MICKEY NEWBURY

Collection

Whistle Stop Music, 1998

Nekoč je Mickey Newbury dejal: "Glasba je zame nekaj, kar mi omogoča, da prebrodim težke, depresivne dni. Veliko ljudi, ki je poslušalo moje pesmi, si je namreč mislilo, da v eni roki držim steklenico viskija, v drugi pa pištolo. Vendar ni res. Le pišem o žalosti, kakor jo občutim, in temu pravim soočanje z zmajem." To je v resnici najboljša definicija Mickeyja in njegove glasbe. Zagotovo je velik, le da te veličine nikdar ni hotel izkoristiti. Raje je živel odmaknjen in zvest sebi ter pisal pesmi, ki so se rojevale iz njegovih občutkov, in opisoval stvari, ki jih je videl in doživel. To je počel tako, da so ga mnogi označili za enega najboljših piscev pesmi, zato ni bilo presenečenje, da so ga že leta 1980 sprejeli v Songwriters Hall Of Fame. Ljudje so ga večinoma poznali v pesmih; če so ga srečali na ulici, ga niso prepoznali. In temu ni nikdar oporekal. Plošče, ki jih je izdajal, večinoma niso imele velikega prodajnega uspeha, bile pa so pravi biser za vsakega, ki jih je poslušal. Tako so jih kupovali predvsem kolegi Townes Van Zandt, Butch Hancock, Kris Kristofferson, Joan Baez, Waylon Jennings, Willie Nelson, Don Gibson in celo Nick Cave. Paradoks je predvsem, da so bile Mickeyjeve pesmi veliko uspešnejše v njihovi izvedbi. Kolekcija, ki obsega 8 CD plošč, na katerih je zbranih deset velikih plošč iz obdobja od leta 1969 do 1981, je eden najlepših poklonov glasbi tega umetnika, ki živi na farmi v Oregonu in se na koncertnih odrih pojavlja zelo redko (če si želite ogledati enega izmed njegovih nastopov, ga lahko najdete na internetu na strani www.bluebirdcafe.com/archive/v realplayer formatu). Sicer je škoda, da ni zajeta njegova celotna kariera, ki bi obsegala še prvenec Harlequin Melodies (1968) in ploščo In A New Age (1988) ter v devetdesetih letih izdane Nights When I'm In Sane (1994), Lulled By Moonlight (1996) in Live In England (1998), vendar pa Looks Like Rain (1969), Frisco Mabel Joy (1971), Heaven Help The Child (1973), Live At Montezuma Hall (1973), I Came To Hear The Music (1974), Lovers (1975), Rusty Tracks (1977), His Eye Is On The Sparrow (1978), The Sailor (1979) in After All These Years (1981) zelo nazorno predstavijo stopnice v karieri tega glasbenika, zorenje besedil in hkrati zelo dosledno oživijo izjavo, zapisano na začetku. Prinašajo nam življenjsko zgodbo, ki jo je moč razbrati iz verzov in tudi samih naslovnic plošč. Če je na nekaterih optimističen, poln življenja, v družinskem krogu, na drugih izkazuje odsotnost in bolečino, skrito za odmaknjenimi očmi in prevrnjenimi steklenicami. Pri tem se zlasti izrisujeta individualnost in realističen pogled na svet, saj dogodke in občutke opiše zelo natančno in brez olepšav. Tako se velikokrat poglobi v usode majhnih ljudi, ki se v konfliktu z okolico ne znajo odzvati racionalno, ampak emocionalno, in to jih večinoma vodi v tragičen konec. Pri tem pušča veliko odprtega prostora, v katerem je moč razumeti te junake in njihov tragično romantični konec, istočasno pa razumeti tudi nasprotno stran. In vendar ta dualizem ni absoluten, saj se čustveno večinoma postavi na stran preprostih ljudi, katerim nedvomno tudi pripada. Glasbeno projekt predstavlja zelo širok mozaik različnih zvočnih vplivov, ki segajo od countryja, bluesa, gospela, rock and rolla, jazza …, pravzaprav ti vplivi variirajo od plošče do plošče. Tako njegove glasbe ne moremo uvrstiti v enoten okvir, ampak je simbioza najrazličnejših zvrsti, čeprav se je Mickey v času, ko je živel v Nashvillu, namenoma sam deklariral kot country glasbenik, ravno zato, da bi se izognil takšnim in drugačnim špekulacijam. Kolekcijo (naročiti jo je mogoče na naslovu Mountain Retreat, P.O. Box 888, Escanaba, MI 49829-0888, USA ali na webu www.songs.com/Newbury) lahko brez dvoma označim kot spomenik še živečemu avtorju, enkraten projekt, ki odkriva vse besedilne in glasbene skrivnosti velikega pesnika (v ta namen je zraven dodana knjižica z vsemi pesmimi) in hkrati odpira upanje, da Mickey še ni rekel zadnje besede, četudi bodo lastniki njegovih plošč zopet samo prijatelji. Verjamem pa, da jih je iz dneva v dan več.

Gregor Bauman