NAUGHTY BY NATURE

Nineteen Naughty Nine

Arista, 1999

Trio (skoraj) tridesetletnikov iz New Jerseyja je vedno znal streči dvema tipoma ušes hiphopovskih poslušalcev: ulica je oboževala njihovo pristnost in zavezanost koreninam hip hopa, masa pa je uživala v komercialnejših stvaritvah, sfuranih s playlistami. Jasno, poredni po prirodi so na vsaki od treh plošč scimprali vsaj eno hopaško klasiko, ki se ob vrtenju v klubu še dandanes zdi sveža in požene plesišče v nov tek. O.P.P s prve, Hip Hop Hooray z druge ter Craziest s tretje so zicerji, ki znajo iz zagate rešiti slehernega hip hop džokeja na planetu. Njihovega četrtega hita ne bo, vsaj ne s te plošče.

Šef benda, Treach, se je očitno začel starati in pri tem izgubljati razsodnost. Želel je razdreti pogodbo z založbo Tommy Boy, to mu je v končni fazi tudi uspelo, ker je pogodbo od Tomažka odkupila Arista. A kar se je na prvi pogled zdelo kot zmaga, je bil pravzaprav poraz. Hud poraz, recimo tak kot Waterloo. Tommy Boy je bil namreč prefrigan in je dva tedna pred izidom nove plošče poslal na trg kompilacijo največjih uspehov Naughty By Nature in s tem precej zmedel potencialne kupce. Kot se je izkazalo dva tedna kasneje ne samo v svoje, ampak tudi v dobro kupcev. Nineteen Naughty Nine je kljub očitnim aluzijam na drugo ploščo (Ninety Naughty III) daleč najslabši izdelek skupine in popolno razočaranje letošnjega leta.

Če se človek res potrudi in k poslušanju pristopi z bogato mero pozitivne energije, bo na tej plošči našel en sam samcat dober komad, pod številko 7 in imenom Radio. Vse drugo je od samega začetka do konca mehkužno, jamrajoče, utrujajoče stokanje, ki ga še potencirajo popolnoma nedomiselni in razvlečeni ar-en-bijevski refreni, ki povzročajo nastanek debelih oblog karamele na zvočnikih. Prav žalostno, celo tragično je poslušati tako zanič ploščo benda, ki ti je sicer v redu in doslej še ni naredil kakšne hude štale. Mogoče so leta, mogoče je pritisk nove založbe, mogoče je prodajanje osamljenim in zatravmiranim najstnicam, mogoče so fantje hoteli pokazati globoko čutečo stran, mogoče so zastavili nove smernice ustvarjanja, mogoče je samo trenutni spodrsljaj, žal pa je Nineteen Naughty Nine res slaba plošča. A dan je tako lepo počeo.

Napo-Lee-Tano