Letnik: 1999 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Gregor Bauman

Gram Parsons (1946–1973)

Duh iz puščave

Le malo je glasbenikov, ki so tako neposredno vplivali na razvoj glasbene zvrsti. Med njih zagotovo spada Gram Parsons, človek južnjaškega značaja z močnim destruktivnim elementom, ki je s svojo vizijo glasbe razbil mejo med do tedaj nezdružljivima zvrstema – countryjem in rockom. Rezultat je bila glasba, ki jo je Chris Hillman označil: “To country to be rock and roll and to rock and roll to be country.”

… and the hardest part is knowing I’ll survive …

(Emmylou Harris v pesmi Boulder To Birgmingham, posvečeni Gramu Parsonsu.)

Pisal se je september 1973. Sonce je počasi trgalo svetlobo skozi poceni motel, kjer je v eni izmed sob med pločevinkami piva paranoično postopal človek, omotičen od številnih snovi, plavajočih v njegovi krvi, in ujet v obljubo prijatelju. V ozadju je donela pesem, ki je slikovito opisovala ozračje v sobi, prepojeni z dimom, grehom in s spomini: “Tonight the bottle let me down, and let your memories come around …” Notranji dvoboji, ki jih je skušal zadušiti s koktejlom heroina in piva, so bili močnejši od strahu, ki se je pojavil ob izgubi. Utrujene oči so našle odsev v še enem podobnem liku, ki je sedel na drugi strani sobe. “Let's go!” “Why not?” Oba sta podzavestno vedela, kaj to pomeni, in sledil je dogodek, ki bi ga lahko umestili kot nenapisano enajsto pesem albuma Nebraska ali nenapisan scenarij režiserja Alana Parkerja. Nekaj trenutkov zatem sta Phil Kaufman in Michael Martin v sposojenem starem kamionetu že drvela vzdolž interstate 10. Cilj – letališče v Los Angelesu, kjer je med vso mogočo prtljago v krsti ležalo tudi truplo Grama Parsonsa, pripravljeno za odhod v New Orleans. Z nekaj lažnimi podpisi sta dobesedno ukradla truplo z letališča, se na poti nazaj še zaletela v zid in se kasneje ustavila samo, da sta obnovila zaloge piva in kupila kanto z bencinom. Vse to je bil del ceremonije, ki je vrhunec doživela v odročnem kraju, na obrobju narodnega parka Joshua Tree, v puščavi Mojave. Tu sta krsto napolnila z bencinom, zažgala ter pustila, da veter raznese pepel po pokrajini, ki se je nenehno izražala v verzih. S tem se je končala še ena izmed tragičnih zgodb v zgodovini rock and rolla. Kratko življenje, ki je po eni strani tragično, se po drugi strani uvršča v romantično mitologijo ameriškega sna, mnogokrat upodobljeno na filmskem traku (križani junaki v filmih Sama Peckinpaha) in v književnosti (negativni junaki iz dram Tennesseeja Williamsa). Osamljeni angel iz pozlačene palače greha je tako nazorno pokazal, kar je Neil Young zapisal pet let kasneje: “V rock and rollu je bolje zgoreti kakor zbledeti”. Z zapisom nesmrtnosti si je sam najbolje izklesal nekrolog, razpršen v peščeni širini, nad skalo, ki jo je Mark Olson imenoval Incredible Boulder. “One Houndred Years From Now” Gram zagotovo ne bo pozabljen.

Gram Parsons, s pravim imenom Cecil Ingram Connor, se je rodil 5. novembra 1946 v mestecu Winter Haven na Floridi, v tipični južnjaški družini, obremenjeni z verskimi predsodki, bogastvom in nenehno težnjo po samouničenju. Samomor očeta, mati se zapije do smrti, alkoholizem in nenehni spori so že v rani mladosti zaznamovali njegovo vizijo in odklon od moralnih vrednot, ki v očeh majhnega dečka niso imele več resnične težnje po obstoju. Kjer je greh, je tudi kazen. Za otroškim obrazom so se skrivali globoka bolečina, razdvojenost, patološka nezaupljivost in predvsem nenehni beg pred samim seboj. Do you know how it feels to be lonesome je pesem iz zgodnjega dela kariere, ki je pravzaprav že orisala njegov individualistični značaj. Spominja na balade osamljenosti, ki jih je pred dvema desetletjema prepeval Hank Williams. Prav ta občutek samote in nenehni spori z okolico so razlog za kratkotrajne projekte, v katerih je sodeloval. Poosebljal je primer sožitja ostrega južnjaškega temperamenta in osamljenosti. Njegovo okolje je bilo tipično okolje romanov Williama Faulknerja, ki - razpeto med nasprotji človeške eksistence - išče izhod v razvratu, degeneraciji in zločinu. Kavboj (tradicija) in narkoman (R'n'R), dve arhaični figuri mitologije Novega sveta, sta se v njem združila v neponovljivo celoto. Pretanjeno je združil elemente tradicionalnega countryja, bluesa, soula, gospela, psihedelije in rock and rolla v harmonično celoto, ki so jo takratni mediji poimenovali progresivni country ali continental country, sam pa je svojo vizijo poimenoval Cosmic American Music. Tako je tradicionalnemu countryju dodal sekvenco, ki je združevala zadrte “rednecke” in voznike tovornjakov (mackov), drvečih po razbeljeni arizonski puščavi in vzdolž reke Misisipi, ulične godce v trikotniku New Orleans-Nashville-Memphis in študente od kalifornijskih univerz do New Yorka. Kot country pevec je poosebljal karizmo rock and rolla in s tem odprl nove dimenzije, ki so z glasbo in s pesmimi o najglobljih občutkih lastnega pekla razsvetljensko delovale na prihajajoče generacije. “Bil je fant z vizijo, bistroumen, z dušo Hanka Williamsa in neverjetnim entuziazmom. V glavnem, bil je fant z vizijo,” je po prvem srečanju z njim dejal Chris Hillman.

COSMIC AMERICAN MUSIC

Barry Tashian, član skupine Flying Burrito Brothers, je nekoč skušal razložiti, kaj je Gram Parsons najverjetneje mislil s terminom Cosmic American Music. “Glasba je umetniška oblika. Vsaka umetniška oblika skuša orisati sporočilo, ki je v tvoji duši. Če je postopek uspešen, kar naenkrat dobiš občutek, neko sporočilo, ki ti govori resnico o tvojem življenju in njegovem namenu. In mislim, da je to tisti “kozmični” element, o katerem je govoril, z aspekta njegove duše.” Termin, povezan z vizijo, se ni uveljavil kot samostojna oblika v mainstreamu, danes ga uporabljajo večinoma le poznavalci in ljubitelji Gramove glasbe.

“'Cause I headed West to grow up with the country / Across those prairies with those waves of grain / And I saw my devil / And I saw my deep blue sea / And I thought about a calico bonnet from Cheyenne to Tennessee.”

Že zgodaj se je pokazala razkošnost njegovega talenta. Od nekaterih najstniških bendov, recimo The Pacers in The Legends, prvih posnetkov s skupino Shilos do prve profesionalne skupine International Submarine Band. Z njo se je preselil v Los Angeles in decembra 1967 posnel edino ploščo skupine, Safe At Home, ki so jo kasneje mnogokrat označevali kot prvo pravo country rock ploščo. Toda še preden se je plošča znašla na policah trgovin, je skupina razpadla. In vendar pomeni International Submarine Band odskočno desko v razvoju mladega glasbenika; kasneje je sprejel ponudbo Rogerja McGuinna, da zapolni prazno mesto v skupini The Byrds, ki jo je takrat zapustil David Crosby. Sadova komaj šestmesečnega pohajkovanja s ptiči sta plošča Sweetheart Of Rodeo (1968) in nastop v Grand Ole Opryju, ki ga je zaznamoval predvsem Gram s škandalom, ko je pesem Hickory Wind posvetil stari mami, to pa je v nasprotju z internimi pravili. Sprva je bila plošča nekako odrinjena, s časom pa so se odkrivale prave razsežnosti sodelovanja z Byrds. Prepoznaven zvok dvanajststrunske kitare Rickenbaker je bil le podlaga glasnejšim country melodijam, s kitaro pedal steel in Gramovim petjem, kasneje izvzetim zaradi preteklih pogodbenih obveznosti (najnovejša verzija plošče na CD-ju kot bonuse vsebuje tudi te posnetke). Ravno Hickory Wind, najbolj čustveno nabita pesem na albumu, je izraz Gramovega nesrečnega otroštva in osamljenosti, ki sta kljub temu postavljena v nostalgično okolje spominov: “I started out younger / At most everything / All the riches and pleasures / What else could life bring? / But it makes me feel better / Each time it begins / Callin' me home, hickory wind.” Konec leta 1968, skupaj s še enim odpadnikom iz skupine The Byrds, Chrisom Hillmanom, ustanovi skupino Flying Buritto Brothers. Dve zlomljeni srci sta združili moči in zamisli ter odpotovali v dolino San Fernando. Sadova projekta sta plošči Gilded Palace Of Sin (1969) in Buritto De Luxe (1970), s katerima je Gram vedno bolj uresničeval vizijo svoje glasbe. “To je enkratno obdobje. In najpomembneje, Nashville je po dvajsetih letih končno sprejel West Coast Sound,” se tega obdobja spominja Chris Hillman in hkrati dodaja, “Mislim, da sva bila ena izmed prvih piscev pesmi, ki sva vnesla nekaj socialnih momentov v country glasbo.”

Solo kariera Grama Parsonsa temelji predvsem na sodelovanju s pevko Emmylou Harris, ki sta jo Chris Hillman in Rick Roberts odkrila v majhnem klubu v bližini Washingtona DC. Leta 1972 se je pridružila Gramu, ko je skupaj s tremi člani spremljevalne skupine Elvisa Presleyja – Jamesom Burtonom, Glenom D. Hardinom in Ronniem Tuttom, snemal prvenec GP (1973), in z njim ostala praktično do Gramove smrti. Angelski glas je našel sožitje z odmevom iz pekla, pesmi, polne bolečine, so bile ovite z blažilnimi sedimenti, s katerimi je Emmylou dopolnila ranjeno srce. Pesmi, kot sta Hearts Of Fire in predvsem Love Hurts, sta še danes vrh simbioze moškega in ženskega glasu. “Edini razlog, da pojem, kakor pojem, je Gram Parsons. Naučil me je peti in mi hkrati dal razlog, da pojem. Pred tem sem imela namreč le lep glas, Gram pa me je preobrazil v pevko,” meni Emmylou Harris. Sledila je turneja s skupino Fallen Angels, s katere obstaja zapis, dokument nastopa na radijski postaji v Hempsteadu (Gram Parsons and The Fallen Angels Live 1973). Poleti istega leta pijani voznik do smrti povozi Gramovega dobrega prijatelja Clarencea Whita; na pogrebu Gram sklene pogodbo s Philom Kaufmanom, da če umre, ne želi biti pokopan klasično, ampak naj njegovo telo zažgejo v idiličnem okolju puščave Mojave. Kot da bi slutil konec, saj ga le dva meseca kasneje najdejo mrtvega v sobi motela Joshua Tree Inn. Posmrtno, januarja 1974, izide plošča Griveous Angel, nedvomno mojstrsko delo, košček vinila, brez katerega si je danes težko predstavljati country rock. Otožni angel je besedilni vrhunec, sožitje vizije, temperamenta, spominov in kariere, prinaša religiozna spoznanja in osebna prepričanja ter se paradoksalno konča s pesmijo In My Hour Of Darkness, ki govori o smrti treh prijateljev – Clarencea Whita, Brandona De Wilda in njegovega dobavljalca drog. (Another young man safely strummed his silver string guitar / And he played to people everywhere / Some say he was a star / But he was just a country boy / His simple song confess / And the music he had in him / So very few possess.) Kasneje leta 1976 izide še plošča Sleepless Nights, ki vsebuje do tedaj še neizdane posnetke s skupino Flying Buritto Brothers in tri pesmi z Emmylou Harris, ki se niso uvrstile na album Griveous Angel. Kljub po eni strani skromni avdio zapuščini je bil njegov vpliv na prihajajočo generacijo muzikantov zelo velik. “Gram Parsons je bil eden izmed tistih junakov rock and rolla, ki ga ni nihče kopiral, a so bili vsi pod njegovim vplivom,” je zapisal beograjski novinar Žikica Simić. In imel je prav. Njegova glasba je bila obvezno čtivo Elvisu Costellu, Emmylou Harris, Sidu Griffinu, Tomu Pettyju, Victorii Williams, Evanu Dandu, Marku Olsonu, skupinam Eagles, Cowboy Junkies, Uncle Tupelo (Wilco, Son Volt), Whiskeytown … Tudi Micka Jaggerja in Keitha Richardsa je zaznamovalo obdobje, ki sta ga v začetku sedemdesetih let preživela z njim. Vpliv je opazen predvsem na ploščah Sticky Fingers in Exile On Main Street. Pojavljale so se celo domneve, da je Gram Parsons pravi avtor pesmi Wild Horses (NME 8. 10. 1989). Danes so te domneve ovržene. Njihove seanse imajo tudi temnejšo plat. “Parsons je Richardsa naučil igrati country, on pa je njemu podaril drogo,” je zapisano v NME (8. 10. 1989).

FARTHER ALONG

Kakšno moč ima prostrana puščavska krajina, da je naredila tak vtis na mladega glasbenika? Je šlo le za nezaupanje in beg iz urbanega okolja ali beg pred samim seboj? Te skrivnosti je Gram odnesel s seboj. Ko se človek potika po tem obzorju civilizacije, pravzaprav išče relikvije nekega drugega obstoja, nenehni občutek spajanja prepoznavne identitete in želje po spoznanju. Le občasna srečanja z napisi Gas, Food, Lodging ga spominjajo na to, da je tam, nekje, v daljavi tudi človek. Konec šestdesetih let, ko so generacije hipijev romale v objem ulic Haight in Ashbury in so se takratni alternativci zbirali v tovarni Andyja Warhola, je Gram identiteto iskal v majhnem mestecu Joshua Tree, v neposredni bližini nacionalnega parka. V tem specifičnem okolju se je 19. septembra tudi končalo njegovo poslanstvo. Vzrok: usodni koktejl morfija in tequile … “Oh Lord grant me vision, oh Lord grant me speed.” … Še danes je motel Joshua Tree Inn, kjer vas že od daleč pritegne napis na tabli Gram Parsons wrote his best here, z urejeno spominsko sobo in spominsko knjigo, romarska točka za številne privržence njegove vizije. Kot je večini umetnikov usojeno, so pravo vrednost Grama Parsonsa spoznali šele po smrti, ki je ostala v senci skoraj istočasne tragedije še enega velikana ameriške glasbe, Jima Crocea (20. septembra 1973). Tako so se opredelili tudi mediji. Za njim so ostali spomini, strgane strune in zaprašene ceste. Postal je večni popotnik z zaprašenim spomenikom in z glasbo, ki se prenaša s kitare na kitaro, od srca do srca. Vendar je čas Grama Parsonsa šele prihajal.

Gregor Bauman

RAZLIČNI IZVAJALCI

Return Of The Grievous Angel (Tribute To Gram Parsons )

Almo Sounds, 1999

Osnovni namen te kompilacije je, kot pravi idejna voditeljica in producentka plošče Emmylou Harris, predstaviti glasbeno zapuščino Grama Parsonsa mlajši generaciji in jo spodbuditi, da bi posegla po ploščah očeta country rocka. V ta namen je k sodelovanju povabila številne glasbenike, ki so bližje današnjim zvočnim tokovom, so pa v preteklosti odkrito govorili o vplivu karizme Grama Parsonsa na njihovo glasbo. S tem je še enkrat obudila spomin na prezgodaj umrlega prijatelja, hkrati pa dosegla, da se njegova vizija kozmične ameriške glasbe nadaljuje tudi v tretje tisočletje. Poleg spominskega ima plošča torej tudi izobraževalni namen. Kljub sodobnim glasbenim tokovom so priredbe večinoma naslonjene na originalno izvedbo, so torej prepoznavne in se ne oddaljujejo od že znane zvočne kulise. Novo vizijo je dodala le skupina Cowboy Junkies, s temačno, eterično verzijo pesmi Ooh Las Vegas. Posebej izstopata duet Lucinde Williams in Davida Crosbyja (tistega možaka, ki ga je Gram Parsons nasledil v skupini The Byrds) z naslovno pesmijo projekta in Song For You skupine Whiskeytown, za katero Chris Hillman, ki prav tako sodeluje pri plošči v duetu s Stevom Earlom, meni, da bi originalna zasedba Flying Buritto Brothers danes najverjetneje zvenela podobno. Seveda ne smemo izvzeti duše projekta Emmylou Harris, ki se na plošči ne pojavlja samostojno, ampak samo v duetih s skupino Pretenders, z Beckom in Sheryl Crow, torej s podobno vlogo, kot jo je imela ob Gramu Parsonsu. Tu so še Evan Dando (Lemonheads) and Julianna Hatfield, countryjaši The Maverics, Elvis Costello, ki edini izvaja pesem (Sleepless Nights), pod katero Gram Parsons ni podpisan kot avtor, Wilco in Gillian Welch. Ploščo sklene “ad hoc” projekt The Rolling Creekdippers z glasom Victorie Williams in njenega moža Marka Olsona; oba že nekaj časa prebivata v mestecu Joshua Tree, torej v bližini Gramovega “zadnjega pribežališča”.

Gregor Bauman