Belle And Sebastian

Melanholični neodvisniki

S povsem naravnim spajanjem vseh elementov, ki sestavljajo pristno pop pesem, so Belle And Sebastian pravi biser med posiljenimi poskusi sodobnosti brez izražene ustvarjalnosti in talenta večine neodvisne glasbene produkcije na Otoku.

Končno ponatisnjen prvi album škotskih Belle And Sebastian je med vzponom skupine že pridobil kultni status. Ne glede na glasbeno vrednost izdelka si že sam primer plošče Tigermilk in tudi celotni fenomen Belle And Sebastian zaslužita pozornost.

Belle And Sebastian so si snemanje in izdajo plošče pridobili kot nagrado za prvo mesto na tekmovanju mladih talentov na kolidžu v Glasgowu. Nekaj kot "pokaži, kaj znaš". Dokaj na hitro posnet album, izdan v vsega tisoč vinilnih kosih takrat, leta 1996, ni zabeležil posebnega odziva. Fantje in dekleti so ga sami pošiljali naokrog v posluh ljudem iz medijev, nekaj razdelili prijateljem, drugo prodajali na redkih koncertih. Večina kopij plošče je obležala pod njihovimi posteljami in v omarah. Vse dokler ...

Belle And Sebastian so redek primer skupine, ki je uspela praktično po ustnem izročilu. Sami so se na široko izogibali prodajanju v velikih medijih, zavračali intervjuje, nastopali najraje na šolskih hodnikih in v cerkvah. Dovolj, da jih je najprej odkrila neodvisna londonska založba Jeepster, ki je izdala vse njihove plošče, obenem so jih Tindersticks pripeljali na londonski nastop kot predskupino. Očitno na Otoku še ni zmanjkalo pravih glasbenih navdušencev. Kajti Belle And Sebastian so postali veliki up britanske neodvisne muzike šele potem, ko so imeli za seboj že celo vojsko oboževalcev. Govorimo seveda o uradni potrditvi, o nagradi Brit Award, ki so jo letos dobili kot najboljša nova skupina v Veliki Britaniji. Potem, ko so imeli za sabo že tri albume in serijo singlov. Pa še tedaj so se medijski veljaki čudili: "Od kod pa so se naenkrat vzeli tile Belle And Sebastian?" Ali še huje, ko sta po nagrado prišla basist in bobnar (vodja Stuart Murdoch se medijskih ceremonij ne udeležuje), se je večina spraševala, kdo od njiju je Belle in kdo je Sebastian.

Medtem se je položaj za skupino precej spremenil. Že naslednja dva albuma, If You're Feeling Sinister (1996) in The Boy With The Arab Strap (1998), sta skupino popeljala med najpopularnejše med neodvisnimi na Otoku. Ne da bi sami za to naredili ne-vem-kaj. Res so v lastni režiji posneli nekaj video spotov, končno so imeli nekaj pravih koncertov na obeh straneh Atlantika, a še te v omejenem obsegu. Vodilna glasbena tednika NME in Melody Maker sta prav tako pristavila lonček in začela tedensko spremljati pomembne in manj pomembne dogodivščine skupine. Medtem so preostale kopije prve plošče že zdavnaj pošle, skupina pa kljub pritiskom vse večjega števila novih ljubiteljev ni bila pripravljena ponovno natisniti albuma Tigermilk. Pravzaprav ni niti odgovarjala na številne prošnje, kot da je zanje to že pradavna zgodovina. Tu se posredno lahko zahvalimo piratskim izdajateljem, ki so slabo posnete kasete s posnetki Tigermilk prodajali za velike denarje, rabljena kopija originalnega albuma pa je v trgovinah s ploščami iz druge roke dosegla ceno štiristo angleških funtov (okroglo 120.000 SIT). Ta dva dejavnika sta skupino le prisilila, da je poskrbela za uradni ponatis, na cedeju in na vinilu.

Tigermilk je več kot le začetniški poskus in prinaša nekatere osnovne poteze, ki jih je skupina na kasnejših ploščah še razvila in dokončno oblikovala. Posnetki so že na povsem solidni tehniški ravni, glavne odlike plošče pa prispeva vodja Stuart Murdoch, ki kaže ves skladateljski talent: izostren občutek za melodije, ki jih vpleta (vsaj v mejah neodvisnega popa) v dovolj originalno oblikovane pesmi, petje je previdno podrejeno dokaj slabotnemu glasu, ne moremo tudi mimo svojevrstnih besedil, ki so spisana še večinoma v prvi osebi, kot lastna izkušnja prehoda iz pubertete v zrelo dobo. Sedaj, pri tridesetih, Stuart podobne teme polaga v dejanja in razmišljanja drugih, usode vseh karakterjev pa so si nadvse podobne: razkol med željami in resničnostjo je prevelik in uteho najdejo le v umišljenem književnem, filmskem in glasbenem svetu, pa še ta je v vseh primerih le nostalgični spomin na čase, ki se ne morejo vrniti.

Tigermilk zagotovo ne izpolni previsokih pričakovanj, ki so se pojavila zgolj zaradi težko nabavljive originalne izdaje plošče. Belle And Sebastian že davno ne igrajo teh pesmi, so le preveč ustvarjalni, da bi repertoar gradili na stvareh, ki so zanje že stare. Obenem je razvidno, da je pesmi s Tigermilk napisal Stuart Murdoch sam, še preden je skupina sploh nastala. Šele kasneje so se drugi močneje vključili v pisanje in tudi samo izvedbo pesmi, saj sta se kot pevca začela pojavljati čelistka Isobell in basist Stuart David. Da o bogastvu aranžerskih rešitev niti ne govorimo. Po drugi strani je Tigermilk več kot zgolj dokument zgodnjega početja skupine. Je pristen konglomerat vplivov pretekle in polpretekle zgodovine pop rocka, ki vleče niti vse od Kinks in The Who ter prek neodvisnega škotskega popa izpred petnajstih let s skupinami Orange Juice, Josef K in Aztec Camera pristane v brezčasni sodobnosti kakih Tindersticks in Stereolab. Nekaj Stuart zagotovo črpa tudi pri trpki melanholiji angleškega samotarja Nicka Draka, le da je med vrsticami dodal tisti kanček naivnosti in celo humorja, ki ga ločuje od vase zaverovanega umetnika. Mehki kitarski prijemi spomnijo na žametni pol The Velvet Underground, predvsem iz poznega obdobja. Pričajo, da vešče prijeti akordi še vedno ponujajo osnovo za dobro pesem. Tako Belle And Sebastian nimajo veliko skupnega s skupinami, ki se dičijo s titulo zvoka za devetdeseta. Britpop in trip hop preprosto ne moreta biti del njihovega sveta, bliže so razpuščeni, skoraj boemski naravi orkestra Tindersticks in celo Bad Seeds. Druži jih vsaj okusna uporaba inštrumentarija, saj so posamezni izleti omejeni z osnovnim tekom pesmi. Prav tako nihče od njih ni virtuoz na glasbilu, vendar njihovo znanje povsem zadosti skupnim ciljem.

Samo združevanje vplivov bi bilo premalo, Belle And Sebastian jih predelajo po svoje do avtorsko povsem samosvoje ravni. Predvsem imajo izvrsten občutek za pesem, in to sedaj, ko je tradicionalna oblika v resni krizi. Stuart Murdoch krize ne pozna. Zato je tudi tako težko pristal na ponatis prvenca Tigermilk. Z drugega albuma If You're Feeling Sinister skupina ni izdala singla, ampak jih je nizala skozi leto 1997, le da so bili na njih objavljeni ekskluzivni posnetki. Podobno velja za album The Boy With The Arab Strap, ki je prav tako ostal brez singla. Na ovitkih ni podatkov o članih skupine, kaj šele njihovih fotografij. Prav nič v pop maniri. A skupina proda vse več plošč ...

Morda so vsa ta izmikanja le še ena zvijača, preračunana poteza, ki naj bi pritegnila medije, da bi na vsak način želeli priti skupini do dna. In stvari se začnejo odvijati po zakonih efekta snežene kepe. Ali, kot se veča medijska pozornost, raste popularnost, zato skupini spet vsi posvečajo več pozornosti. Skupina pa se takole iz sence smehlja in le čaka na želeni rezultat.

Pretiravam. Ampak po Sex Pistols ni nihče več nedolžen. Vsak, ki vstopi v tržne mehanizme, se ujame tako ali drugače ter pristane na pravila igre. Ostane zavest o lastnem početju, morda zvito prikrita v metafori; to ohranja mirno spanje in zapre usta cinikom. In seveda sama glasba, ki se ne ozira na sodobne tokove, ampak kvečjemu pobira iz preverjene preteklosti, torej tiste, ki je že prestala test časa. Torej nič sintetičnih dodatkov, posiljene izvirnosti in skakanja na vagonček trenutnih smernic, nobenih strašnih produkcijskih prijemov. V času, ko svetovna pop produkcija sloni na bleščavih podobah, hitro pripravljenih uspešnicah za še hitrejšo uporabo in povsem nepomembnih zgodbah iz zakulisja, so Belle And Sebastian pravo nasprotje. Vprašanje je le, koliko časa še?

Janez Golič