In memoriam Thomas Chapin

PESEM NOČNE PTICE

Z albumom Night Bird Song je založba Knitting Factory Records še enkrat opozorila na glasbenika, ki je zaznamoval jazzovski Downtown v devetdesetih. Thomas Chapin je za Knitting Factory v desetih letih posnel kar sedem albumov in bi jih gotovo še več, če mu na življenjsko pot ne bi stopila levkemija, ki je 17. februarja 1998 povzročila Chapinovo slovo. 14 dni pred tem je Chapin odigral svoj zadnji komad v rodnem Manchestru, v zvezni državi Connecticut. 350 obiskovalcev koncerta je zbralo 9000 dolarjev za Chapinovo zdravljenje. Chapin je imel ravno toliko moči, da je ob spremstvu stalnih članov tria - kontrabasista Maria Pavona in bobnarja Michaela Sarina - na flavti odigral Pesem nočne ptice. Night Bird Song. Enega najljubših komadov. Imel je 40 let.

Thomas Chapin je pričel resen študij glasbe leta 1980, ko je na Univerzi Hartford študiral pri saksofonistu Jackieju McLeanu. Študij je dokončal na Univerzi Rutgers, kjer se je učil pri pianistu Kennyju Barronu. Od leta 1981 do 1986 je bil član Big Banda Lionela Hamptona in hkrati umetniški vodja ter vodilni solist. Vmes je igral še s Chicom Hamiltonom in snemal z Rayem Drummondom ter Mariom Pavonom. Konec osemdesetih je ustanovil trio s Pavonom in z bobnarjem Stevom Johnsom. Chapin je bil prvi glasbenik, ki je podpisal za založbo Knitting Factory Records. Album je nosil naslov Third Force, posnel ga je leta 1991 z omenjenim triom. Požel je odobravanje kritikov, imel je tudi že velik krog stalnih poslušalcev. Sčasoma je Johnsa v triu zamenjal Michael Sarin in ostal v triu vse do Chapinove smrti. Nov album Anima je sicer vseboval posnetke z obema bobnarjema, a na vseh naslednjih je kot bobnar nastopal le Sarin. Chapin in Sarin sta skupaj dolgo let igrala tudi v Double Bandu Neda Rothenberga. Tretji stalni Chapinov band je bil Machine Gun, ki je snemal pri založbi Muworks kitarista skupine Roberta Mussa, sicer zelo znanega producenta, ki je produciral tudi nekaj Chapinovih albumov za Knitting Factory. Ob tem je dvakrat sestavil še zasedbi, ki sta mu pomagali posneti dve straight ahead jazz plošči za založbo Arabesque. Vendar se je njegov ustvarjalni opus koval predvsem pri založbi Knitting Factory Records. Prva nadgradnja tria je bila plošča Insomnia, kjer se je triu pridružila brass sekcija Al Bryant, trobenta, Frank London, trobenta, Curtis Fowlkes, pozavna, Peter McEachern, pozavna, Marcus Rojas, tuba. Na njej je Chapin prvič močno razširil glasbeno govorico, katere osnova ni bil več samo jazz. To usmeritev je utrdila plošča Managerie Dreams, ki jo odlikujejo odličen smisel za kompozicijo in osvežujoče ritmične rešitve. Gosta plošče sta bila John Zorn v dveh komadih in poet Vernon Frazer; zelo sta pripomogla k pravemu funky hitu plošče Put Your Quarter In and Watch the Chicken Dance, kjer Chapin igra flavto, po kateri je z leti vedno raje posegal. Poleg Chapinovih komadov in enega Pavonovega trio za Managerie Dreams odigra še Monkovo Raise Four, Poignant Dream Boraha Bergmana, izstopa pa Ellingtova Daydream. Sledil je album Haywire, verjetno Chapinova najbolj ustvarjalna plošča. Krasijo jo daljše jazzovske skladbe, ki združujejo izjemno Chapinovo lirično moč, blesteče sole na altovskem saksofonu in flavti ter izvrstno dopolnjevanje tria z gostujočimi »stringarji«: Mark Feldman, violina, Boris Rayskin, violončelo, Kiyoto Fujivara, kontrabas. Haywire je Fulton Street Maul (Tim Berne) devetdesetih. V tem času je Chapin sodeloval tudi pri odlični Pavonejevi plošči Dancer's Tales, prav tako izdani pri Knitting Factory Records. Ameriški jazzovski kritiki imajo za vrhunec Chapinove kariere njegov naslednji album Sky Piece. Posnet je bil julija 1996, kmalu po Chapinovem potovanju po Maroku. Vplive potovanja je slišati v naslovni skladbi ter v komadu Esaouria. Na Sky Piece je Chapinova liričnost, ki se abstraktno ohranja tudi v improvizacijah, še bolj poudarjena, tudi zaradi rabe flavte v dveh ključnih komadih plošče, Sky Piece in Night Bird Song. Sicer pa tudi na Sky Piece Chapin posega po različnih jazzovskih obdobjih in jih spretno vključi v celotno glasbeno sliko albuma. Za nameček Pavonov kontrabas zveni kot še nikoli doslej. Letošnjega junija je izšla Night Bird Song. Prinaša koncertni nastop tria Chapin, Pavone, Sarin iz leta 1992 z nekaterimi komadi, ki jih slišimo na Sky Piece. Trio je bil kompakten, našpičen, poln energije in zanosa; ravno zaradi nekaj potez več, kot jih slišimo na studijskih posnetkih, zna marsikoga Night Bird Song še bolj pritegniti.

Ves Chapinov opus in tudi ponovno zanimanje za new jazz med ameriško mladino kažeta na to, da je bila pred Chapinom velika prihodnost. Zelo verjetno tudi pogodba z veliko (major) založbo. Žal se bomo morali zadovoljiti le z albumi, ki so plod njegovega desetletnega dela. Chapin bo ostal v spominu kot uspešen povezovalec tradicije, jazzovskega mainstreama in novih idej, ki so se rojevale v spodnjem Manhattnu. Skratka, kot celovita glasbena osebnost.

Bogdan Benigar