Sicer so res skoraj vse glasbe porojene v trenutku, vendar so le redke med njimi v še istem trenutku tudi izvedene in použite. Glasba s te cedejke vsekakor je, saj je nadvse žmohten free, in katera godba je bolj trenutna kot prav free jazz? Kaučič in njegov italijanski pihalski kolega Mauro Negri sta izvrstna improvizatorja, ki jima je kaljenje v trenutnih prebliskih in navezavah ter izpeljavah v veliko naslado, to se sliši s te uro trajajoče cedejke. Hipna, ostra, a lucidna in včasih duhovitih prebliskov polna godba, nastala na koncertu v Strelišču v Dobrovem v Goriških brdih, je poklon Improvizaciji. Kot tudi poklon umrlemu prijatelju Romanu Kostanjevcu, čigar življenjski esprit je bil navdih za to uro godb, ki se usujejo s te cedejke. Tako so naslovi skladb briško zaviti, a v pretapljanju briških krajin v zvočne stvaritve se je Kaučič že od vsega začetka potrjeval kot nadvse dober alkimist. Mauro Negri pri tem na tej cedejki ne zaostaja, četudi je njegova domačnost z Brici le posledica druženja s Kaučičem, doma je namreč iz Mantove. A to ni prepreka, da bi dueti Kaučiča in Negrija ne dajali vtisa sproščenega pogovora dveh, z dobrim briškim vinom razneženih Bricev.

Glasba za Romana je prijeten sledilec Kaučičeve solistične cedejke Round Trip, izdane pred leti v Italiji. Kot taka bo našla svoje mesto pri vseh tistih, ki smo Kaučiča začeli spoznavati že takrat. Če pa imamo pred očmi dejstvo, da je to verjetno prvi ostri free, izdan na cedejki v deželici naši, je Glasba za Romana še toliko potrebnejša v vsaki diskoteki resnejšega jazzovskega malika.

Rok Jurič