RUFF RYDERS

Ryde Or Die Vol. 1

Interscope, 1999

JA RULE

Venni Vetti Vecci

Def Jam/Multimeda, 1999

Albuma dajemo v isti predalček zato, ker kaj drugega z njima tudi ne moremo narediti: background, zvok in ciljna konzumentska skupina so pri obeh vsaj v grobem istovetni: gre za novo newyorško kliko rapperjev in (predvsem) producentov, ki se je delno začela formirati s prodorom Jay-Z-ja, bolj obsežno in zares pa se je na noge postavila z obema lanskima albumoma pitbull rapperja DMX-a. DMX-ov zvok sta na noge postavljala predvsem dva producenta, Swizz Beatz in Irv Gotti, prav ta dva pa sta tudi večinska producenta tukaj ocenjenih plošč.

Ryde Or Die naj bi bila nekakšna kompilacija bolj ali manj znanih rimoklepcev, ki sodijo v krožek producenta Swizza Beatza. Jasno, da je tukaj DMX, pa njegovi sledniki The Lox, med imenitnejšimi obiskovalci naj omenim še Biga Puna, ki tako gostuje skoraj na vsaki v New Yorku posneti plošči, in Jay-Z-ja, ki prav tako rad hodi v goste. Bolj kot razkazovalnica uveljavljenih imen pa je izdelek poligon za prvo visokonakladno predstavitev novih Ruff Ryderjev. Priložnost še najbolje izkoristi samozavestna, skorajda že arogantna klepetulja Eve, drugi (Cross, Infa-Red in Drag-On) pa se na vse kriplje trudijo, da bi poslušalec mislil, da so DMX. Produkcijsko smo deležni klasične Ryderske zvočne podobe: malce uptempo, precej nasekljani ritmi, sestavljeni iz nizkih tonov ter pospremljeni s klavirskimi in drugimi visokotonskimi okrasnimi miniaturami.

Podobno se je stvari lotil tudi Irv Gotti, producent celovečernega prvenca mladiča, imenovanega Ja Rule. Z rastafarjanstvom pa ima poba poleg imena skupen samo hripav glas, kot ga sicer lahko občudujemo predvsem pri klepetačih dance-hall/raggamuffin šole. Ploščo odpre fenomenalna suženjska pesem, posneta v maniri klica in odgovora in z zelo precizno naštudiranim stopnjevanjem. Žal je skladba dolga le dobro minuto in pol, tako da smo potem na milost in nemilost prepuščeni devetnajstim komadom, ki z neinventivnim izborom tem in s še bolj povprečno obdelavo niso pravi izziv zahtevnejšemu ušesu. Ruffryderska klika je pač zastavila komercialno uspešno tretjo pot: povezala je gangstersko ikonografijo zahodnoobalcev s čvrstejšo vzhodnoobalno zvočno podobo. In koliko to pripomore h kreativnemu razvoju hip hopa v naslednjih letih? Bore malo, ali pa še toliko ne …

Napo-Lee-Tano