SUPER GOLDEN ORIGINAL MOVEMENT

Super Golden Original Movement

Slowdime, 1999

V drugi polovici devetdesetih smo se že povsem prilagodili glasbenim zmedam in lepljenkam, na katere se odzivamo povsem uravnovešeno in kot asimilirani konzumenti. Vendar pa pri albumu skupine in projekta Super Golden Original Movement le ne moremo ostati povsem hladni, kot da se ni nič zgodilo, saj s tega nosilca prihajajo presenetljive mešanice zvokov in slogov, ki jim je težko ne posvetiti pozornosti. Čeprav gre za proizvod z letnico 1999, ga zaradi izvirnosti težko postavimo v kakšno izrazito določljivo popularnogodbeno obdobje. Lahko bi ga pričakovali kdaj prej ali pa tudi kasneje, no, na trenutke nabrušene kitare, nekonvencionalna ritmika in predvsem sam zvočni zapis pa vendarle izdihnejo zvok devetdesetih. Ko sem prvič vzel ta album v roke, mi je prodajalec, pravzaprav član skupine The Boom, rekel, da gre za mešanico afriške "world music" z ZZ Top, in dodal še podatek, da na plošči igra tudi član skupine Trans Am - dovolj prepričljivo in vabljivo za testni nakup. In potem? Nekaj res svežega in poslušanja vrednega. Mešanice, ki se le na pol valijo z značilnimi postrockovskimi prijemi, so pestro razpredene in nudijo svojevrstno glasbeno provokacijo, ki ni toliko revolucionarna, kot je svobodomiselna in odprta glasbenikovi domišljiji. Na istem mestu se premlevajo in mešajo hard boogie rockovski potegi, afriška bluesovska kitara, postrockovska melanholija in ostri kitarski hrup; pod vse to se sploh ne prikradejo kakšni pričakovani tribalni ritmi, ampak prav naravna urbana zahodnjaška ritmika, ki simpatizira z jazzovsko in z rockovsko preudarnostjo. Še preden sploh dojamemo, je albuma že konec, a kar kliče k ponovitvi, saj nudi obilico presenečenj, nad katerimi se bodo (že zopet ti!) konvencionalni poslušalci katerega že koli žanra zgrozili - s tem pa smo že zopet na začetku debate o glasbeni zmedi devetdesetih, ki je s Super Golden Original Movement dobila ne ravno vsakdanji podaljšek, zato pa toliko bolj vzburljiv.

BIGor