Letnik: 1999 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Gregor Bauman

WILLIE NELSON

Teatro

Island, 1998

Če bom Danielu Lanoisu večno zameril, da je pretirano komercializiral skupino U2 in ji vzel irski garažni sentiment, potem mu bom hkrati večno hvaležen za delovanje v country glasbi zadnjih nekaj let. Njegovo delo bi lahko brez pomisleka izenačil s pomembnostjo plošče WANTED! The Outlaws iz leta 1976. Kar je takrat dokončno naredilo rez v country glasbi, regionalno med Nashvillom in Teksasom, je Daniel vzel za iztočnico in k sebi začel vabiti veterane country glasbe. Tako sta pred nekaj leti skupaj z Emmylou Harris posnela njen masterpiece Wrecking Ball, sedaj pa je na vrsto prišel petinšestdesetletni Willie Nelson. Da ne bo pomote, to je še vedno Williejeva samostojna plošča, vendar enostavno povedano ni mogoče prezreti simbioze dveh izvrstnih posameznikov in njunega prefinjenega občutka za združevanje in uresničevanje skupne vizije. Izkušnje in pesmi, ki jih je s seboj prinesel Willie, je Daniel nadgradil z zvočnimi elementi, ki niso več domena nekega preprostega konteksta, ampak variirajo v kompleksnih aranžerskih vzorcih. In vendar je paradoks vsega tega predvsem zvok, ki kljub vsem sodobnim prijemom zveni zelo arhaično in pomeni arhetip vsem sodobnim projektom na tem področju.

Ta temelji predvsem na podvojenem ali celo potrojenem ritmu, ki prehaja od klasičnih vzorcev country glasbe do latino vzorcev ali pa celo odmeva podobno kot ulični tolkalci na festivalu Mardi Gras. V ta koncept se je izvrstno ujel aranžma kitar, ki ne pretiravajo z zapletenimi solističnimi vložki, temveč poleg tolkal prevzamejo vodilno vlogo v navidez zelo preprosti kulisi, v kateri se glas Emmylou Harris ne pojavlja več kot angel odrešitelj, kot je bilo v navadi do sedaj, ampak kot popolnoma stvaren v vseh posvetnih stvareh. Tu so še Cyril Neville, jazzovski pianist in vibrafonist Brad Mehldau in Williejeva sestra Bobbie Nelson.

Specifika, ki sta jo našla v zapuščenem mehiškem filmskem teatru v eni izmed kalifornijskih puščav, nima predispozicij Fitzcarraldove utopije. Oba sta natančno vedela, kaj hočeta, in rezultat je plošča, ki je Willieja še bolj utrdila kot enega izmed vodilnih avantgardnih country glasbenikov. Bienvenidos A Su Teatro je povabilo, s katerim nas Willie povabi na popotovanje po življenju; ves čas poti pa nas prepričuje, da je njegovo srce še vedno zlomljeno in osamljeno (Darkness On The Face Of The Earth). Pri tem ne išče opravičila. S preprostimi metaforami nam skuša prikazati, kaj je tisto, kar je povzročilo takšne razmere, in pri tem celotno krivdo prevzame nase. To je zelo subjektivna izpoved, v kateri priznava svoje napake in jih skuša popraviti. Z njimi je namreč največ škodoval sebi, saj je uničil svet, v katerega je verjel, in sedaj na njegovem pogorišču išče koga, ki bi mu ponudil moč, s katero bi zopet sestavil posamezne dele skupaj (I’ve Destroyed The World, Somebody Pick Up My Pieces). Da je ta razdvojenost v njem tlela že kar nekaj časa, je možno spoznati iz letnic pesmi, ki večinoma izvirajo iz samih začetkov njegovega ustvarjanja, ko je v pretežni meri pisal za druge avtorje, zaradi založniške politike pa mu jih ni uspelo izdati na samostojnem nosilcu zvoka. In če jih primerjamo s tremi pesmimi, nastalimi v zadnjem obdobju, razločno vidimo neko kontinuiteto in skupno izhodišče. Teatro je dokaz, da je preživel, da je našel notranjo energijo in se z njo izpovedal - ter s tem odprl novo pot (I Could Not See For The Fog In My Eyes / I Could Not Feel For The Fear In My Eyes / And From Across The Great Divide / In The Distance I Saw A Light). Navkljub bolečini je njegov pogled postal optimističen, saj je obkrožen s prijatelji, ki so mu vedno stali ob strani. Zavesa se je spustila in predstave je konec, a le za danes, saj je Willie s tem projektom dokazal, da je nanj mogoče računati tudi v prihodnje. Bis!!!

Gregor Bauman