Joe Ely

Ples v vetru

Pevec, pisec pesmi in kitarist Joe Ely je burno glasbeno kariero začel v skupini The Flatlanders, danes pa snema za veliko založbo MCA Records in izvaja špansko obarvano različico countryja s kitaristom flamenka v ospredju.

Rodil se je leta 1948 v Amarillu v Teksasu in se leta 1958 s starši preselil v Lubbock, v mesto, v katerem so pred njim začeli uspešne kariere Buddy Holly, Roy Orbison in Waylon Jennings. Kmalu so ga prevzele pesmi Buddyja Hollyja, vendar dolgo sploh ni vedel, da je bil ta sijajni glasbenik iz Lubbocka. V mestu je bila zelo močna baptistična skupnost. Z rock’n’rollom ni hotela imeti nič skupnega.

Joe Ely je ustanovil prvo skupino kot trinajstletnik. Z njo je izvajal mešanico countryja in rhythm and bluesa. Že v srednji šoli je začel odkrivati skrivnosti potepuškega življenja, o katerem je bral v romanih Jacka Kerouaca in pesmih Woodyja Guthrieja. Leta in leta je izvajal rock in tu pa tam skušal koga (s skupino The Clash na čelu) navdušiti za različne zvrsti teksaške in mehiške glasbe. Prvenec je izdal leta 1977, doslej pa je posnel dvanajst solističnih albumov. Leta 1980 se je spoprijateljil s člani skupine The Clash in jih kot gost spremljal na obsežni turneji; rezultat te turneje je sijajna in po mojem mnenju ena najboljših koncertnih plošč rocka z naslovom Live Shots, nekoč dosegljiva tudi v naši domači licenčni ponudbi. Elyjeva plošča Letter To Laredo iz leta 1995 - glasbenik je 30. marca lani izdal zadnjo ploščo z naslovom Twistin’ In The Wind v podobnem slogu - je bila v marsičem prelomna.

Ely je bil vedno znan kot sijajen izvajalec pesmi drugih avtorjev - rad je prepeval pesmi Butcha Hancocka in Jimmieja Dala Gilmorja -, prav na ploščah Letter To Laredo in predvsem Twistin' In The Wind pa se je izkazal tudi kot odličen avtor. Na lanskih koncertih v Ljubljani in Novi Gorici ga je med drugimi spremljal Teye Wijnterp. Igra v slogu flamenka in je Elyjevi glasbeni viziji vlil novega duha. Colin Larkin in sodelavci so v Guinnessovi enciklopediji popularne glasbe zapisali, da je Joe Ely eden pomembnejših ameriških glasbenikov v devetdesetih letih, znan tudi po odličnih koncertih. Z Elyjem sva se pogovarjala pred koncertom v novogoriški Perli.

Ste imeli doma kako glasbilo?

Moji starši niso bili glasbeniki. Tako kot pred njim dedek je tudi oče delal pri železnici. Moja družina je bila povezana z železnico od dneva, ko so skozi Teksas začeli voziti prvi vlaki, in lahko rečem, da smo z vlaki odraščali. Čeprav ni bil nihče glasbenik, smo v hiši vedno imeli klavir. Ko smo živeli v Amarillu, smo imeli družinskega prijatelja, ki je delal čudovite violine. Za violino sem se začel zanimati pri osmih letih in tedaj sem tudi prvič zaigral nanjo. Pozneje, ko smo se iz Amarilla preselili južneje, v Lubbock, me je pritegnila kitara. Tako nekako bi lahko opisal svoje glasbene začetke.

Povej mi kaj o mestu Lubbock. Od tam prihaja mnogo vplivnih glasbenikov.

Pravzaprav ni tam nič kaj posebnega. Verjetno je zato toliko glasbenikov v Lubbocku, ker drugega tam ni početi. To je kmetijsko mesto; leži na ravnini, prepredeni z bombažnimi polji. Ima sicer veliko univerzo, vendar nobene druge posebnosti. Preprosto se mi zdi, da tam nimaš druge zabave, lahko le igraš.

Kaj pa skupina The Flatlanders?

Skupina je obstajala pravzaprav le leto in pol. Nismo bili značilna glasbena skupina, bili smo predvsem prijatelji in tudi pravih nastopov smo imeli razmeroma malo. Po navadi smo igrali na domovih ali kar na ulici. Vendar smo se nekega dne odpravili v Nashville in tam posneli edino ploščo. Skoraj takoj po snemanju smo se tudi razšli.

Kdaj si začel pisati pesmi?

Že v obdobju pred skupino The Flatlanders. Prvo skupino sem imel, ko mi je bilo štirinajst ali petnajst let, prve pesmi pa sem napisal pri sedemnajstih. Najprej sem se naučil pesmi drugih glasbenikov in o pisanju lastnih skladb sploh nisem razmišljal. Ko pa sem prvič slišal angleške skupine The Rolling Stones, The Yardbirds in The Beatles, torej zasedbe, na katere je z glasbenim slogom tako močno vplival Buddy Holly, sem si rekel: "Počakaj no, od tod pravzaprav prihajam tudi jaz."

Kako je bilo igrati z Jimmiejem, Butchem in drugimi fanti iz skupine The Flatlanders? To je bila verjetno dobra izkušnja, saj je šlo za vizionarsko glasbo, kakršne v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih niso bili vajeni. Tudi več tvojih poznejših pesmi je iz tega obdobja.

Res je šlo za nekaj drugačnega, saj vsi trije prihajamo iz različnih kulturnih okolij. Jimmie je s pravega podeželja, sam imam bolj rock’n’rollovsko preteklost, Butch pa je predvsem pisec pesmi s koreninami v folku. Torej smo ustvarjali med countryjem, folkom in rock’n’rollom in se učili drug od drugega. V tem obdobju smo napisali veliko pesmi, mnogo več, kot smo jih posneli. Pravzaprav so nekatere pesmi, ki sem jih pozneje posnel za prve albume za založbo MCA, nastale v obdobju skupine The Flatlanders. V veliko pesmih pripovedujem o deželi, iz katere prihajam. Ker sem odraščal v puščavi in na prostranih ravnicah, pojem o vetru, potovanjih in seveda tudi o ljubezni in drugih temah, vendar se vedno navezujem na teksaško puščavo, saj sem tam odraščal.

Kako se ti pesmi prikradejo v glavo in med kitarske strune? Zdijo se mi zelo skrbno napisane.

Po navadi preprosto kaj vidim ali o čem razmišljam in si to potem zapišem v nekaj besedah. Ker sem vedno na poti, nimam nikoli časa, da bi pesem takoj dokončal. Tako imam dnevnik zamisli. Redno jih beležim, ko pa se ustalim za nekaj časa, jih začnem obdelovati in razvijati. Glasbo navadno naredim šele na besedilo. Vse skupaj se torej začne z idejo in včasih traja več mesecev, da neko pesem tudi dokončam in posnamem.

Verjetno sta z Butchem še vedno dobra prijatelja. Katero od njegovih pesniških odlik najbolj ceniš?

Butch je velik lirik in ima neverjeten smisel za rimo. Velikokrat rima besede, čeprav sploh ne bi pričakoval, da jih lahko uporabiš v pesmih. V vsaki kitici kroži misel z dvema različnima pomenoma.

Tudi Jesse Taylor igra pomembno vlogo v tvoji glasbi. Mislim, da ji s kitaro, ki močno spominja na nekatere največje kitariste z Lonniejem Mackom in Royem Buchananom na čelu, daje posebno barvo. Kje si ga srečal?

Jesseja sem bežno poznal že v Lubbocku, vendar sva se zares spoznala in spoprijateljila šele v Kaliforniji. Iz Lubbocka sva na tovornih vlakih skupaj potovala v Los Angeles. Pot je vodila skozi puščavo in v treh dneh oziroma po 2400 kilometrih sva bila na morju. Jesse je igral v več skupinah iz Lubbocka in okolice, in ko sem ustanovil svojo prvo pravo skupino, sem najprej pomislil nanj. Tako igrava skupaj že veliko let. Je resnično odličen glasbenik.

Zadnja albuma Letter To Laredo in Twistin’ In The Wind sta verjetno ključna albuma tvoje novejše kariere.

Vse skupaj se je začelo na potovanju po Španiji. Že od nekdaj je eden mojih najljubših pesnikov Federico Garcia Lorca. Veliko je potoval s cigani in pogosto ga je preganjala španska civilna garda, nekakšna španska tajna policija tistega obdobja. Njegove pesmi so se mi zdele močne, s prelepimi podobami španske pokrajine in njenih ljudi. Ko sem prišel v Španijo, je bilo vse, kar sem videl novega, povezano z Lorco - na primer imena mestnih ulic in podobno. V Španiji sem leta 1993 napisal dve pesmi, vendar nisem mislil, da ju bom sploh kdaj posnel. Napisal sem ju preprosto zato, ker sem bil v Španiji. Ko sem se vrnil v Teksas, pa sem srečal Teya, ki se je prav tako ravno vrnil iz Španije. Ujela sva se in posnela Letter To Laredo, pri tem pa pravzaprav sploh nisem razmišljal o Španiji, temveč bolj o tem, kako je španska glasba prišla do nas prek Mehike. Špansko glasbo sem pač spoznal ob pomoči mehiške glasbe, ki je v Teksasu zelo priljubljena. Veliko pesmi ima zato bolj mehiški kot španski priokus. Teye pa jim je seveda dodal tudi nekaj španskega.

V tvojem repertoarju so poleg pesmi Butcha Hanckoka tudi pesmi drugih avtorjev.

Večinoma gre za glasbenike, ki jih poznam ali pa srečujem na potovanjih. Med njimi sta najprej Butch in Jimmie, potem pa še Robert Earl Keen, Tom Russell in številni drugi. Seveda sem posnel največ Butchevih pesmi.

Kako ti občutiš glasbo Mancea Lipscomba, tega nepozabnega songsterja iz Teksasa? Že več Teksačanov je na naših odrih igralo njegovo glasbo.

Glasbo Mancea Lipscomba imam zelo rad. Ko smo leta 1970 na festivalu folka v okolici Austina s Flatlandersi igrali prvi koncert na prostem, je tam nastopil tudi Mance Lipscomb. Spoznali smo se za odrom, se pogovarjali in skupaj tudi zaigrali. Pripovedoval je neverjetne zgodbe in jih spretno vtkal v glasbo. V njegovem repertoarju je bilo veliko starih tradicionalnih napevov folka in bluesa, vendar jih je igral zelo samosvoje. Bil je osupljiv kitarist country-bluesovskega sloga. Mislim, da bi moral biti Mance bolj znan, kot je bil, vendar je umrl, preden je doživel vsesplošno priznanje v Ameriki, v nasprotju z glasbeniki, kot je bil na primer Muddy Waters, ki je bil veliko bolj znan že za življenja. Menim, da je Mance eden največjih bluesovskih glasbenikov vseh časov.

Glasbo Mancea Lipscomba ima rad tudi Jimmie Dale Gilmore. S svojim nenavadnim glasom je nekaj posebnega.

Jimmie ima zelo unikaten glas, ki sega daleč nazaj v preteklost. To je zelo star, a hkrati zelo mlad glas. Nanj je močno vplival Jimmie Rodgers, vem pa, da je poslušal tudi celo vrsto drugih pevcev. Vedno mi je bil všeč njegov način petja. Z Butchem in Jimmiejem sem prav zdaj po dolgem času posnel pesem za film Roberta Redforda. Lepo se je bilo znova srečati z njima in spet snemati skupaj. Naši glasovi so tako različni, da jih je prav nekaj posebnega slišati skupaj v eni pesmi.

Kdo so tvoji najljubši pevci in kako so vplivali na tvoj pevski slog?

V mladosti je bil moj najljubši pevec Jerry Lee Lewis. Videl sem ga na koncertu v Amarillu, ko mi je bilo osem let. Zunaj je divjal močan puščavski veter in še vedno se ga spominjam, kako mu je mršil lase in mu celo prevrnil mikrofon. Moja priljubljena pevca sta bila še Buddy Holly - njegovo glasbo sem zelo dobro poznal, saj sem živel v Teksasu, v Lubbocku - in seveda Roy Orbison. To so trije verjetno moji najljubši pevci.

Slišal sem, da je v Lubbocku močna baptistična skupnost. Kakšne so tvoje povezave z nabožno glasbo?

S takšno glasbo sem povezan, saj sem pri sedmih ali osmih letih začel peti prav v baptističnem zboru. V tem zboru so peli tudi moj stari oče in strici. Prve pevske izkušnje sem si torej pridobil v cerkvenem zboru. Pozneje sem izstopil iz baptistične cerkve. To je bilo v obdobju vietnamske vojne, norije, ki sem ji osebno odločno nasprotoval. Duhovnika sem vprašal, kaj si misli o vojni, in odgovoril mi je, da je politika pomembnejša od vere. Zato sem takrat pretrgal stike z baptistično skupnostjo.

Torej ne nastopaš na kakih cerkvenih shodih in festivalih countryjevskega gospela. Kje imaš po navadi koncerte?

Igram prav povsod. V Teksasu rad nastopam v honky-tonkih, starih plesnih dvoranah, v katerih je prav zabavno igrati, saj so ljudje tam zaradi zabave. Moji koncerti so na zelo različnih prizoriščih. Pravzaprav zame niti ni tako pomembno, kje igram. Enako čutim, če igram v prijateljevi dnevni sobi ali pa pred trideset tisoč poslušalci. Pesem sporoča čustva, ki prihajajo iz tebe. Najtežje pri velikih koncertih je, da ne smeš pozabiti na to, da pravzaprav igraš eni osebi, pri tem pa se trudiš deliti čustva ob pesmi, ki jo igraš. Vedeti moraš, da ne igraš zidu. Čeprav je število poslušalcev veliko, čustva torej ostajajo enaka.

Si kdaj igral v Grand Ole Opryju?

Ja, tudi v Grand Ole Opryju sem že igral. Nekoč sem tam nastopil za televizijsko oddajo. Prvi albumi, ki sem jih posnel, so se mi zdeli countryjevski, vendar Nashville ni bil tega mnenja. Pravzaprav se nisem nikoli vklopil v countryjevske kroge, čeprav sem snemal za založniško hišo MCA iz Nashvilla, ki je velika založba countryja. Country, ki ga imam rad, je country, kakršnega igra na primer moj prijatelj Steve Earle. Zame je njegova glasba country, Nashville pa jo ima za rock’n’roll. Gre pravzaprav za različno razlago in dojemanje tega termina. Moja definicija je veliko svobodnejša.

Kaj pa prihodnost?

Upam, da bomo posneli ploščo s skupino The Flatlanders. Kar nekaj založb si to želi. V pripravi imam še nekaj drugih plošč. Po navadi je tako, da se za nekaj mesecev odpravim na turnejo, ko se vrnem, pa pišem pesmi in snemam. Moje življenje je torej takšno, da sem nekaj časa na poti, po vrnitvi pa ustvarjam nove pesmi. V zadnjih dveh letih sem dobil tudi veliko ponudb za pisanje filmske glasbe in že letos bodo zunaj trije filmi z mojimi pesmimi. Gre za povsem drug način, vendar je vse to del ene in iste stvari.

Jane Weber

DISKOGRAFIJA:

The Flatlanders, More A Legend Than A Band (Sun Records, 1972; Rounder/Statera, 1990)

Joe Ely (MCA/Multimedia, 1977)

Honky Tonk Masquerade (MCA/Multimedia, 1978)

Down In The Drag (MCA/Multimedia, 1979)

Live Shots (MCA/Multimedia, 1980)

Musta Notta Gotta Lotta (MCA/Multimedia, 1981)

Hi-Res (MCA/Multimedia, 1984)

Lord Of The Highway (Hightone, 1987)

Dig All Night (Hightone, 1988)

Live At Liberty Lunch (MCA/Multimedia, 1990)

Love and Danger (MCA/Multimedia, 1992)

Letter To Laredo (MCA/Multimedia, 1995)

Twistin’ In The Wind (MCA/Multimedia, 1998)

Live At The Cambridge Folk Festival (Strange Fruit, 1998)