JACKNIFE LEE

Muy Rico!

Pussyfoot/Dallas, 1999

V poplavi kemijskih zlomljenih ritmov je težko naleteti na izdelek, ki ne bi bil vsaj malo stereotipen. Če je stereotip tak, da vanj pade tudi raba starih glasbenih virov ter mogoče novodobnih praks, je tudi Jacknife Lee stereotipen. A vendarle ni tako. Muy Rico! je res mešanica recikliranega pop kiča, ki nekako spominja na običajni big beat (čeprav se mi zdi, da big beaterji to besedo vzamejo s podobnim negativnim odnosom kot trip hoperji trip hop), po drugi strani pa nanj ne moremo gledati kot na nekaj, kar bi sodilo v katerekoli scenske predalčke. Jacknife Lee se namreč odpravlja na eklektično odpravo, ki bo reciklirala večino kičastih in izrabljenih starinskih glasbenih tem iz preteklih desetletij in naredila vse poslušalce srečne. Hi-tech future retro pop je zelo lepa oznaka, v katero lahko poleg Jacknifa Leeja brez problemov pretihotapimo še kakšne Wiseguys in podobne producente, ki se gibajo v džezovskem/lounge delu breakbeata.

Garret Lee, ki se skriva za imenom Jacknife Lee, je namenoma hotel zveneti kot nekakšen starinski bluesman, zato tudi ‘artistično’ ime Jacknife. Tudi njegova glasba je starinska, le da je bila po delčkih spuščena skozi digitalno mašinerijo, h kateri je pristopil pred nekaj leti, po obdobju spoznavanja z vsemi novejšimi glasbenimi prijemi. Pred tem je štiri leta igral kitaro pri skupini Compulsion, tako da ga lahko uvrstimo v oddelek tipičnih (kitarskih) spreobrnjencev, kot so Graham Sutton (Boymerang), Lol Hammond (Girl Eats Boy) in celo Garretov dublinski kolega David Holmes. Daleč stran od prejšnje glasbene usmerjenosti je našel dom pri založbi Pussyfoot, ki jo vodi Howie B, po naključju (?) tudi nekdanji producent skupine Compusion. Za glasbeni prevrat sta verjetno kriva dieta, sestavljena iz poslušanja Burta Bacharacha, Black Sabbath in Boards Of Canada, ter sproščeno ozračje založbe Pussyfoot.

Rezultat, album Muy Rico!, je narejen obenem z distanco in z odobravanjem vseh glasbenih zvrsti, ki so uporabljene; tako je dovolj ironičen, da ne izpade neestetsko kičast, ampak kot primer inteligentne rabe samplerja in ritmičnih podlag. Muy Rico! je dovolj plesen, saj nenazadnje znova izumi in citira izbrane plesne godbe iz preteklosti, obenem pa je z nekaterimi prijemi AFX tudi dovolj eksperimentalen. Big beat, torej, ki pa ni običajni kemijski big beat, ampak raje novodobno glasbeno recikliranje, ki se spogleduje z eksperimentalno elektroniko.

Jure Matičič