TRIO 3 (LAKE, WORKMAN, CYRILLE)

Live In Willisau

Dizim Records, 1997

HENRY THREADGILL and MAKE A MOVE

Where’s Your Cup?

Columbia Records/Sony, 1997

Sami stari znanci, sami soustvarjalci tistih ključnih sledi v sodobni afroameriški godbi v drugi polovici iztekajočega se stoletja, ki jim je bil imperativ avtorsko, bolj ali manj radikalno iskanje, so se zbrali ob teh dveh albumih. A do tistega, kar je mogoče slišati z njiju, se je zelo težko opredeljevati samo ob tem spoznanju. Podatka, da ne gre za čisto nova, pa vendarle za zadnja izdana albuma nosilnih avtorjev (izšla sta leta 1997) ter da je bilo zvočno gradivo zanju posneto že kar nekaj prej (Threadgillovo leta 1996, Tria 3 pa celo že leta 1992), sta pravzaprav ob omenjeni historični komponenti njun edini skupni imenovalec. Vse drugo so razlike.

Nobena skrivnost ni, da je formacija Trio 3 ustvarjalni kompromis, v katerega so bili prisiljeni trije odlični instrumentalisti in prepoznavni avtorji iz obdobja razcveta radikalnega ameriškega jazza, ki imajo v opusu vrsto mnogo boljših samostojnih projektov. Posebno za Reggieja Workmana, ki je še v prvi polovici devetdesetih izstopal s projekti za Ensemble, je to ustvarjalna škoda, v katero je bil prisiljen zaradi golega obstanka na mednarodnem koncertnem prizorišču, saj so se konservativni agentje in organizatorji le stežka odločali za nastope omenjenega ansambla. Podobno se je godilo tudi pihalcu Oliverju Laku in tolkalcu Andrewu Cyrillu, za katera pa je potrebno priznati, da jima je avtorski zagon uplahnil že nekoliko prej. Ob vseh občasnih zahtevnejših projektih predvsem Workmana, ki pa so praviloma doživljali samo nekaj predstavitev (tako naj bi bila konec letošnjega poletja v New Yorku uprizorjena njegova jazzovska opera!), je ostal Trio 3 vsa zadnja leta kompromisni agregat za njihovo nastopanje po svetovnih festivalih in koncertnih odrih. Na tem albumu je dokumentiran nastop v švicarskem Willisau. Vseh šest skladb so prispevali posamezni člani skupine. Glasba je avtorska, vendar uokvirjena v standardni postbebopovski obrazec, bolj ali manj uspešno nadgrajena z osebnimi invencijami. Tako je rahlo nelagodje vzbujajoča disonanca med vsebino ter briljantnimi instrumentalnimi prispevki še nekoliko bolj opazna.

Zato pa se je Henry Threadgill resno lotil odločitve, ki jo je zapisal kar v sam naziv skupine, s katero je posnel tale album. Celo albumov naslov bi lahko z malo domišljije tolmačili v kontekstu svežega, z duhom časa ubranega pristopa, ki je povzročil obilen zalogaj zanimive godbe, simpatično vpete med njegov nam do sedaj znan glasbeni opus ter tiste odvode tako imenovanih "svetovnih godb", ki so "v zraku" prav na ameriškem glasbenem prizorišču. Ob pomoči že dolgo cenjenega kitarista spremenljive osebne in glasbene usode Bradona Rossa ter harmonikarja Tonyja Cedrasa, ki igra tudi harmonium, je uspel ponuditi splet iskrivih domislic, prepričljivih kompozicijskih rešitev in vrhunske izvedbene discipline. Prav zvok in igra harmonike (in harmoniuma) ob skorajda stalni podpori kitare sta tisti sestavini, ki dajeta albumu prepoznaven pečat. Prispevek samega Threadgilla je izjemno ekonomičen in smotrn, kadar se že odloči, da bo s posegi v zvočno tkivo sedmih lastnih skladb nadgradil bogato razvejano zgradbo. Vse skupaj podpirata zelo dobra basist in bobnar. Ta Threadgillov podvig v mnogih potezah, še najbolj pa po splošnem občutju, ki preveva predstavljene skladbe, spominja na tisti prvi album, ki ga je drug newyorški pihalec - Tim Berne - posnel pred slabim desetletjem za Columbio. Ali je zgolj naključje, da je dobil tokrat takšno priložnost Threadgill s prav temi posnetki?

Zoran Pistotnik