LUIS VARGAS

Desamor

J and N Records, 1999

Človek kar težko verjame, ko na novi plošči Luisa Vargasa zasliši verze: "... kajti moški, ki joče, ko ga ženska zapusti, je vreden še enkrat več." Besede namreč prihajajo iz ust moža, čigar podoba na ovitku je v skladu z vsemi našimi stereotipnimi predstavami o mačističnih Latinoameričanih. Luis Vargas poleg tega prihaja iz Dominikanske republike, države, v kateri je postala moška prevlada celo nekakšen zakoličen del tamkajšnje tradicije. Pa vendar naša ušesa ne lažejo. Luis Vargas je pač eden od vedno večjega števila bachaterov, glasbenikov, ki so v zadnjih letih oživili to tradicionalno dominikansko glasbo in jo iz ruralnih severnih predelov države najprej prepeljali v prestolnico Santo Domingo, takoj nato pa kar med dominikansko emigrantsko skupnost v New Yorku in s tem tudi na odre mednarodne popularnosti. Bachati sicer v njeni domovini javnost še vedno noče priznati pravega mesta, ki si ga je na tujem že zdavnaj izborila. Merengue je v Dominikanski republiki pač še vedno edina uradna (celo državno podpirana) zaščitna kulturna znamka, vendar je v zadnjem času opaziti pravo "krizo merengueja", saj glasbeniki in kritiki priznavajo, da nekako ni več pravih hitov in dobrih besedil. Za povrh vsega postajajo v svetu v zadnjem času vse popularnejši "merengueri" iz sosednjega Portorika, ki znajo dominikansko glasbo tržiti veliko bolje od avtentičnih izvajalcev.

Bachata se je tako pojavila ob pravem času in na pravem mestu. Med tistimi, ki jo najbolj popularizirajo, pa je ravno Luis Vargas z zdaj že nepregledno množico izdanih plošč. Tudi na zadnji Desamor se je izkazal za velikega mojstra kitare in pevca, ki zna s ponižnostjo osvajati srca dominikanskih (in zdaj že mnogih drugih) žensk. Ko so Vargasa nekoč vprašali, od kod vsa ta njegova priljubljenost, je odgovoril, da je pač posledica enostavnih in neposrednih besedil. "Medtem ko Juan Luis Guerra ženski pravi, da je kakor biser, ji jaz rečem, da je lepa," pravi in nadaljuje, kako si je s takšno razumljivostjo pridobil množice oboževalcev. Vargas med drugim poje, da "po božjih zakonih še nihče ni umrl dan prej". Vsi tisti, ki "zaničujejo bachato, pa v bistvu zaničujejo tudi preprosto in ponižno dominikansko ljudstvo." Po vsem tem je verjetno jasno, da Desamor ne prinaša vrhunske poezije, vendar to niti slučajno ne pomeni, da v njej ni mogoče uživati v avtentičnem, preprostem in predvsem spontanem in pristnem okolju aktualnega dominikanskega glasbenega izročila.

Marko Jenšterle