SLICK RICK

The Art Of Storytelling

Def Jam/Multimedia, 1999

Za starega Rickyja smo se že spraševali, če sploh še tlači ljubo zemljico, saj se nam ni oglasil že dobrih pet let, odkar je pač posnel presenetljivo introspektivno in življenjskih modrosti polno ploščo Behind Bars. V življenju se je namreč Slick Rick obnašal tako, da bi bil zlahka že zdavnaj pod rušo. Ricky Walters je pravzaprav Evropejec, Anglež, če smo natančnejši, in Jamajčan, če smo čisto natančni tudi pri izvoru njegovih staršev. Pri štirinajstih je londonsko predmestje zamenjal z newyorškim megapolisom in kaj kmalu postal aktiven na hip hop sceni.

Njegov prvi veliki hit je bila skladba La Di Da Di, ki jo je s priredbo veliko let kasneje še bolj populariziral Snoop Doggy Dogg. Na prvi plošči je Ricky rimal na podlage, ki sta jih prispevala Bomb Squad (Public Enemy) ter Jam Master Jay (Run DMC), za drugo ploščo pa gostje niti niso imeli časa, saj jo je podjetni rimač posnel med tritedenskim pogojnim odpustom iz zapora, kjer je sedel zaradi poskusa uboja ženinega brata in upiranja aretaciji. Že omenjena Behind Bars je prelomno prekinila s siceršnjim lahkotnim in velikokrat šokantnim govoričenjem s prvih dveh plošč, je pa Rick ohranil prepoznaven laid-back slog rappanja in seveda svojo posebnost: pripovedovanje zgodbic.

Kot nakazuje že ime novega izdelka, Slick to umetnost zdaj tudi javno deklarira, in to v spremstvu eminentnih rappajočih (Nas, Outkast, Snoop Doggy Dogg) in producentskih (Kid Capri, Doug E. Fresh) zvezd. A največji car je še vedno Rick, ki z značilnim, z leti prav nič manj živahnim glasom lahkotno drsi čez celotno ploščo in potrjuje sloves najbolj gentelmanskega, gosposkega rapperja. Čeprav je Slick Rick starošolar, pa s svežino in tehnično res vrhunsko izpiljenim podajanjem besedil ter duhovitostjo v koš zbaše marsikatero v trenutku vzšlo (in nekaj hipov za tem pozabljeno) hip hop zvezdo. Vrhunec vsega pa je, jasno, srečanje mojstra in učenca, Slicka Ricka in Snoopa Dogga v komadu Unify, ki smo ga hvalili že na kompilaciji Kida Caprija, zdaj pa izkoriščam priložnost ponovne objave in še enkrat pravim, da je to zagotovo ena najboljših in najbolj učinkovitih kombinacij dveh rapperjev, kar smo jih kdaj slišali. Ja, Slick še vedno zna govoriti zgodbe, in to sočne, ne take za otroke.

Napo-Lee-Tano